V odzivu Maksa Tajnikarja na mojo kolumno sem iskal dokaze svoje površnosti, zaslepljenosti in neznanja, ki mi jih očita. Našel sem bore malo: na enem mestu mi očita, da ne razumem njegove definicije javnega sektorja, na drugem pa, da sem mu pripisal trditev, ki je ni izrekel. Ni pa odgovoril niti na eno od mojih vprašanj, ki so kar kričala po odzivu.

Najprej o mojem nerazumevanju njegove definicije javnega sektorja. Tajnikar deli celoto dejavnosti v državi na javni in tržni sektor, pri čemer je unikaten, saj je v splošni veljavi delitev na javni in zasebni sektor. Tudi pri trditvi, da pri javnem sektorju ni važna lastnina izvajalcev, je osamljen. Nekateri avtorji uporabljajo za javni sektor celo sinonim državni sektor in ga eksplicitno enačijo z lastništvom države.

Zakaj Tajnikar namesto »zasebni«, ki je tudi lingvistično v smislu razmejitve proti »javnemu« ustreznejši, uporablja izraz »tržni sektor«? Ugibam: ta delitev zabriše razliko med javnim in zasebnim in mu omogoči, da zasebne izvajalce uvrsti (tudi) v javni sektor, tiste, ki jih preostali državljani poznamo kot javne izvajalce, pa imenuje državni izvajalci. Skratka: Tajnikarjeva definicija je teoretična akrobacija za enačenje zasebnih izvajalcev v javnem sektorju z državnimi izvajalci. Zasebni izvajalci v javnem sektorju so zanj javni izvajalci (krasen primer alanfordovščine).  

Zato mora biti opravljanje dejavnosti v javnem sektorju nepridobitno. Temu pritrjuje tudi Tajnikar, vendar se pri tem hudo zapleta, saj zapiše, da zasebni izvajalci v javnem sektorju včasih (in ne vedno, kot zelo napačno menim jaz) ne želijo odstopiti od profitnega načina poslovanja, zato mora takrat država organizirati izvajalce v državni lasti. Žal ne pojasni ta «včasih«, verjetno pa ne misli na zdravstvo. Če to drži, je v hudi zmoti. Zakonodaja je res doslej zahtevala tudi od koncesionarjev, da »dobiček« obvezno razporejajo v prid krepitve zdravstvene dejavnosti (česar nihče ni resno nadziral), vendar je po njihovi pritožbi ustavno sodišče pred pol leta to določilo razveljavilo, ker naj bi predstavljalo grob poseg v človekovo pravico do svobodne gospodarske pobude. Ta tragično napačna razsodba, ki javno zdravstvo obravnava kot gospodarsko dejavnost in po kateri lahko koncesionarji, ne pa tudi javni zavodi svobodno razpolagajo z dobičkom, je na zakonodajni ravni omogočila  vdor tržnih odnosov v javni zdravstveni sektor. Odplaknila je tudi Tajnikarjevo sprenevedanje.    

Tajnikar ne omenja ključnega razloga za obstoj javnega sektorja: nepopolnosti in neučinkovitosti trga, zaradi katerih bolnik v zasebnem sektorju plača ceno, ki jo določi izvajalec, ali pa ostane brez storitve. Javno financiranje in regulirane cene ne odpravijo vseh problemov. Zasebnik bo vedno našel način, da bo neinformiranemu bolniku prodajal dodatne storitve, ki naj bi jih javni sistem ne zagotavljal, ali pa se izogibal storitev, ki bi jih bolnik potreboval, vendar zmanjšujejo njegov dobiček. Dokazovanje te rabote je zelo težko.  

