1) Na kakšen način varčevati v zdravstvu –prispevek vaše uvedbe SPP s konkretnimi primeri
Po krivici se pozablja, da je bilo na tem področju v zadnjih petnajstih letih veliko storjenega. V mojem mandatu smo uvedli sodoben način plačevanja zdravstvenih obravnav. Prej se je uporabljalo plačevanje bolnišnic po oskrbnih dnevih, kot da bi bile hoteli. To plačevanje je spodbujalo dolge ležalne dobe, saj se bolj izplača enega bolnika zdraviti deset dni kot dva bolnika po pet dni. Poleg tega drugače nisi mogel kupiti dragih materialov. Za operacijo sive mrene je moral pacient ostati v bolnišnici sedem dni, ker sicer plačilo ne bi zadoščalo za nakup očesne leče. Ko je ZZZS na moje vztrajanje še pred letom 2000 uvedel ceno operacije sive mrene, so bolnišnice naglo pričele opravljati ta poseg ambulantno in operiranec je lahko odšel domov po dveh urah. To je pocenilo operacijo in danes opravimo z enakim številom oftalmologov petkrat več operacij, pacienti, ki so nekoč pol slepi čakali na operacijo po dve leti in več, pa pridejo takoj na vrsto. Ta način plačevanja smo nato pričeli uporabljati za domala vse obravnave v bolnišnicah in ležalne dobe so se razpolovile, kar pomeni velikansko povečanje učinkovitosti. Poleg tega se je zmanjšal pritisk po gradnji novih bolnišnic. Obstajala je celo nevarnost, da bi bolnišnica preveč varčevala pri posameznem bolniku, na primer z opuščanjem nekaterih preiskav in izbiro cenejših, a manj učinkovitih zdravil, zato uvajamo klinične poti – to so protokoli, ki podrobno predpisujejo vse postopke in trajanje posamezne obravnave. Če torej danes vidite zdravstveno osebje, ki po vašem menju premalo dela, ali opremo, ki ni dovolj izkoriščena, morate vedeti, da to pogosto ni zaradi slabe organizacije, temveč zato, ker je zavarovalnica plačala samo določeno število storitev in da vsako preseganje plana vodi ustanovo v izgubo. Kljub temu večina bolnišnic presega plan za nekaj odstotkov, saj jo k temu prisilijo bolniki v njihovih čakalnicah. Verjemite, da se v privatnih ustanovah to ne bi zgodilo. K temu je potrebno dodati podatek, da je ZZZS v zadnjih treh letih enostransko znižal vse cene za 15%: v tem ukrepu tiči razlog za večino izgub slovenskih bolnišnic.
Nekateri menijo, da v času, ko se poveča učinkovitost, ni pa dodatnega denarja za večje število uslug, pride na vrsto odpuščanje »odvečnega« osebja. Tako kot v tovarni, ki ima premalo naročil. To bi bil v zdravstvu hudo napačen ukrep: že danes imamo najmanj zdravnikov v EU in njihovo odpuščanje bi človeški potencial v javnem zdravstvu hudo osiromašilo in nas onesposobilo še globoko naprej v čas, ko se bodo razmere izboljšale. Dobrega zdravstvenega strokovnjaka ni mogoče narediti čez noč.
Tudi pri cenah zdravil je komajda še kaj rezerv. Že danes so njihove cene pri nas v povprečju za 15% nižje od cen v treh evropskih državah. Posamezni ekscesi, ki od časa do časa razjezijo javnost, so res samo posamični, v povprečju pa se ZZZS razmeroma dobro bori z monopoli proizvajalcev zdravil.
