Pri vsaki zdravniški stavki je v ospredju borba za javno mnenje: sindikat Fides zatrjuje, da mu gre za bolnike (menda bodo boljše plačani zdravniki boljše delali in skrajšali čakalne vrste), vladna stran pa zdravnike z manipulativnim prikazovanjem enkratnih mesečnih dohodkov najbolj obremenjenih zdravnikov črni pred javnostjo kot največje zaslužkarje v javnem sistemu.
Tokrat je Fides očitno presodil, da mora vsaj začasno opustiti svoj cilj, naj bo povprečna zdravniška plača trikrat večja od povprečne plače v javnem sistemu: ta zahteva je pomenila, da bi bila že plača zdravnika začetnika večja od plače univerzitetnega profesorja, plača najbolje plačanih zdravnikov pa vsaj trikrat večja od plače predsednika države. V današnjem času, ko celo polno zaposleni državljani iz plačne skupine J hodijo na Rdeči križ po prehranske pakete, bi zahteva po nekaj desetkrat večjem dohodku najbolje plačanih zdravnikov ne požela velikega odobravanja. Zato so taktiko spremenili: zdravniki dokazujejo, da so preobremenjeni in da zahtevajo zgolj plačilo za opravljeno delo.
V ospredju tokratne stavke so standardi in normativi dela zdravnikov in zobozdravnikov iz leta 2011, ki so jih kot rezultat dogovora ob napovedani stavki tri leta poprej pripravili zdravniki skupaj s predstavniki tedanjega ministrstva za zdravje in zdravstvene blagajne in so nato obtičali v predalih, verjetno zaradi krize, ki je zamrznila vsakršen up na rešitev kadrovske stiske z zdravniki. Morda gre tudi zato za nedokončan in skrajno pomanjkljiv izdelek: besedilo, ki se kiti z nazivom »Modra knjiga«, je krajše od članka, ki ga pravkar berete, vendar je z gromozanskimi črkami in razmiki raztegnjeno na kar 35 strani; ne vsebuje definicije standardov in normativov, oba izraza nenehno meša med seboj in našteva le skromen nabor zdravniških dejavnosti, pri čemer za večino predvideva, da bodo potrebni natančnejši opisi v kasnejših dokumentih (ki jih ni). Če to spregledamo, gre za seznam časovnih normativov, ki v primarnem zdravstvu priporočajo trajanje posameznih pregledov, v sekundarnem zdravstvu pa delijo delovni teden zdravnika po glavnih aktivnostih: delo v ambulanti, na oddelku, v operacijski dvorani itd. Besedilo bi vsekakor zahtevalo temeljito dopolnilo, vendar je ministrstvo za zdravje, ki je izboljšanje besedila napovedovalo, ta rok zamudilo: Fidesova stavkovna zahteva je, da se besedilo brezpogojno sprejme. K sreči so predlagani časovni normativi razumni in jih je mogoče vsaj za obdobje prihodnjih nekaj let uporabljati, vendar bi Fides vseeno moral pristati (že zaradi ugleda piscev) vsaj na redakcijo teksta.
Časovni normativi obstajajo že zdaj, vendar so bistveno slabši: zdravnik, ki v enem dnevu pregleda štirideset bolnikov, lahko enemu nameni slabih deset minut. Novi normativ je dvakrat daljši. Ali to pomeni, da se zdravniki danes bolnikom ne posvečajo dovolj, da delajo slabše in so za nameček v nenehnem stresu? Ali pa to pomeni, da delajo dobro, so pa dvakrat bolj produktivni in lahko zahtevajo dvakratno plačilo?
Vsekakor to pomeni, da potrebujemo približno tisoč zdravnikov več. Do enake številke pridemo, če izračunamo, koliko zdravnikov nam manjka glede na povprečje EU. Omejevanje zaposlovanja zdravnikov, ki mu ni botrovala (napačna) presoja zdravstvenega resorja, temveč desetletja trajajoča politika vseh vlad, da je potrebno brzdati zaposlovanje v zdravstvu, je povzročilo, da spada Slovenija po številu zdravnikov na dno lestvice držav EU: z 280 zdravniki na 100.000 prebivalcev izrazito zaostaja za Avstrijo (520), Nemčijo (400), EU15 (360) in EU (320). Res je, da je izenačena z Veliko Britanijo (pa tudi ZDA in Kanado), vendar za to obstajajo razlogi, ki ni bi bili dober vzgled za Slovenijo.
Tisoč novih zdravnikov ni mogoče pridobiti prej kot v desetih letih. Tipično je, da Fides v svojih stavkovnih zahtevah povečanja niti ne zahteva. Normative uporablja za utemeljitev znatnega povečanja zdravniških plač. Ob nespremenjenih sredstvih za zdravstvo bi več denarja za plače zdravnikov pomenilo še manjšo možnost zaposlovanja novih zdravnikov in še manj denarja za potrebe bolnikov – torej še daljše čakalne vrste.
