Drage prijateljice in prijatelji, tovarišice in tovariši, gospe in gospodje, spoštovani veterani in organizatorji!

Prešeren nas tudi danes nagovarja z enako močjo kot je nagovarjal naše očete in očete naših očetov. Zavezal nas je z  močjo svojega sporočila, ki govori o svobodi, miru, enakosti in bratstvu. In o ljubezni. Njegovih besed ni utišal hrup zgodovine, bile so rdeča nit našega nacionalnega prebujanja zadnjih dveh stoletij in tudi zadnjih desetletij naše državnosti. Listanje skozi drobno knižico poezij nas vsakokrat znova navda z občutkom pripadnosti in povezanosti, in je zato ena od stebrov narodne identitete. Zaradi Prešerna, čeprav ne samo zaradi njega, je kultura za Slovence tisto, kar drugim narodom predstavljata bogastvo in moč. Ali drugače: kultura je naše bogastvo in naša moč – pa čeprav ji to običajno priznamo samo enkrat na leto.

Prešernova sporočila se dozdevajo vklesana v granit,  neovrgljiva in  večno veljavna. »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi« – s tem stihom na ustih in v srcih so se najboljši slovenski sinovi uprli fašizmu in nacizmu in te besede je izgovarjala sedanja generacija, ko se je odločila, da želi živeti v neodvisni Sloveniji in ne pod hegemonijo večinskega naroda.

Danes nekateri med nami oporekajo ključni odločitvi v slovenski zgodovini, uporu nacizmu, češ da je povzročil nepotrebne žrtve in da bi bilo bolje čakati, da nas osvobodijo drugi. V neponovljivem trenutku zgodovine smo dobili oblast, pa se dozdeva, da ne vemo, kaj bi počeli z njo, kot da ne želimo ali ne znamo imeti v  oblasti lastne usode. Oblast in z njo čast, ko préd, spet naša boste last! kliče Prešeren. Res je, imamo jo, ampak ali bo tako ostalo? Ali smo še lastniki tistega, kar smo šele nedavno pridobili? V tuje roke prehaja naša zemlja, naše gospodarstvo, naše delo in znanje, naši politiki se prodajajo rojevajočim se diktatorjem, ki iza meje stegujejo roke po Sloveniji.  Prijateljice in prijatelji, izpolnilo se je hrepenenje Prešerna, da si prosto volimo vero in postavo, ne smemo dopustiti, da bi to obdobje ostalo samo bežen trenutek v naši tisočletni odvisnosti od tujih gospodarjev. 

Prešeren nasprotuje sovraštvu med posamezniki in med narodi, poziva k miru in prijateljstvu. Kakšno je današnje stanje? Del človeštva živi v miru in se predaja potrošništvu in  utvari, da se mu vojna ne more zgoditi. Drugi del sveta  živi v skoraj nenehnem vojnem stanju, revščini in boleznih.

Zaradi mnogih razlogov tudi naš mir ni stabilen: narašča razkorak med revnimi in bogatimi, vzpostavlja se kultura sovraštva, izmišljajo se krivci in sovražniki. Prešeren poziva, naj bo sosed sosedu pravi sosed, kar pomeni prijateljstvo, sočutje, solidarnost in priznavanje enakosti, za razliko od tega pa se vzpodbuje tekmovalnost in individualizem. Prizadevanje za izboljšanje položaja najrevnejših se razglaša za grožnjo razvoju in konkurenčnosti gospodarstva, razgrajuje se socialna država. Skupni imenovalec tega dogajanja je pohlep.

Prijateljice in prijatelji! Na današnjem pohodu spomina in prijateljstva naj bo naše sporočilo jasno: prijateljstva med narodi in državami ni mogoče doseči z  vojnami, ampak z medsebojnimi odnosi, ki vojne preprečujejo. In tudi miru in prijateljstva med nami ni mogoče doseči z odnosom med hlapcem in gospodarjem, ampak tako, da si priznamo, da smo potrebni drug drugemu, da soglašamo, da mora imeti vsakdo delo, za katerega je sposoben, in plačilo, ki mu omogoča dostojno življenje, da med nami vlada solidarenost, ki omogoča preživetje najšibkejšimi med nami.

Ves svet potrebuje velikanske svetovne spremembe, takšne, kot jih v zgodovini še ni bilo. Med nami kot posamezniki je potrebno doseči soglasje, da mora imeti vsak človek možnost za dostojno življenje. Prizadevati si moramo za človekove pravice, za socialno pravičnost in za varovanje okolja. Doseči moramo razumevanje, da je pohlep ključni razlog za to, da je trajni mir po vseh vojnah zadnjega stoletja še vedno oddaljeni cilj.

Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo, kliče Prešeren in temu klicu se na današnjem pohodu pridružujemo tudi mi.