Se spominjate, kako odločno je podpredsednik strateškega sveta za gospodarstvo pri Janševi vladi in kasnejši minister brez listnice Jože P. Damjan zagovarjal uvedbo enotne davčne stopnje,  ki bi posameznikom z najvišjimi dohodki zmanjšala dohodnino za nekaj tisoč ali celo deset tisoč evrov letno? Kako nepomembno se mu je zdelo povečanje družbene neenakosti  na račun poenostavljenega davčnega sistema? Skupaj s predsednikom Strateškega sveta Mićom Mrkaićem sta spadala med ključne znanilce ekonomskega neoliberalizma: vladavine trga brez uravnavanja s strani države, nizkih davkov, ukinitve sindikatov in skrčenja, če ne kar opustitve socialne države. Mrkaić je znal na zaplati papirja v Financah kot ekonomski Einstein z nekaj enačbami dokazati, da bi tržni kapitalizem odpravil revščino, če ga pri tem ne bi ovirala socialna država. Ob tem je tako brezobzirno napadal starejše profesorske kolege, da sem se nekaj časa tolažil, da ima neoliberalizem med slovenskimi ekonomisti močne nasprotnike. Neutemeljeno. Če je tak tabor sploh obstajal, ni pretirano branil socialne države; to, da smo jo državljani Slovenije vsaj nekaj ohranili, gre zasluga predvsem sindikatom. Z nekaj častnimi izjemami se je tudi stara garda ekonomistov vdinjala neoliberalnemu maliku; imel sem vtis, da nekdanji predavatelji marksistične ekonomije opravljajo pokoro za zgrešene nauke, ki so jih širili pod pritiskom stare ideologije, tako, da se uklanjajo novi ali da vsaj podpirajo njeno prakso, če koristi njim samim. Damjanovi enotni davčni stopnji so nasprotovali zelo mlačno ali sploh ne, tako da sem si privoščil komentar, da so svoja ekonomska načela prodali za prgišče evrov, ki bi jih davčna reforma prinesla tudi njim. Ekonomska fakulteta je postala nepregledna mešanica javnih in zasebnih interesov; eden od profesorjev mi je nekoč prostodušno rekel, da mu plača pomeni zgolj drobiž.

Damjana ne štejem med te ekonomiste. Tudi če se z njim nisem strinjal, sem cenil njegovo načelnost; navsezadnje je odstopil z ministrskega položaja po komaj treh mesecih, ker mu teoretičnih predpostavk ni uspelo preliti v prakso. Predvsem pa ga v zadnjih letih vse bolj spoštujem zaradi njegove strokovne poštenosti, saj je nekatere od svojih nekdanjih trditev javno označil kot napačne. Ne gre za majhne popravke; iz zagovornika je postal kritik neoliberalizma. Na svojem blogu je zapisal: »Treba bo povsem redefinirati predpostavke in ekonomske teorije napisati povsem na novo. Veliko dela nas čaka. Trenutno bi bilo najbolj primerno na najbolj ugledne ekonomske šole obesiti napise ‘Zaradi prenove zaprto’«.

V svojem zadnjem blogu se Damjan sklicuje na avstralski investicijski sklad Macquarie, ki napoveduje, da bo sedanje obdobje relativno svobodne tržne ekonomije zamenjala popolna dominacija države. Damjan se strinja, da prihaja v  kratkem – letu ali dveh – čas tektonskih sprememb: zmanjšanje neenakosti, uvedba minimalnega dohodka, dvig plač v javnem sektorju,  transferji posameznikom z najnižjimi dohodki, velika vlaganja v infrastrukturo, javno šolstvo in zdravstvo, nacionalizacija strateških podjetij na področju infrastrukture in energetike, podpiranje določenih dejavnosti in gospodarskih subjektov z državnimi pomočmi.  Ne glede, kdo bo zmagal v ameriški volilni tekmi, bo s »helikopterskim denarjem” drastično povečal državne naložbe v infrastrukturo, Clintonova pa tudi v šolstvo in zdravstvo. To bo zahtevalo povečanje davkov: dvig mejnih davčnih stopenj za najvišje dohodke ter povečanje obdavčitve premoženja, porast trošarin na goriva in alkoholne pijače in uvedbo davka na nezdravo hrano. Zaustavila se bo tudi globalizacija, vrnili se bomo k protekcionizmu.

In kaj bodo te tektonske spremembe prinesle, se sprašuje Damjan? »Prinesle bodo vrnitev države blaginje oziroma welfare kapitalizma, kot smo ga poznali po drugi svetovni vojni in pred prihodom Reagana in Thatcherjeve. Prinesle bodo višjo gospodarsko rast, višjo rast blaginje za vse in več (dohodkovne in premoženjske) enakosti. Seveda pa bodo prinesle tudi rast inflacije, morda celo hiperinflacije. Toda ali mar vidite kakšno drugo alternativo za vrnitev k rasti?«

Te spremembe ponekod niso le na obzorju, temveč se že uveljavljajo. Naša oblast tega obzorja ne sluti; skupaj s svojimi ekonomisti trdno tiči v praksi odhajajočega tržnega kapitalizma, pri čemer praksa pomeni predvsem koristi za manjšino in varčevanje za večino. Odprite časopis: beremo o zvišanju plač, ki je omejeno samo na najvišje, medtem ko se prihodki ostalih, tudi najrevnejših, ne bodo niti malo izboljšali; nekdanji guverner Banke Slovenije toži, da so državni bančniki, ki prejemajo samo dvakrat večjo plačo od predsednika države, za svoje delo bistveno premalo nagrajeni. Hej: njim podobne so vsaj v Islandiji pospravili za za rešetke. Pri nas se jim ne bo zgodilo ničesar, kakor tudi ne profesorjem na ekonomski fakulteti, o katerih beremo, da so za nekaj tisočakov dodatkov k plači domnevno zagrešili kar štirinajst kaznivih dejanj.  Mimogrede: kakšne zakone in reforme lahko pričakujemo od ljudi, ki zaradi osebnih koristi ne spoštujejo zakonov? Takšne, da bo njihovo današnje nezakonito ravnanje postalo zakonito.

Ali je Damjan samo zgodnejši in pametnejši oportunist, ki je prej uvidel, da je neoliberalizem v zatonu,  in pravočasno skočil na novi vlak? Nikakor: Damjan je priznal, da se je motil, in se zavzema, da bi čim prej prišlo do sprememb. Oportunisti tega ne počno: nenehno parazitirajo na vulgarni praksi vsakokratne teorije in bodo tudi ob naslednji trdili, da že od nekdaj mislijo natančno isto. Damjan nikoli ni na liniji, oportunisti vedno.