Ne poznam analize, ki bi prepričljivo dokazovala, da zaradi prehoda iz socializma v kapitalizem pred četrt stoletja ali pa zaradi pridružitve EU pred desetletjem v Sloveniji živimo boljše ali slabše. Pričakoval bi podatke, ali smo se po teh zgodovinskih mejnikih približali »boljšemu« življenju, ki smo ga od daleč opazovali v razvitejših državah Zahoda, ali pa smo se od njega celo oddaljili. Podatki, ki nam jih servirajo politiki, tega odgovora ne dajejo in jih lahko tako apologeti kot kritiki uporabljajo za dokazovanje, da imajo prav. V zadnjem času je dokaz za fantastične uspehe, ki jih bojda dosegamo, dovolj že to, da izpolnjujemo obveznosti, ki nam jih nalagajo EU in mednarodni finančni forumi, pri čemer je preslišano vprašanje, ali taka poslušnost slovenskemu državljanu koristi ali škodi, ali pa je odpravljeno s puhlico, da bi nam brez tega šlo še slabše.

Prvo vprašanje, ki se zastavi, je, kateri kazalec bi sploh uporabili. Biti bogatejši, biti srečnejši, živeti dostojno življenje v sožitju z okoljem? Žal smo omejeni: uporabimo lahko samo tiste podatke, ki se zbirajo že več desetletij. Nekateri novejši, na primer indeks človekovega razvoja ali indeks sreče, se spremljajo prekratek čas, da bi nam pomagali odgovoriti na zastavljeno vprašaje, poleg tega so preveč grobi, da bi lahko zaznali diskretne spremembe na boljše ali slabše, ki bi jih utegnile povzročiti naše zgodovinske odločitve.  Indeks sreče, čeprav zelo privlačen, je tudi izrazito subjektiven in neuporaben za primerjave z drugimi: Slovenci se po lastnem zaznavanju sreče vrsto let uvrščamo nekje med 60. in 70. mestom med približno 130 državami, kar je zelo črnogledo.  

Večina kazalcev se praviloma, razen v  času vojn in velikih ekonomskih kriz, izboljšuje: vsako leto lahko v povprečju za svojo plačo kupimo več kruha ali boljši računalnik; to smo ugotavljali tudi v stari državi. Zato je drugo vprašanje, ki ga moramo razrešiti, kako naj bi se spreminjali opazovani kazalci, da bi lahko sklepali, da nam gre na boljše ali slabše. Da zgolj ohranjamo enako razdaljo do razvitejših od nas, je premalo, morali bi se jim približevati.

V mednarodnih zbirkah socialno-ekonomskih, demografskih, zdravstvenih in okoljskih kazalcev (OECD, HFA DB) večinoma manjkajo podatki pred padcem berlinskega zidu, po letu 1990 pa je mogoče primerjati skupino petnajstih članic EU pred letom 2004 (EU15), torej med razvitejšimi državami EU, in skupino nekdanjih socialističnih držav, ki so se EU pridružile po tem letu (EU13).  

Začnimo z bruto domačim proizvodom (BDP),  ki meri dodano vrednost proizvodov in storitev, ki so bili ustvarjeni v državi. Ta kazalec rasti gospodarske aktivnosti je precej neupravičeno postal tudi podlaga za ocenjevanje kakovosti oziroma standarda življenja: BDP se lahko povečuje tudi na račun razprodaje premoženja, vedno večji delež BDP se v državah EU13 pretaka v žepe tujih lastnikov, pa tudi tisti delež, ki ostane v državi, se vse bolj krivično razporeja. Realni BDP se je v  državah EU13 med leti 1995 in 2014 povzpel od 7000 na 24000 $, v državah EU 15 pa od 21000 na 40000 $. Razlika med obema skupinama držav se je torej celo malenkost povečala. Enako povečanje zaostanka velja tudi za Slovenijo:  za Nemčiojo je leta 1995 zaostajala za 10000 $, dvajset let kasneje pa za 16000 $. Nikakršnih nihajev , ki bi nakazovali, da je nekdanja socialistična skupina EU13 stopila v drugačen ekonomski sistem.

Kako pa je s trošenjem ustvarjenega bogastva? Iskati moramo koristi, ki so jih deležni vsi državljani, zato so na prvem mestu izdatki za zdravstvo. Ti izdatki so se v obeh skupinah držav po letu 1990 povečali za enak odstotek, vendar to pri EU15 pomeni porast od 8,5 na 10,2%  BDP, pri EU13 pa od 5,4 na 6,8%  BDP. Pri Sloveniji gre za porast od 7,4 na 9,2%. Stvar je še hujša, če pogledamo, koliko od tega denarja za zdravstvo je javnega. Delež javnih sredstev za zdravstvo ostaja v državah EU15 vse obdobje po letu 1990 nespremenjeno visok (okrog 77%), v EU13 pa se je znatno skrčil (od 77 na 72%, v Sloveniji od skoraj 78 na 71%). Gre za dvojna merila bogatih držav: medtem ko pri njih vsaj zaenkrat še zmaguje ideja, da mora financiranje zdravstva ostati v pretežni meri javno, nam je taisti Zahod vsilil varčevanje pri javnih sredstvih za zdravstvo, tako da je EU13, ki je v prejšnjem sistemu imela skoraj 100 odstotno javno finaciranje, danes v deležu padla pod razviti Zahod. Deloma pa so nekdanje socialistične države to storile kar same, ker je nastajajoča bogata elita prav v zmanjševanju solidarnosti videla prednosti kapitalizma. 

Posledice različnih dogajanj v družbi se najbolje odraža na pričakovani življenjski dobi. Le ta se je v obeh skupina držav EU povečala za dobrih pet let, vendar je zaostanek med EU15 in EU13 ostal enak: pet let in pol. Tudi pri tem kazalcu torej ni nikakršnih znakov o dobrobitih kapitalizma in EU. Velika izjema je Slovenija, ki je svoj zaostanek za EU15 od leta 1990 zmanjšala od 3,2 na 1,4 leta.

Obstaja še en kazalec, na katerega bi morali biti v Sloveniji, na pa tudi v EU13, zelo ponosni: to je indeks človekovega razvoja, ki meri dosežke pri zdravju (pričakovana življenjska doba), izobrazbi  in dohodku (BDP) in kako te dosežke razporeja med vse prebivalstvo (stopnja neenakosti v družbi). Ta nas že vrsto let uvršča okrog desetega mesta med 135 državami. Ampak kaj, ko k visokemu položaju na tej lestvici največ prispevata najnižja stopnja neenakosti na svetu, ki jo slovenska »elita« z gnusom zavrača kot relikt socializma, in boljše zdravje, za katerega je v znatni meri zaslužno zdravstvo, ki po mnenju taiste »elite« sodi med istovrstne relikte. S tem kar sama izključuje možnost, da bi šlo za uspeh novega slovenskega obdobja.