Od časa do časa naletim na članek o ločevanju odpadkov. Najbrž  nastane na svetovni dan ločevanja odpadkov, če ta sploh obstaja.  Ali pa komunalno podjetje jadikuje, da državljani še vedno ne vedo, v kateri zabojnik spada posamezni odpadek, in pozove medije, naj mu pomagajo pri prosvetljevanju ljudstva. Kakorkoli, še sam si komaj verjamem, kar bom pravkar zapisal: članke o smeteh vselej preberem. Ne samo tiste, ki me obveščajo, da me bo inšpektor kaznoval s petsto evri, če me bo zalotil, da kos embalaže odlagam v napačen zabojnik, temveč tudi vse druge. Vedno znova namreč pričakujem, da bom v njih našel odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljam pred svojimi tremi kuhinjskimi koši za odpadke, če odmislim zaboj za nevarne odpadke, pred katerim ne morem stati, ker ga imam deset nadstropij niže v kleti. Ampak vselej sem razočaran, ker v teh zapisih uzrem le delce celotne slike: na primer, da doze pršil spadajo med nevarne odpadke ali da se začenja akcija ločenega zbiranja varčnih žarnic. Počutim se krivega, ko berem, da napačen odpadek med steklom povzroči, da postane vsebina vsega zabojnika neuporabna za reciklažo. Ali bom to zakrivil z neopranim kozarcem ajvarja ali nutele? Zdi se mi, da je piscu za razliko od mene kristalno jasno, kaj kam spada in da morda celo misli, da bo podcenjujoče do bralcev, če jim bo razložil, kako naj ravnajo s prazno plastenko olja. Jaz bi bil tega pojasnila resnično vesel. Vem sicer, da sodijo odpadno kuhinjsko olje in masti med nevarne odpadke in da mednje spada tudi embalaža, ki jih je je vsebovala, ampak ali to pomeni, da jo moram oprati z vročo vodo in detergentom ali pa naj jo odnesem v klet, od koder jo bom nekoč odpeljal v nekaj kilometrov oddaljeni zbirni center?

Vsakokrat, ko najdem v nabiralniku knjižico ljubljanske Snage z napotki za ravnanje z odpadki, pomislim, da bom končno na enem mestu našel vse odgovore. Ne vem, kako pogosto jih natisnejo, sam se spominjam najmanj treh izdaj v zadnjih letih. Letošnja obsega kar petdeset strani brez upoštevanja platnic, natisnjena je na razkošnem recikliranem papirju v več barvnem tisku v nakladi nekaj več kot sto štirideset tisoč izvodov. Nepoznavalsko ocenjujem, da je strošek za njeno pripravo in distribucijo znašal nekaj deset tisoč evrov – samo za področje Ljubljane. Nekateri živijo samo od priprave takih brošur.

Ne bom razpredal o celotni vsebini: vsakor je v knjižici nekaj čisto smiselnih splošnih podatkov o načinih, kako je mogoče zmanjšati nastajanje odpadkov in zakaj je potrebno njihovo ločevanje, vendar še mnogo več takih, za katere se dozdeva, da so tam zgolj zato, da povečujejo obseg knjižice in zaslužek njenih piscev, oblikovalcev in tiskarjev. Tisto, kar napoveduje naslov in kar bi moral biti njen glavni namen, da bi namreč ljudje delali čim manj napak pri ločevanju odpadkov, se začne šele na petinštirideseti strani in konča dve strani kasneje. Ker so tudi te tri strani bogato obložene s slikami, je besedila na njih komajda za polovico kolumne, ki jo pravkar berete.

Zato iz nje ni mogoče izvedeti ničesar, kar ne bi vedeli že doslej. Nasprotno: besedilo povečuje možnost za napačno ločevanje. Kako naj si na primer razlagam, da moram embalažo ne le izprazniti, temveč tudi očistiti, če pa je ne morem očistiti, naj jo odložim v črni zabojnik za preostanek odpadkov?  Moje dileme ob jogurtnem lončku (tega sicer poližem, ampak s prstom in jezikom ne pridem do dna in tako ni niti povsem prazen in še manj čist), praznem kozarcu marmelade, plastenki olja in konzervi sardin še vedno ostajajo. Ker za mastne in zasušene površine ni dovolj voda, bi jih verjetno moral oprati v pomivalnem stroju, zato je nemara bolje, da jih ponovno pričnem metati med splošne odpadke, saj se bom na podlagi opisanega navodila bolj zanesljivo ubranil kazni, kot če jih umazane vržem med embalažo.

Nejasno ostaja, v kakšnih vrečkah odlagamo biološke odpadke, ker biorazgradljive vrečke niso omenjene. Na moji ulici prevladujejo običajne plastične vrečke, ki so za te odpadke prepovedane, ampak tega v navodilih ne boste našli. Prav tako navodila ne omenjajo ravnanja z varčnimi žarnicami. Najbrž veste, da gre za nevaren odpadek in da je z razbito varčno žarnico potrebno ravnati kot z razbitim živosrebrnim termometrom: najbolje je, da njene ostanke pospravite v kozarec za vlaganje, ki nato z drugimi nevarnimi odpadki čaka na vaš odvoz v center za zbiranje odpadkov.

Izvedeli boste sicer, da so nevarne snovi tudi pralna in kozmetična sredstva, vendar ne tudi tega, da to velja samo za tista, ki so označena kot nevarna. Zato boste morda začeli prati svoje steklenice detergentov ali pa jih nalagati v zaboj za nevarne odpadke. Pri kozmetiki alternative sploh nimate. Prazna tuba kreme za nego obraza, ki je vsebovala kako maščobo, očitno sodi med nevarne odpadke. Če nimate dovolj velike kleti, boste nevarno embalažo odvažali na centralno odlagališče vsak teden. Sodeč po navodilih potrebujemo zabojnike za nevarne odpadke na vsaki ulici.

Seveda navodila ne odgovorijo, kam sodi razbito ogledalo, običajne žarnice, kovinski predmeti, knjige s plastičnimi platnicami itd. Na to se bom skliceval, ko mi bo inšpektor v vsaki vrečici odpadkov našel ne enega, temveč več razlogov za visoko kazen.   

Marsikaj najdete na internetu, vendar tudi tam vlada zmeda. Med drugim sem naletel na zbiralnike za kovino, ki na zbiralnih otokih ne obstajajo, in ločeno zbiranje brezbarvnega in barvnega stekla. Naučil se se tudi, da iztrebki malih živali ne spadajo med biološke odpadke.

Če bi se tisti, ki so pripravljali knjižico, vprašali, ali knjižica njim samim pojasnjuje, kam spadajo različni odpadki, ki so jih ustvarili v enem tednu življenja, bi morali zardeti od sramu.