Slišal sem, da bo minister Koprivnikar uvedel nagrajevanje javnih uslužbencev po uspešnosti dela, ki bo temeljilo na objektivnih kazalcih produktivnosti in kakovosti dela. Lepo, sem rekel – enako, kot sem rekel vsakokrat prej, ko sem slišal za podobne predloge.  Pobuda namreč ni nova; njena zgodovina se najbrž začenja daleč pred mojim delovnim vekom, ampak za zadnja štiri desetletja zanesljivo vem, da je nenehno na tapeti.  In da nikoli ne pride do njene uresničitve.

Spominjam se, kako sem v prvem letu svoje zaposlitve v ljubljanskem kliničnem centru – bilo je na začetku sedemdesetih let, globoko v času socializma – aktivno posegel v takratno razpravo o uravnilovki pri nagrajevanju po delu. Kar se mojega ceha tiče, so zdravniki pretežno razumeli uravnilovko kot premajhen razpon plač med njimi in drugimi zdravstvenimi delavci. Bil je res majhen, saj je medicinska sestra z nekaj leti delovne dobe lahko dosegla plačo zdravnika začetnika, in tudi sam sem za tiste čase večkrat zapisal, da smo imeli zdravniki plače traktoristov.  Ampak pri tisti debati sem izjavil nekaj drugega: rekel sem, da se nesprejemljivost uravnilovke ne kaže v premajhni razliki med plačami zdravnikov in medicinskih sester, temveč v enakih plačah vseh zdravnikov (ali sester) ne glede nato, da nekateri delajo veliko in dobro in drugi slabše ali malo. Posebne popularnosti med svojimi stanovskimi kolegi nisem požel.  

Seveda v tistih časih ni bilo velike pripravljenosti, da bi uradno priznavali razlike med delavci v  storilnosti in kakovosti dela. Odgovor je bil vedno enak in ga tudi pol stoletja kasneje sindikati vneto ponavljajo: če kdo res dela manj ali slabše, je odgovornost njegovih nadrejenih, da ga spravijo v red, ne morejo pa mu zmanjšati plače. In tako še danes na istem bolnišničnem oddelku za enako plačo lahko delata dva zdravnika, od katerih je eden mednarodno priznan strokovnjak in se k njemu zatekajo bolniki iz številnih držav, drugi pa je nesposobnež, ki ga šefi odmikajo od preveč zahtevnega dela, da ne bi delal škode bolnikom; poskusov, da bi ga »spravili v red«, pa se sploh ne lotevajo, saj bi vsakršni postopki skoraj zanesljivo propadli – če ne drugje, pa na sodišču. Enako velja za medicinske sestre, administracijo in vse druge.

Naj se vrnem v sedemdeseta leta: nedolgo po tistem posvetovanju sem v bolnišnici na robu mesta, kjer sem delal kot specializant, predlagal nekaj revolucionarnega: izmerimo, koliko dela opravi posamezen zdravnik. Če ne moremo biti nagrajeni po delu, pa vsaj vsi opravljajmo enako količino dela! Ne boste verjeli: moji kolegi, bilo jih je kak ducat, vsi nekaj let ali nekaj deset let starejši od mene, so predlog podprli – morda zato, ker smo bili dober tim in smo imeli prosvetljenega predstojnika. Sestavili smo seznam vseh aktivnosti, ki smo jih opravljali: vizite na oddelku, delo s posameznimi bolniki, ambulantni pregledi, izvajanje posegov in preiskav, reševanje izvidov, mentorstvo, raziskovanje, administrativno delo itd. Vsaki aktivnosti smo določili trajanje v minutah, pri čemer smo razpravljali toliko časa, da so se s številkami vsi strinjali. Nato je vsak zdravnik zase en mesec beležil vse svoje aktivnosti. Na koncu smo delo vsakega posameznika spremenili v ure. Seveda smo vnaprej vedeli, da se bodo pokazale razlike, ampak tolikšnih ni pričakoval nihče: razmerje med zdravnikoma, ki sta opravila najmanj in največ dela, je bilo ena proti tri. Podatke smo nekaj časa preverjali in usklajevali, ampak tudi po tem se razmerje ni bistveno zmanjšalo.  Kolegi so me še enkrat prijetno presenetili: strinjali so se, da prerazporedimo delo med seboj in vsaj na papirju smo bili naslednji mesec vsi zelo podobno obremenjeni. Čez eno leto smo po isti metodologiji še enkrat popisali svoje aktivnosti in jih pretopili v ure: rezultat je bil enak in protagonisti tudi: ena proti tri. Kasneje so mi nekateri kolegi iz tujine pripovedovali o podobnih izkušnjah. Prišlo mi je na misel, da gre morda za zakonitost, in jo izrazil v obliki izreka: »Delo vselej poišče tiste, ki so ga voljni in sposobni opraviti.«   

Zdravorazumsko lahko vsak sam odkrije vsaj nekaj razlogov, zakaj nagrajevanje zaposlenih po uspešnosti povečuje storilnost in kakovost, kar se je izkazalo v materialni proizvodnji. Ni si težko predstavljati, kako zlasti na malo ali srednje zahtevnih delovnih mestih materialna spodbuda lahko spremeni nezainteresiranega delavca, ki mu boljših rezultatov tudi ni težko doseči. V zadnjem desetletju poteka v svetu tudi na področju zdravstva več sto, morda tisoč projektov, ki skušajo dokazati enake učinke. Nekoliko nepričakovano se doslej niso kaj prida izkazali: storilnost se res nekoliko izboljša, izidi zdravljenja so ostali enaki ali malenkost in statistično nepomembno boljši, včasih celo slabši. Ali naj to pomeni, da gre za zgrešeno predpostavko in da je plačevanje zaposlenih po uspešnosti njihovega dela vsaj v zdravstvu slepa ulica? Alo pa se beležijo napačni kazalniki uspešnosti?

Po mnogih letih sem spremenil svoj pogled  na izkustvo izpred pol stoletja. Takrat ni šlo za za razliko med tistimi, ki se ne želijo pretegniti in se ne želijo izboljšati, ker jih k temu nič ne spodbuja, temveč za to, da v zahtevnem poklicu, ki zahteva veliko znanja, logičnega in abstraktnega razmišljanja in specifičnih sposobnosti, povprečni posamezniki ne morejo dohiteti najboljših. In obratno: najsposobnejši nočejo postati povprečni in tudi iz etičnih razlogov ne smejo čakati, da bi jih povprečni dohiteli. Tudi če so razmere slabe, skrbijo najsposobnejši, da se to v kar najmanjši meri odraža v rezultatih zdravljenja. Zato tudi nagrajevanje boljše kakovosti posameznikov ne prinese kakih večjih rezultatov pri kakovosti celotne ustanove.  

To pa ne pomeni, da nagrajevanje po delu v zdravstvu ni potrebno. Samo pogled na cilj, ki ga želimo s tem doseči, moramo spremeniti. Morda za spremembo ne bi mislili na ustanovo, temveč na zadovoljstvo zaposlenih, ki delajo več in bolje.