Javni pismi akademika dr Janka Pleterskega in učiteljice Alenke Čurin Janžekovič, ki sta v skrajni zdravstveni stiski zaprosila za zdravniško pomoč pri samomoru, še vedno odmevata, ni pa še jasno, ali bosta povzročili katarzo, ki so jo ob podobnih pozivih doživele nekatere druge države, preden so zakonsko uredile evtanazijo, ali pa bosta potonila v pozabo, ker se bodo tisti, ki bi se morali odzvati, zavili v molk in čakali, da se vzvalovana površina umiri. Janko Pleterski je mrtev, Alenka Čurin pa se po pomoč pri samomoru odpravlja v Švico.

V razpravah preteklih let, ki so zamrle, še preden so se resno začele, so glavno oviro soočenju argumentov s svojim izključevalnim stališčem predstavljale zdravniške organizacije. (Mimogrede: čeprav te organizacije vselej nastopajo v imenu vseh zdravnikov, doslej še ni bilo nobene mnenjske raziskave, kaj o evtanaziji mislijo zdravniki). Njihovo stališče je prikladen izgovor za molk države. Ob tokratnih apelih sta se dva od naslovnikov, Zdravniško društvo in zbornica, oglasila in napovedala posvet o evtanaziji, na katerem bodo sodelovali predstavniki različnih strok in poglobljeno spregovorili o medicinskih, pravnih, psiholoških in etičnih vidikih evtanazije. Dozdeva pa se, da že vnaprej poznajo zaključke tega posveta. Naštevajo namreč mednarodne in domače dokumente in zakone, ki evtanazijo obsojajo in prepovedujejo, poleg tega pa zapišejo, da »zdravniki ne bomo dovolili, da nas kdorkoli sili v dejanja, povezana z evtanazijo in aktivno pomočjo pri samomoru«. Člani vodstev obeh organizacij nenehno ponavljajo, da medicinska stroka evtanaziji odločno nasprotuje in jo ima za lažni humanizem. Ali ta stališča zavezujejo vse zdravnike? Ali bi zdravnik z drugačnim pogledom lahko utrpel sankcije? Kdo bodo govorniki na tem posvetu? Kakšno soočenje argumentov lahko pričakujemo?  

Kaj lahko pričakujemo, lahko zaslutimo v razpravi Boruta Ošlaja, profesorja filozofije in podpredsednika republiške etične komisije, enega od teles, ki bodo imela pomembno vlogo v razpravi o evtanaziji. Objavljena je bila v zadnji Sobotni prilogi Dela. V uvodu se Ošlaj predstavi kot toleranten intelektualec, ki se zaveda da je »evtanazija…izrazito večplastna in skrajno kompleksna tema, zato je še toliko bolj pomembno, da se je lotevamo onstran političnih in ideoloških okvirov, z veliko mero racionalne in tudi širše etične razsodnosti ter senzibilnosti«, v nadaljevanju pa udari prav z ideološkim kladivom in razglasi evtanazijo (z drugačnimi besedami) za nekakšno kukavičje jajce neoliberalizma, ki se želi iznebiti starih, neozdravljivih, odvečnih, nekoristnih in na socialni rob odrinjenih ljudi. Evtanazija je zanj popolna zmaga pri zniževanju stroškov neoliberalnega trga.  Evtanazija je od države odobrena usmrtitev odvečnega člana družbe, zdravniki, ki jo izvajajo, pa rablji. Ob tem išče vzporednice s smrtno kaznijo, ki je prepovedana, z evtanazijo pa bi jo ponovno uzakonili. Skratka, posameznikova odločitev, da želi umreti, je posledica mefistovskega prigovarjanja neoliberalne države posameznikom, ki ne prinašajo več profita, naj zahtevajo svojo usmrtitev in jo tako razbremenijo stroškov. Neoliberalizem, ki spodbuja tekmovalnost, sebičnost in pohlep, po Ošlajevem mnenju na spodnjem koncu socialne lestice očitno povečuje altruizem in samožrtvovanje v prid svojcev ali  države, tiste države, katere socialno komponento siromaši prav neoliberalizem.

Je že res, da so tehtne kritike neoliberalizma glasba za moja ušesa, ampak Ošlaja je zaneslo v popolno kakofonijo. Predolgo in premalo učinkovito bi potekalo, če bi se neoliberalna oblast namenila znebiti svojih rumenih jopičev tako, da bi jih nagovarjala k samousmrtitvi; za to ima na voljo mnogo bolj učinkovite metode. Poleg tega so ljudje, gnevni zaradi svojega socialnega in ekonomskega položaja, med  najmanj pripravljenimi, da bi se žrtvovali za dobrobit družbe, ki jih je izrinila. Evtanazija je pogostejša med bolj izobraženimi in bolj premožnimi, večja je tudi v mestih kot na podeželju. Ošlaj spregleduje dejstvo, da legalizacijo evtanazije izborijo trpeči posamezniki in da se oblast, kakršnakoli že je, temu upira. Navsezadnje je to zanjo zadnje področje, kjer se lahko spreneveda, kako zelo si prizadeva za nedotakljivost življenja. Verjamem posamezniku, ki iz globokih moralnih razlogov nasprotuje evtanaziji, ogabna pa mi je hinavščina držav, ki s sklicevanjem na svetost življenja trpečemu posamezniku odrekajo pomoč pri končanju življenja na njegovo zahtevo, hkrati pa nedotakljivost življenja iz dneva v dan teptajo tisočem in stotisočem ljudem, ki hočejo živeti. Ošlaj zapiše, da bi uzakonitev evtanazije pomenila dokončno poteptanje standardov humanosti, ki sleherno družbo ščitijo pred samovoljo tistih, ki imajo moč in vpliv. Ali torej trdi, da smo sedaj še zaščiteni? Da bo evtanazija slamnata bilka na kamelinem hrbtu?  Ti standardi, ki jih spoštujejo samo ljudje brez oblasti,  že dolgo ne varujejo pred samovoljo oblastnih elit.  Kaj je z nedotakljivostjo življenja v Iraku, Siriji, Libiji, jutri v Venezueli?

Ošlaj stavi na širše družbene vzgibe za evtanazijo in podcenjuje možnost, da je želja po smrti zelo intimna, individualna in prostovoljna in da lahko vztraja kljub najboljši telesni in duševni podpori bolnikove okolice. Dostopna in dobra paliativna oskrba je res zelo potrebna, vendar nekaterim posameznikom ne zadošča za njihovo predstavo o dostojanstveni smrti.

Pričujoče besedilo ni namenjeno polemiki; napisal sem ga v pričakovanju nujno potrebne javne razprave o evtanaziji. Ali bo to res razprava ali monolog? Ošlaj vnaprej diskreditira svoje sogovornike, ko jih razglaša za rablje in jim nalaga na ramena krivdo za zlom temeljnih standardov humanosti družbe. To je slab začetek. Potrebna bosta strpnost in tehtanje argumentov.