Na mesto predsednika Rdečega križa (RK) ste bili izvoljeni, ko je nekadnja predsednica Nataša Pirc Musar odstopila po sporu z generalno sekretarko Renato Brunskole. Spor je precej razdvojil članstvo, kakšno je zdaj vzdušje?
Morda spor ni najboljše poimenovanje. Šlo je za to, da je predsednica ocenila, da z generalno sekretarko ne more sodelovati in je predlagala njeno razrešitev, tesna večina v telesih RK pa ji ni pritegnila. Ne podcenjujem osebnih stisk članov RK, ki so se o tem odločali, vendar sem prepričan, da se take stvari umirijo po logiki časa. Navsezadnje je za demokratično odločanje značilno, da se ljudje ob določenem vprašanju razdelijo, vendar slej ko prej sprejmejo večinsko odločitev. Isti člani RK tudi mene niso izvolili soglasno, pa se ne sprašujem, ali je to morda razdvojilo članstvo.
Pa otipljive posledice spora, kot denimo odhodi članov?
Razen nekdanje predsednice drugih odhodov iz RK ni bilo.
Kaj se čuti v pogovorih?
Tesen rezultat glasovanja priča, da so bili člani ob vprašanju, ki jim ga je zastavila nekdanja predsednica, razdeljeni domala na polovico. Vendar je pri večini čutiti predvsem nelagodje, ker so se morali opredeliti o nečem, kar ni bila njihova dilema. Morda je bilo za RK neprimerno, da se je pred odločanjem razvila večmesečna javna kampanja, kjer so se posamezniki opredeljevali za ali proti. Trdno sem prepričan, da se tistim, ki so nasprotovali rešitvi, ki jo je izbrala večina, ni potrebno čutiti ogrožene.
Po tem, ko ste nastopili vi, je prevladalo mnenje, da boste morali predvsem povrniti ugled organizacije. Kako boste to storili?
Razhajanja med dvema vodilnima osebama RK po mojem mnenju niso vplivala na ugled organizacije, pač pa so okrnila njeno delovanje. Na ugled RK so vplivali sumi o nepravilnostih v poslovanju RK pred petnajstimi leti. Sam te dogodke poznam samo iz medijev, vem pa, da na sodišču niso bili prepoznani kot kazniva dejanja (pod vodstvom Mirka Jeleniča, je RK svojim prijateljem, poslovnim sodelavcem in znancem posojal denar, za večje obresti, kot bi jih dobili v banki vezane depozite. V letu 2000 so z obrestmi zaslužili okrog 62 milijonov tolarjev, op. p.).
Torej je bilo vse v redu?
Morda je moralno sporno posojati denar, namenjen za humanitarno dejavnost, pa čeprav so obresti namenjene isti dejavnosti. Kolikor se spomnim, so očitki šli v tej smeri. Ali pa je nemara šlo za preveliko tveganje? Kaj naj si ob tem mislim o naših bankah, ki so svoje varčevalce oškodovale za stotine milijonov, ker so njihov denar preveč tvegano posojale? RK je očitno – tako kot številne druge institucije – v novi državi testiral načine učinkovitega poslovanja, ki so jih razglašali znanilci novega družbenega reda. Pričakujem, da bo kdo od ljudi z moralno integriteto in pravnim znanjem vsaj za nazaj povedal, kaj, če sploh kaj, je bilo narobe v tedanjem delovanju RK. Do takrat pa nam ostaja madež zaradi javnega mnenja, da je nekaj že moralo biti narobe.
Primer neutemeljenega napada na ugled RK že iz mojega obdobja je poročanje nekaterih medijev, da RK kupuje prehranske pakete po ceni, ki je trikrat višja od tiste, ki jo je dosegel neki župan. Ko smo primerjali vsebino obeh paketov, smo ugotovili, da je naš paket za slabih dvajset odstotkov cenejši in ne trikrat dražji. Vendar je bila škoda že storjena: ljudje so črno na belem lahko prebrali, da je zaupanje v RK omajano.
Se okrnjen ugled pozna na pripravljenosti prostovoljcev, da pristopijo k RK?
Na to bi lahko odgovorila zgolj ustrezna raziskava. Mislim, da imajo kandidati za prostovoljno delo danes na voljo številne nove humanitarne organizacije, ki jih v stari državi ni bilo, in da je skupno število prostovoljcev celo večje kot nekoč. Ne morem pa se ubraniti vtisa, da je ob tem sicer hvalevrednem nastajanju novih organizacij RK dobil oznako »starega« obraza, kar marsikdo v tej državi vključno z vsakokratno oblastjo ne razume kot kompliment. Sam ne spadam mednje: na očitek v naslovu nekega medija, da Rdeči križ pod mojim vodstvom ostaja rdeč, sem nadvse ponosen, kakor sem bil v stari državi ponosen na očitke, da sem farški zdravnik.
Kako odgovarjate takim očitkom?
Da je eno od temeljnih načel RK nepristranskost: da pomaga vsem, ki so v stiski, ne oziraje se na nacionalno, etnično, versko, politično ali kako drugo pripadnost. To je zelo resna zaveza. Če katera od organizacij selektivno skrbi predvsem za »svoje«, to ni človekoljubna organizacija, temveč ceh za podporo članov in istomislečih.