Drugi Tajnikarjev očitek je, da sem mu podtaknil trditev, da bi bilo potrebno zdravstvene domove odpraviti in jih nadomestiti s koncesionarji.  No, pripisal sem mu zmernejšo trditev, naj zdravstvene domove prevzamejo zasebniki. Pri tem ni šlo za citat, temveč za logični sklep, ki izhaja iz njegovega pisanja. Tajnikar se namreč resno sprašuje – in sedaj citiram – »zakaj sploh imamo domove v državni lasti, če niso sposobni zagotoviti doseganja ciljev, zaradi katerih jih imamo?« Trdi, da so se zdravstveni domovi izkazali za neuspešne, neučinkovite in nesposobne delovati v skladu s svojim poslanstvom in da koncesionarji v večji meri izpolnjujejo cilje javnega zdravstva kot zdravstveni domovi, tako da jim jih daje za vzgled. Ob vsem tem izračuna, da koncesionar še bolje živi, saj iz enakega plačila za enako delo izvleče 80.000 evrov letnega osebnega dohodka, državni zdravnik pa le 50.000 – in to očitno ne na škodo  bolnikov. Kaj je torej narobe z mojim sklepom? Ne samo, da Tajnikarju nisem ničesar podtaknil, tudi sam bi ob takih podatkih, če bi bili resnični, predlagal, naj javne zavode prevzamejo koncesionarji.

Obžalovanja vredno je, da naš zdravstveni sistem ne zbira sistematično podatkov, ki bi omogočili primerjavo med javnimi (državnimi) in zasebnimi izvajalci. Nekaj pa jih vendarle imamo.  Koncesionarji imajo kakih petnajst odstotkov več opredeljenih bolnikov, kar predvsem pomeni več denarja iz glavarine. Ob tem pa javni (državni) družinski zdravniki v primerjavi s koncesionarji opravijo ob pregledu 27% več malih in večjih posegov, ki razbremenjujejo specialiste na sekundarni ravni, javni pediatri in šolski zdravniki pa celo 74% več. Opravijo tudi 11% več hišnih obiskov. Več bolnikov, manj storitev: ali ni to vsaj blag namig na profitno obnašanje zasebnikov? No, vsaj pri napotitvah na sekundarno raven še ne sledimo Hrvaški: pri koncesionarjih je teh napotitev samo 3% več kot pri javnih družinskih zdravnikih, pri pediatrih s koncesijo pa 25% manj. Žal nimamo na razpolago podatkov o preventivni dejavnosti, ki se je na Hrvaškem po uvedbi zasebnikov kar trikrat zmanjšala.

Sedaj pa k mojim vprašanjem. S katerimi kazalci lahko Tajnikar dokaže, da naši koncesionarji delajo bolje in učinkoviteje kot državni zdravniki? Pozivam ga, naj imenuje katerokoli državo, kjer je zasebno delo v javnem sektorju dokazano povečalo kakovost in učinkovitost. (Sam sem navedel uradne podatke o katastrofalnih posledicah uvedbe zasebnih zdravnikov v javno osnovno zdravstvo na Hrvaškem, pa tega ni komentiral.) Od kod po njegovih izračunih ob enaki letni glavarini približno 130.000 evrov javni zdravnik iztrži za osebne dohodke 50.000 evrov, koncesionar pa 80.000? Kako lahko dokaže, da več denarja za osebne dohodke (in dobiček) ne zmanjša količine in kakovosti storitev? Kako lahko ugotovimo, da so se v javnem sektorju zasebni izvajalci začeli obnašati profitno in jih je potrebno zamenjati z državnimi izvajalci?   

Dodajam še eno Tajnikarjevo cvetko: zdravstveno osebje javnih zavodov prav tako uveljavlja zasebne interese kot koncesionarji in to še na slabši način (v mislih ima grožnje z odpovedmi). Še en alanfordizem: pohlep zaposlenih je slabši od pohlepa lastnikov. Če k temu dodam še njegovo blatenje javnih ustanov, ki si ga privošči brez verodostojnih dokazov, lahko samo ponovim svojo trditev:  res je pravi neoliberalec.