V predbožičnem času pred natanko tridesetimi leti je pesem “Ali vedo, da je božič” raznežila srca stotine milijonov ljudi. Napisana je bila za akcijo zbiranja denarja v času velike lakote v Etiopiji in Eritreji, ki je pokosila pol milijona ljudi. Siti del človeštva je vzneseno prisluhnil refrenu: “Nahranite svet” in segel v žep po nekaj drobiža. Spominjam se, da sem se tudi sam med poslušanjem počutil plemenitega; hej, gotovo sem dober človek, če mi pesem prikliče solze v oči. Ni znano, koliko umirajočih ljudi iz dežel, ki veljajo za zibelko človeštva, je sploh vedelo, da o njih poje pesem. Morda bi tudi o tem veljalo napisati pesem.

Je pa za premagovanje občutka nemoči in krivde smeh boljši kakor solze. Zato so na račun lakote nastale cinične šale, na primer tista, kako med revnimi Eritrejci prepoznaš bogatega: po tem, da si okrog pasu pripenja ročno uro. Ta šala je nenehno aktualna: v njej je potrebno zgolj zamenjati protagonista glede na to, v kateri deželi je lakota trenutno najbolj ubijalska. V zadnjem času v njej  nastopajo Somalci, ki so v primatu pri trpljenju premagali celo svoje sosede, ki jih je naslavljala pesem izpred tridesetih let. V dolgoletni državljanski vojni jih je umrlo pol milijona, samo v lakoti izpred treh let četrt milijona. Več kot milijon jih je zbežalo v sosednji državi Etiopijo in Kenijo. Mnogi so bežali še dlje: čez druge afriške države, čez Saharo in Libijo ter v čolnih do Malte. Proti obljubljeni Evropi.

Z Malte je v Slovenijo prišla Farah I.A., ki že štiri leta živi z možem v Mariboru. V vojni so ji ubili očeta in brata, mati je izginila neznano kam, njena danes štirinajstletna sestra Faysa je obtičala v Adis Abebi. Tam dela in spi pri neznanih ljudeh v obcestni kolibi iz blata in pločevine. Kakšnim zlorabam so izpostavljeni begunci, posebno otroci, iz ene revne države v drugi revni državi, si je komajda mogoče predstavljati.

Farah si že leto in pol prizadeva, da bi sestro pripeljala v Slovenijo. Zakon o tujcih omogoča združitev družine, ki je razseljena zaradi begunstva, vendar pa kot družino našteva samo starše in njihove otroke, ne pa tudi sester in bratov, pa četudi bi šlo za mladoletne otroke in četudi tak otrok staršev sploh ne bi imel. Vsaj tako zakon razlagajo vse instance od Ministrstva za notranje zadeve do Vrhovnega sodišča, ki so vse po vrsti zavrnile Farahino prošnjo z razlago, da zakon ne omenja bratov in sester. Saj bi ji radi ugodili, ampak kaj, ko jim zakon to prepoveduje. Morda se kakšnemu uradniku celo zasolzijo oči ob misli, da bi se v takih razmerah znašel  njegov otrok.

Težko si je zamisliti hujše sprenevedanje. Prepričan sem, da pisec zakona ni bil tako nečlovečen, da bi namenoma hotel preprečiti združitev sester ali bratov, ki nimajo staršev. Bolj verjetno je, da so pisci na  to možnost preprosto pozabili. Pa še to ni čisto res: zakon namreč navaja, da je izjemoma mogoče šteti za družinskega člana tudi drugega sorodnika, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine. Ali niso dovolj prepričljive okoliščine, da gre za nepolnoletnega otroka, ki živi v tuji državi pri tujih ljudeh in ki je verjetno žrtev nezakonitega zaposlovanja, če ne tudi hujših zlorab, njegov edini sorodnik pa je sestra, ki živi v Sloveniji? In končno, če država v resnici ne more dovoliti prihoda somalske deklice na podlagi Zakona o tujcih, ali tega zakona v letu in pol ne bi bilo mogoče že davno dopolniti?

Predvsem pa imajo država, predsednik države ali vlade vse možnosti, da bi deklici omogočili vsaj začasno bivanje na podlagi kakšnega drugega zakona. Da pokažejo usmiljenje, ne pa pravniško dlakocepljenje, in da omogočijo, da bi Faysa na končno odločitev lahko čakala na varnem pri svoji sestri. Navsezadnje tujci v Slovenijo ne prihajajo samo kot begunci. Ali si uradniki ne morejo predstavljati vsakodnevne groze obeh sester ob misli, da bo do rešitve mora prišlo prepozno?  

Predstavljajte si, da bi si nek tuj športni zvezdnik, na primer nogometaš, želel postati član slovenske reprezentance, in si odgovorite na vprašanje, kako hitro bi naša država in njeni vrli uradniki poiskali ali na novo ustvarili primerno zakonsko podlago, da bi mu lahko podelili državljanstvo. Ne samo, če bi bil Argentinec; če bi dobro brcal žogo, bi sprejeli tudi Hrvata, Bosanca in da, celo Somalca.

Zato se mi obrača želodec, ko v medijih prebiram slavospeve, da je somalijska deklica  premaknila srca slovenske politike: za hvalo je zadoščalo že to, da so po letu in pol odvračanja pogledov poslanci iz večine strank in predsednik vlade izrazili voljo, da poiščejo rešitev, ki bi deklici omogočila, da bi prišla v Slovenijo. Halo? Mora bi se še nekako odkupili, če bi deklico nemudoma spravili k njeni sestri, in tako njeno dosedanjo kalvarijo elegantno pripisali prejšnji oblastni garnituri, obetanje sprememb zakona, ki naj bi bil sprejet »že« v prihodnjega pol leta, pa je še ena nečlovečnost, tokrat skupaj s točenjem krokodiljih solz. Kot da bi za nekoga, ki umira od žeje, začeli s pripravami na gradnjo vodovoda. Pa še te obljube niso resne, ker je vladajoča stranka obrnila ploščo in po novem nasprotuje hitri zakonski rešitvi in čaka na odločitev ustavnega sodišča. In kaj, če bo to sodišče reklo, da obstoječi zakon res prepoveduje združitev dveh sester? Ali poslanci nimajo moči, da spremenijo zakon?

Pred dobrima dvema tisočletjema je neka židovska družina na begu pred zasledovalci dobila novega družinskega člana, obenem pa tudi zatočišče in podporo ljudi, h katerim se je zatekla. Kljub komercialni iznakaženosti prazovanja tega dogodka je eden od njegovih človeških sporočil ostal nedotaknjen: Božič je prilika za snidenje članov družin in za utrjevanje vezi med njimi.

Ali naši politiki vedo, da bo kmalu Božič?