2) Vloga ZZZS pri določanju cen
Na tem področju je ZZZS najbolj zatajil. Cene obravnav, ki sem jih hvalil v prejšnjem odgovoru, bi bilo namreč potrebno nenehno prilagajati, saj se nekateri materiali pocenijo, prihajajo pa tudi novi, ki so dražji. Ker se novi model plačevanja od mojega mandata praktično ni razvijal, so sedaj nekatere obravnave precenjene, druge pa podcenjene. Bolnišnice, ki ne opravljajo vseh storitev, poskušajo izbirati predvsem precenjene obravnave,kar imenujemo pobiranje smetane. To razloži, zakaj lahko strokovnjak, ki v UKC Ljubljana dobiva 15 evrov na uro, dobi v murskosoboški bolnišnici za enak poseg desetkrat več, pa se bolnišnici to še vedno izplača.
Morda je nekaj možnosti za varčevanje še v večjem zaposlovanju zdravnikov, ki bi zmanjšali potrebo po dražjem nadurnem delu. Zadnja večja rezerva je v izboljšanju javnih razpisov. Ampak vse to je bistveno premalo. Dejstvo je, da je zdravstvo v tem hipu ožeta limona. Možni prihranki, ki sem jih naštel, bodo zgolj prispevali k zmanjšanju izgub, ne morejo pa več zagotoviti normalnega delovanja zdravstvene dejavnosti.
3) O ideji centralnega naročanja in kako se izogniti pastem lobijev in korupcije
Centralno naročanje opreme in materialov povečuje velikost posameznega nakupa in možnost kupca, da pri ponudniku doseže nižjo ceno. Poleg tega se število nakupov (v zdravstvu se kupuje več deset tisoč različnih artiklov) bistveno zmanjša in omogoča boljšo pripravo razpisov. Med drugim omogoča, da kupec opravi analizo cen na svetovnem trgu. Tretja prednost pa je, da je pri takih nakupih vsaj načeloma lažje doseči transparentnost in s tem preprečevati korupcijo: veliki nakupi na ravni države so vsekakor bolj na očeh javnosti in pristojnih organov nadzora kot pa tisoči malih nakupov posameznih izvajalcev.
V času mojega ministrovanja smo na ministrstvu ustanovili službo za javna naročila in uspeli v več zaporednih razpisih doseči v povprečju za 20% nižje cene, v posamičnih primerih pa tudi za polovico nižje. Prepričan sem, da bi bilo danes težav, okrog katerih potekajo razprave v zadnjih mesecih, bistveno manj, če bi služba ostala, vendar jo je moj naslednik ukinil in spet je šlo vse po starem.
O morebitnem skupnem zdravstvenem zavarovanju vsaj za dražja zdravila in posege na ravni Evropske unije
Ta ideja je v zadnjem času v ospredju mojih razmišljanj in v okviru stranke Solidarnost smo si jo zastavili za glavni konkretni cilj naših prizadevanj na ravni EU. Države članice se po BDP med seboj razlikujejo za več kot trikrat in nekatere, ne le najrevnejše, ne morejo več zagotavljati svojim državljanom vseh potrebnih uslug, tudi takih, ki rešujejo življenja. Mislim, da mora EU, ki danes od najrevnejših državljanov svojih članic zahteva, da rešujejo banke najbogatejših držav, prisluhniti tudi klicu solidarnosti na področju zdravja. Zamisel je enostavna: na ravni EU naj se oblikuje sklad, v katerega bodo države prispevale v sorazmerju z dohodki svojih državljanov, iz njega pa se bodo plačevale izbrane zdravstvene storitve – v prvi fazi tiste najdražje za redke bolezni, kasneje pa bi se krog pravic še povečeval.
4) Primerjava avstralske študije zasebnega in javnega zdravstva (s primeri – morda tistega o vašem prijatelju iz Kanade in njegovih stroških zdravljenja v ZDA)
Če je zdravstvena dejavnost zasebna, lahko postane izvor velikega bogatenja zasebnih zdravnikov, proizvajalcv in zavarovalnic. Moj prijatelj iz Kanade si je na Floridi zlomil nogo in ker njegovo kanadsko obvezno zavarovanje, podobno kot naše, pokriva zdravljenje nujnih stanj v tuji državi, se je zatekel v lokalno bolnišnico, ki mu jo je priporočil taksist. Vstavili so mu umetni kolk in ga po treh dneh odpustili v najbližji hotel. Operiral ga je nek »zvezdniški« kirurg in račun za to je znašal več kot dve sto tisoč dolarjev!