Kako se RK pripravlja na pričakovano povečano število beguncev na naših mejah?
Naredili smo analizo našega delovanja ob lanskem begunskem valu in opredelili slabosti ter ukrepe, da jih ne bi ponavljali. Ena od slabosti je bila vsaj na začetku slaba koordinacija – ne le med različnimi akterji, temveč tudi v samem RK. V bodoče bomo morali poskrbeti, da bomo obmejna območna združenja RK, ki nosijo glavno breme, hitreje razbremenili s pomočjo vseh slovenskih združenj. Poteka dogovarjanje o delitvi nalog ter potrebnem dodatnem usposabljanju in osveževanju znanja. Potrebno pa je dodati, da lahko prostovoljci RK s svojimi kapacitetami begunski val podobne velikosti, kot je bil lanski, obvladujejo le nekaj tednov in da bi v primeru stalnega velikega dotoka beguncev država morala poskrbeti za dodatne človeške vire.
Ampak begunci pravzaprav ves čas (nelegalno) vstopajo v državo. Kdaj nastopi trenutek, ko gre RK v akcijo?
Urejanje področja migrantske problematike je v pristojnosti Uprave RS za zaščito in reševanje oziroma Civilne zaščite, ki usmerja tudi sodelovanje nevladnih organizacij. V tem okviru RK pomaga z ekipami prve pomoči, ki nudijo tudi psihosocialno podporo, pri zbiranju in razdeljevanju hrane in oblačil ter pri iskanju pogrešanih in združevanju družin. V primeru nelegalnega prihoda v državo RK ni prvi, ki gre v akcijo, saj ga mora o tem, da je potrebna njegova pomoč, nekdo obvestiti. Praviloma je to policija, lahko pa tudi socialna služba ali posamezni državljani.
Je begunska kriza za RK eden glavnih izzivov v prihodnosti?
Za RK so enako pomembni vsi ljudje v stiski. Tako naši državljani kot begunci in vsi drugi, ki se znajdejo pri nas. Obžalujem, da se posamezniki sprašujejo, zakaj se ukvarjamo z begunci, ko pa imamo toliko pomoči potrebnih lastnih državljanov. Upam, da zaradi vse večje stiske to ne bo postalo mnenje večine, saj bi to pomenilo somrak človečnosti.
Naš glavni izziv danes je revščina v državi. Lepota naše dejavnosti je v tem, da lahko pomagamo, in njeno prekletstvo, da se zavedamo, da ne moremo pomagati dovolj. Že samo prehranskih paketov bi morali razdeliti nekajkrat več, kot jih lahko. Revščine ne more odpraviti humanitarna organizacija – navzlic mnenju apologetov kapitalizma, da v tekmovanju vse pripade zmagovalcem, poražencem pa preostanejo človekoljubne organizacije. Večino stisk, v katerih se znajdejo ljudje, so zakrivili tisti, ki segajo po moči in bogastvu; na njih leži odgovornost, da jih razrešijo.
Prej sva govorila o starih organizacijah in njihovih grehih; je morda eden izmed vaših prihodnjih izzivov morebitna reorganizacija RK?
Reorganizacija bi bila koristna, ne postavljam pa jo na prvo mesto in tudi ni nujni pogoj, brez katerega ne bi mogli delovati bolje. RK na primer ni enotno nacionalno društvo, kot predvidevajo mednarodni akti RK, temveč zveza 56 samostojnih pravnih subjektov, ki na zvezo zgolj prenaša nekatera pooblastila. Centrala je v večji odvisnosti od območnih organizacij kot obratno. To upočasnjuje sistem odločanja in prenašanja pobud in dobrih praks, verjetno pa je tudi finančno manj učinkovito. Seveda pa so morebitne spremembe organiziranosti odvisne od interesov in večinskega mnenja območnih organizacij.
Po vašem ministrovanju smo se vas zapomnili predvsem po tako imenovanem Kebrovem zakonu, zakonu o omejevanju prodaje alkohola. Bo reorganizacija največje in najstarejše humanitarne organizacije tisti pečat, ki ga boste pustili po predsedovanju?
Domišljam si, da sem pustil pečat tudi na drugih področjih (smeh) in na drugih delovnih mestih. Vodstvenega položaja v RK nisem sprejel zaradi njegovega ugleda, temveč zato, ker verjamem, da tudi tu lahko pustim vsaj majhen odtis, pa čeprav se to ob velikanskem delu RK za sto tisoče državljanov sliši zelo samozavestno. Vsaka institucija lahko napreduje. RK mora še bolj aktivno iskati državljane v stiski, njegovi člani in prostovoljci morajo biti še bolj kot doslej prisotni med ljudmi in jih z lastnim vzgledom vzpodbujati, da vstopijo v njihove vrste, svojo dejavnost lahko razširi v šole vsaj kot izbirni predmet o prvi pomoči in skrbi za zdravje, ponuditi mora tudi večje sodelovanje pri osveščanju za zdravo življenje ter preprečevanju bolezni in zasvojenosti.