Kaj menite: ali v Sloveniji obstaja kdorkoli, ki bi bil sposoben preveriti in potrditi, da ima avion, ki ga je nekdo izdelal na domačem dvorišču, vse potrebno za varno vožnjo? Dobro – povečajmo pregled na tri ali štiri osebe in ponovimo vprašanje: ali obstaja skupina ljudi, ki bi brez tisočev strani standardov in navodil o pregledu, ki bi jim sledila od črke do črke, kar na pamet potrdila, da je avion varen za letenje? Na primer tako, da bi ti nadzorniki ugotovili, da je kovinski stroj pred njimi očitno letalo, ker ima dve krili in rep, ker je v njegovi kabini kopica bleščečih instrumentov in ker mladenka, ki jim je ponudila kavo, nosi dobro krojeno uniformo, in na podlagi teh dognanj  izdali lastniku dovoljenje za prevoz potnikov! Naj odgovorim, kar mi je povedal izkušen pilot: takih ljudi ni, pa ne le v Sloveniji, ni jih nikjer na svetu. Če seveda govorimo o ljudeh z vsaj malo zdravega razuma in samokritičnosti.

Naj nadaljujem v tem slogu? Ali menite, da na kakem ministrstvu obstaja komisija, sestavljena kar iz tamkajšnjih uradnikov, ki se menjajo z menjavami vlad, v katero bi po potrebi, ne pa nujno, pritegnili še kakega fizika ali varnostnega inženirja in jim dali pooblastilo, naj preverijo varnost in na koncu izdajo dovoljenje za obratovanje jedrske centrale? Upam, da ne, vendar nisem čisto prepričan. Je pa malo verjetno, da bi se kdo lotil izdelave jedrske centrale.

Vsekakor imajo tako komisijo na ministrstvu za zdravje. Komisija, ki jo sestavljajo domači uradnik in dva ali trije zdravniki »s terena«, se menda pravkar odloča, ali bo dovolila delovanje ustanove, ki je nastala v pritličju večnadstropne stanovanjske hiše, ki se razglaša za ortopedsko bolnišnico in ki načrtuje najzahtevnejše operacije, tudi vstavitve umetnih kolkov in kolen. To so posegi, ki zahtevajo veliko znanja, opreme, postopkov in natančnih protokolov ne le v času, ko se izvajajo,  temveč zaradi nege po operaciji in obvladovanja zapletov vse ure dneva in noči. V naboljši ustanovah znaša smrtnost malo manj kot pol odstotka.

Komisija je pregled že opravila. Ni znano, ali je trajal nekaj ur ali nekaj dni in tudi ne, kaj je komisija preverjala, saj standardi, navodila in protokoli za delovanje bolnišnic v Sloveniji ne obstajajo. Slišali smo izjave, da je komisija v ustni obliki dovoljenje že obljubila; morda je bila navdušena nad izgledom operacijske sobe, ki jo je ponosni lastnik razglasil za najsodobnejšo na Balkanu. Verjetno bi tudi odločbo že izdala, če je ne bi prehitel kratkotrajen medijski vihar.   

Uganili ste, kaj bom zapisal sedaj: ni človeka ali skupine ljudi – niti v Sloveniji niti kjerkoli na svetu – ki bi si brez strogega preverjanja tisočev podrobnosti drznili izdati tako dovoljenje. Še več, doslej sem mislil, da nihče tudi ne bi pristal na delo v takšni komisiji. Ampak če prav tale hip ne spim in me tlači mora, obstajajo tudi ljudje, ki menijo, da jim pooblastilo države ne daje le moči, temveč tudi brezmejno znanje in nezmotljiv spomin, da lahko verodostojno presodijo, ali je avion sposoben za let in bolnišnica za delovanje.

Seveda boste vprašali, ali so tudi obstoječe javne bolnišnice doživele tako natančno preverjanje, kot ga pričakujem pri zasebni bolnišnici. Najprej popravek: ne pričakujem ga samo pri zasebni, temveč pri vsaki na novo ustanovljeni bolnišnici. In še odgovor: ne, nobena od obstoječih bolnišnic ni imela takega velikega pregleda. Vendar te bolnišnice obstajajo dolga desetletja, nekatere celo stoletja, in v tem dolgem obdobju so se počasi, z vsakim koščkom novega znanja in opreme pretvarjale iz socialnih ustanov za revne bolnike v današnje sodobne bolnišnice; vsak tak nov dodatek pa je prinašal tudi sprotna preverjanja, omejena predvsem na novosti. Povsem nova bolnišnica potrebuje vse to naenkrat.

Seveda se spominjate borbe z legionelo v vodovodu nove stavbe onkološkega inštituta in zamenjanih cevi medicinskih plinov v novem urgentnem centru šempetrske bolnišnice. Pravilno domnevate, da odgovornosti za te napake nihče ne bo prevzel in je tudi nikomur ne bo mogoče dokazati. Ni čudno, če pa način nadzora sploh ni predpisan in se odobritev delovanja bolnišnice ne razlikuje od prevzema stanovanjskega bloka (pri čemer morda prevzemu bloka delam krivico).

Cevi za pline in vodo sta le dve od stotin kritičnih točk, ki ne obsegajo le zidov in opreme, temveč tudi znanje in izkušnje zaposlenih, organizacijo dela, protokole in postopke.  Pravzaprav je še najbolje, da ne veste, kako številne so take kritične točke v bolnišnicah. Bolnišnice so najbolj nevarni mirnodobski objekti na svetu. Da bi postali avioni tako nevarni kot bolnišnice, bi se samo v ZDA moral vsak dan zrušiti  velik potniški avion.

Sedaj se menda čaka, kaj bo rekla komisija. Ker ima pooblastilo in mora odločiti. Komisija je neverjetno samozavestna, saj bi sicer njeni člani odstopili. Noro je, da nihče ne reče: komisija ne more sprejeti nikakršne odločitve, ker nima strokovnih podlag, da bi vedela, kdaj lahko neko ustanovo razglasi za bolnišnico. Noro je, da nihče ne preveri, kako to počnejo v državah, s katerimi se običajno hočemo primerjati.

Lastnik se ne da zmesti: če  bo prišlo pri bolniku do hudega zapleta, ga bo prepeljal čez cesto v klinični center in ker bo šlo za nujno stanje, ga bodo morali tam zdraviti na javne stroške.

V sanjah se mi prikazuje, kako bo potekalo iskanje krivca, ko bodo  čez čas v črevesju nove »bolnišnice« odkrili neko novo borelijo: kriv bo stanovalec v drugem nadstropju, ki je šaril po sifonu svojega umivalnika.  

Naj me nekdo zbudi.