Zagovorniki zasebništva v zdravstvu zavajajo javnost s trditvami o večji kakovosti in učinkovitosti zasebnega zdravstvenega sistema. Dokazov za te trditve ni. Pač pa obstajajo obratni podatki. V Avstraliji so se pred kakimi petnajstimi leti, v obdobju konservativne vlade, odločili za privatizacijo večjega števila bolnišnic, ki jih je še naprej plačevalo javno zavarovanje. Nekaj let kasneje je analiza pokazala, da so se storitve v teh bolnišnicah podražile od 10 do 20%, kakovost pa je ostala približno na enaki ravni, nikakor pa se ni povečala. Mednarodna študija, ki je potekala tudi v Sloveniji, je pokazala, da so naše ambulante v osnovnem zdravstvu kakovostnejše od ambulant osmih drugih držav EU in da so v Sloveniji javne ambulante kakovostnejše od koncesionarskih.
5) Za katere segmente zdravstva je največji interes pri zasebnikih?
V ospredju je pobiranje smetane. Večinoma vlada interes za storitve, ki imajo jasno opredeljen začetek in konec, ki so kratkotrajne in so vsaj relativno preplačane. Sem spadajo določene operacije, srčne in žilne preiskave, preiskave z dragimi napravami (n.pr. magnetno rezonanco) itd. V zobozdravstvu je takih posegov cela vrsta, ne pa vsi. Zasebnik bo raje izdelal umeten zob kot pa zdravil bolni zob. Nikakor pa zasebniki ne marajo preventive in bolezni z neugodno prognozo ali številnimi zapleti. Take bolnike prepuščajo javnemu zdravstvu.
6) Ukinitev dopolnilnega zavarovanja – kakšne so po vašem mnenju optimalne rešitve za ohranitev solidarnega in vsem dostopnega javnega zdravstva
Najprej se mora država odločiti, da bo zdravstveni sistem financirala pretežno z javnimi sredstvi, torej z obveznim zdravstvenim zavarovanjem. Takih sredstev mora biti vsaj 85%, preostanek je mogoče prepustiti zasebnim sredstvom. Pri nas je delež javnih sredstev že upadel na 70%, kar pomeni, da skoraj tretjino stroškov zdravljenja že plačujemo neposredno iz žepa. To zlasti obremeni zelo bolne in revne državljane. Prepričan sem, da bi ob ustreznem osveščanju državljani raje sprejeli povečanje zdravstvenega prispevka, kot pa da bi se manjkajoči denar zbiral z zasebnimi sredstvi. Le javni denar lahko zagotovi, da vsak državljan pride do zdravstvene storitve, ki jo potrebuje. Zasebni denar koristi le tistemu, ki ga ima in lahko z njim plača storitev zase.
Dopolnilno zavarovanje je potrebno ukiniti in ustrezno povečati prispevno stopnjo delojemalcev v obveznem zavarovanju. Na ta način bi dve tretjini državljanov za zdravstvo prispevali manj kot doslej, ena tretjina pa več
7) Kdo vse v resnici vodi zdravstveno politiko Slovenije?
Na sistemski ravni že nekaj časa nihče. Za več let nazaj se ne morem domisliti pomembnega sistemskega ukrepa, ki bi ga lahko opisal kot načrtno zdravstveno politiko na državni ravni. Imamo pa kopico majhnih akterjev od izvajalcev do plačnika, ki vsak zase in v mejah svojih interesov poskušajo nekaj storiti, kar je včasih koristno, včasih pa v nasprotju z javnim interesom. Pravzaprav možnosti razvoja zdravstene dejavnosti določa nekdo, ki se morda tega niti ne zaveda: vsakokratni minister za finance. Ne trdim, da je to narobe, narobe je, da je edini in da odloča o tako usodni stvari, kot je ta, ali bo zdravstvo ostalo javno ali se bo privatiziralo.