Že dve leti velja zakonska uredba, po kateri država iz zapuščine umrlega odvzame znesek varstvenega dodatka in drugih socialne pomoči, ki jih je prejemal v času svojega življenja. Njegova lastnina dobi zaznambo, da z njo ni mogoče razpolagati, dokler dediči ne vrnejo v preteklosti dodeljene socialne pomoči – razen v primeru, če so tudi sami potrebni pomoči.

Za tiste, ki morda menijo, da varstveni dodatek dobijo samo tisti brez kakršnih koli sredstev, naj pojasnim, da so do njega upravičeni vsi z dovolj majhnimi dohodki: pri samski osebi mora biti mesečni dohodek pod 460 evri (številka se spreminja); upošteva se tudi njegovo premično in nepremično premoženje razen lastnega bivališča, vozila in prihrankov, če ne presegajo  določene vrednosti. Skratka, marsikdo med prejemniki pomoči razpolaga z majhnim premoženjem, ki ga zapusti potomcem. Mnogi nimajo ničesar in ne zapustijo ničesar.

Na zunaj vidne razlike med prejemniki socialnih pomoči med drugimi državljani rojevajo različne zgodbe. Na primer o samozaposlenemu očetu, ki plačuje otroški vrtec po najnižji ceni in se vozi po otroka z mercedesom, ali o osamljeni mestni dami, ki v veliki hiši zmrzuje ob socialni podpori, njen sin direktor v tujini pa jo obišče dvakrat letno, da bi na lastne oči ocenil, kako blizu je čas, ko bo prišel do dediščine. Pa tudi brez teh ekscesnih primerov se večini dozdeva pravično, da ljudje, ki imajo vsaj nekaj lastnine, sami poskrbijo zase: če ne drugače pa tako, da po smrti s svojim premoženjem vrnejo dolg državi. Vse več je ljudi, ki to storijo že pred smrtjo; na primer tako, da ob odhodu v dom za starejše prodajo svoje stanovanje in si tako zagotovijo sredstva za bivanje. Zakaj naj bi davkoplačevalci ohranjali celotno zapuščino otrokom, ki sami niso bili pripravljeni ali niso mogli skrbeti za svoje starše?

Zato je bila zakonska sprememba sprejeta z večinskim odobravanjem in brez pretiranega godrnjanja. Delitev socialne moči je postala pravičnejša. Ampak – ali je to tudi zares najbolj pravična rešitev?

Velika večina ljudi, ki prejema socialne pomoči, ne spada med take z veliko lastnine in majhnimi dohodki, običajno so revni po obeh oznakah. Tudi ne živijo vsi v krajih, kjer je cena nepremičnin visoka in bo potomcem kljub temu, da bodo morali vrniti nekaj tisoč ali celo deset tisoč evrov, še vedno veliko ostalo. Največ jih živi v Prekmurju. Predstavljajte si njihove otroke, ki živijo tik nad pragom socialne pomoči, ki podedujejo hišo, ki je domala ni mogoče prodati, razen globoko pod ceno. Če je ne bodo, bodo prišli gospodje rubežniki – tako kot v tistem razvpitem primeru, ko je uporni posameznik, ki ni plačal nekaj evrov, izgubil hišo. Morda je prav, porečete: najprej naj plačajo s tistim, kar imajo, šele nato je na vrsti naša solidarnost.

V enem letu po uveljavitvi zakona se je število tistih, ki prejemajo kakršnokoli obliko socialnih prejemkov, drastično zmanjalo. Najbolj očitno pri varstvenem dodatku: od 47 na 11 tisoč, torej kar za tri četrtine. Kot priznavajo socialne službe, je glavni razlog zaznamba nepremičnine. Ali so se na tak način razkrili dosedanji manipulanti? Ali pa gre za to, da starši menijo, da z varstvenim dodatkom kradejo svojim otrokom dediščino? Morda jim to očitajo otroci?

Če odmislimo zlorabe, je velika večina socialnih pomoči čisto zares podeljena najbolj revnim posameznikom. Dodeljena je ljudem, ki kljub trdemu delu nimajo dovolj velike plače ali pokojnine za preživetje, kar je samo po sebi nesprejemljivo. In ker so kljub temu ustvarili ali podedovali nekaj lastnine, jim jo sedaj v imenu pravičnosti odvzemamo po smrti.

Vse raziskave kažejo, da so otroci revežev že ob rojstvu deprivilegirani in da je verjetnost, da bodo ostali revni, pri njih mnogo večja kot pri otrocih bogatih. Prehodi med obema socialnima skupinama so bolj vsebina ameriških filmov kot resnična možnost. Tudi v sedanji krizi bogati bogatijo in revni postajajo revnejši.

Kaj je storil novi zakon? Naložil je, naj tisti, ki so se vsaj toliko dvignili iz revščine, da ne sodijo več med prejemnike socialne pomoči, vrnejo pomoč, ki so jo potrebovali njihovi starši. Na sistemski ravni zakon zmanjšuje skupno lastnino najnižjega socialnega razreda, ki je bistvena za njegovo preživetje. Kdo bo pokupil stanovanja in hiše, ki so jih starši gradili tudi zato, da bi njihovi otroci živeli bolje, kot oni sami? Nedvomno premožnejši, praviloma mešetarji, ki bodo skušali z njimi obogateti. Lastnina se bo še na en način selila od revnih k bogatim. Na podeželju bomo imeli še več počitniških hiš in če manj kmetov.

To, kar se je zgodilo, lahko opišemo tudi kot zmanjšanje solidarnosti: sredstva, ki polnijo sklade socialnih pomoči, so se v določenem obsegu začela zagotavljati z večjo obremenitvijo najrevnejšega sloja. Kar je zelo podobno krivici, ki jo je povzročilo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki je prav tako razbremenilo premožnejše na račun revnejših.

Ob tem, ko država jemlje dediščino revnih, se zastavlja vprašanje, ali je res tako samoumevno, da dediči bogatih, torej tistih, ki niso prejemali socialne pomoči, ker je niso potrebovali, prejmejo v zibelko nedotaknjeno bogastvo staršev? V čem so zaslužni zanj? Ali ne bi bil pravičnejši odgovor progresivna obdavčitev zapuščine, ki bi zagotovila, da so socialni prispevki še naprej solidarno razporejeni med vse državljane, in da bi potomci vračali socialne prejemke svojih staršev le v primeru zapuščine, ki bi presegala dovolj visok prag?

Ljudje, ki se odrekajo varstvenemu dodatku, tehtajo svoje preživetje z boljšim življenjem svojih otrok. In odločajo se za otroke.