Vendar bi bilo kratkovidno, če bi se vlada zanašala na to, da so zahteve Fidesa neizvedljive, in zgolj s tem dobila javnost na svojo stran. Slabo za premiera bi bilo tudi, če žrtvuje ministrico: v tem primeru bi stavkovne zaheve padle nanj (kar je morda že ves čas politična podlaga stavke). Vlada mora stavko izkoristiti, da naredi nekaj dobrega za vse državljane, tudi tiste iz skupine J. Kaj je to?
1. Najprej bi morala s pospešeno reformo financiranja zdravstva zagotoviti pomembno večji priliv sredstev v zdravstveno blagajno: možnosti za sto ali tudi znatno več milijonov evrov, ki ne bi pomembneje obremenili sedanje ravni državnega proračuna, je kar nekaj (ukinitev dopolnilnega zavarovanja, razširitev osnov za plačilo zdravstvenega prispevka, uvedba progresivnega zdravstvenega prispevka ali povečanje dohodnine itd.).
2. Morala bi se zavezati, da bo v prihodnjih desetih letih omogočila zaposlitev tisoč novim zdravnikom oziroma vsaj stotim letno.
3. Sprejme naj zahtevo Fidesa po priznanju predlaganih časovnih normativov. Normativi naj se prično takoj uporabljati z namenom, da izvemo, kje v državi najbolj primanjkuje zdravnikov, znotraj posamezne zdravstvene organizacije pa naj vodstvo z njimi opredeli najbolj obremenjena delovišča in prednostne zaposlitve novih zdravnikov, opravi pa naj tudi prerazporeditve obstoječih zdravnikov (na primer od dela na oddelku na ambulantno delo, ki bi ga bilo že z obstoječimi zdravniki lahko precej več).
4. Od zdravstvene blagajne naj zahteva, naj poveča vzpodbude za tiste oblike dela, ki lahko prispevajo k skrajševanju čakalnih vrst (financiranje večjega števila ambulant) in zmanjšujejo stroške (prenos bolnišničnih obravnav v ambulantne obravnave, prenova sistema plačevanja izvajalcev).
5. Sprejme naj zahtevo Fidesa po fleksibilnem nagrajevanju zdravnikov in drugih delavcev v zdravstvu v primeru povečanih delovnih obremenitev v primerjavi z normativi (do 30% redne plače) ob pogoju, da bodo večje obremenitve prispevale k večji dostopnosti in skrajševanju čakalnih dob (večje število bolnikov na izbranega zdravnika, večje število prvih pregledov in storitev z dolgimi čakalnimi dobami na sekundarni). Pavšalnega povečenja dohodkov na temelju trditve, da so vsi zdravniki preobremenjeni, naj nikakor ne sprejme.
6. Soglaša naj z zahtevo Fidesa in naj ukine omejevanje dela pri drugem delodajalcu, vendar naj to velja le za javne delodajalce, ne pa tudi zasebne. Javni zdravstveni sistem je potrebno gledati kot celoto in če kjerkoli v njem nastopi kadrovska stiska, je potrebno vzpodbujati, ne pa ovirati pomoč zdravnikov iz drugih ustanov. Po drugi strani pa je »popoldansko« prehajanje zdravnikov v zasebni sektor negativen pojav, saj še dodatno zmanjšuje kapacitete javnega sektorja, omogoča korupcijo in predstavlja vzvod za napredujočo privatizacijo: skratka, ni težko dokazati, da gre za konflikt interesa, ki ga je potrebno preprečiti.
7. Smiselna je tudi odprava omejitve, po kateri zdravnikom (pa tudi drugim primerljivim poklicem) ni mogoče napredovati nad 57. plačilni razred. Nobenega razloga ni, da je to omogočeno samo funkcionarjem, še zlasti če pomislimo na njihovo v povprečju slabo kakovost in storilnost. Vendar pa je potrebno odpraviti tudi druge anomalije v javnem plačnem sistemu. Nesprejemljivo je, da posameznik, ki začasno zapusti javni sektor, pri povratku izgubi vsa prejšnja napredovanja, kar pomeni, da marsikdo od zaposlenih v zdravstvu še tik pred upokojitvijo prejema minimalno plačo. Ali ne bi bilo prav, da bi zdravniški sindikalisti (tudi zaradi svojega vpliva) opozarjali tudi na krivice, ki se dogajajo njihovim sodelavcem?
Zahteve, ki jih je položil Fides na mizo, so sebične. Vlada jih lahko obrne v prid tako zdravnikov kot tudi drugih zaposlenih v zdravstvu (in javnem sektorju) in v prid vsem državljanom, ki pričakujejo večjo kakovost storitev in krajše čakalne dobe. Žal ni opaziti, da vlada tako razmišlja. Ministrstvo za zdravje je osamljeno, resorji delujejo drug mimo drugega, nastajajoča zakonodaja, na primer davčna, ni izkoriščena kot priložnost, da bi prispevala k rešitvi problema dopolnilnega zavarovanja oziroma drugih prilivov za zdravstvo (najvišji davčni razred je razbremenjen, lahko pa bi vzporedno uvedli progresivni zdravstveni davek). To me spominja na petkratno razkopavanje in krpanje ulic v istem letu.
Malo več modrosti in strateškega razmišljanja, prosim. In malo več solidarnosti z ljudmi iz razreda J.