23 nov 2013

Bilo je globoko v svinčenih časih, verjetno v sedemdesetih letih ali še desetletje prej, ko je javnost šokirala novica, da so visokega partijskega fukcionarja zalotili, da je v ljubljanski samopostrežni trgovini ukradel kilogram mesa. Morda je bilo mesa tudi kak kilogram več, ne spomnim se več, pa tudi tega ne, ali je bilo s kostmi ali brez (v tistih časih so ti mesarji kosti neusmiljeno priložili, pa če si jih hotel ali ne), ampak začuda se spominjam trgovine, kjer se je to zgodilo: še vedno služi istemu namenu. Dogodek je odmeval po vsej Sloveniji, pri čemer je bila v ospredju pogovorov preprostejših ljudi domneva, da je človek zanesljivo bolan, kleptoman, saj si noben zdrav politik ne bi privoščil nečesa takega. Drugi, bolj osveščeni, so se spraševali, zakaj je zadeva prišla v javnost, ko pa je imel tedanji politični aparat neomejene možnosti, da bi ljudem zaprl usta. Po eni razlagi se je kraja zgodila sredi množice prič, ki so politika prepoznale, in zadeve ne bi  bilo mogoče potlačiti. Dvomim, da je bilo to ključno: tudi če bi sto ljudi telefoniralo medijem, nobeden od urednikov ne bi dovolil objave brez izrecnega dovoljenja „z vrha“. Verjetneje se je človeka ena partijska struja želela znebiti, vendar je imel zaščitnike v drugi in je bilo zato potrebno javno razkrinkati njegovo šibko točko, ob kateri so se hočeš nočeš morali od njega odmakniti tudi njegovi podporniki. Kakorkoli, možak je izginil iz političnega življenja.   

Bistvena razlika, ki jo je mogoče opaziti pri današnjih podobnih aferah (razen te, da pri nobeni ne gre le za kos mesa), je ta, da nihče niti ne pomisli na bolezensko nagnjenost h kraji: pohlep, okoriščanje in ropanje so tako vsakdanje sestavine obnašanja, da so postale že skoraj sprejemljive – vsaj če gre za nas, naše prijatelje ali zaveznike.

Druga razlika je ta, da je v prejšnji državi afera prišla v javnost izključno po volji politikov, kadar je bilo potrebno znanega posameznika izgnati iz javnega življenja, danes pa je politika samo eden od virov „raziskovalnih“ novinarjev, čeprav glavni. Drugi viri so tudi državljani očividci, ki se jim nepoštenost upira in jo želijo javno obelodaniti. No, taki posamezniki, seveda izjemno redki, so se našli tudi v prejšnji državi in še danes veljajo za vzor državljanskega poguma.

Tretja razlika je končni efekt afere: kazen za greh. V prejšnji državi je vsako razgaljanje pravega ali izmišljenega grešnika pomenilo tudi njegovo obsodo. Danes javno ogorčenje še ne pomeni kazni za tistega, ki je nekaj zagrešil. Če zadeva ugasne po kratkotrajnem viharju, jo je najverjetneje res sprožil kak raziskovalni novinar ali mali državljan pravičnik, ki se je dokopal do obremenilnega podatka. Če pa se medijski pritiski stopnjujejo in kulminirajo z izgonom grešnika iz raja, smo lahko prepričani, da jo je medijem posredovala politika, ki želi izločiti enega od svojih članov.

To se je zgodilo pri zadnji kazni: odstopu ministra za gospodarstvo. Morda je bila nesposobnost glavni razlog, da so si nekateri želeli njegovega odhoda, vendar je imel močne zaščitnike in potrebno je bilo najti kak njegov greh. Ni se bilo potrebno truditi: minister se je zapletel v hud konflikt interesov, pri branjenju pa se je lagal in predvsem razkrival, da se mu ne zdi popolnoma nič sporno, če kot minister sebi kod podjetniku namenja finančna sredstva, če noben zakon tega izrecno ne prepoveduje. Žal tako misli tudi predsednica vlade: ko mu je bila prisiljena svetovati, naj odstopi, se mu je zahvalila za dobro in korektno delo in dodala, da tudi po mnenju protikorupcijske komisije ni naredil nič nezakonitega. In razglasila je njegovo ravnanje zgolj kot neizpolnjevanje visokih standardov z besedami: „Naj takšni visoki standardi, ki so jih nekateri omenjali v zadnjih dveh dneh, postanejo praksa v politiki in naj jih spoštujejo tudi tisti, ki so dva dni obtoževali ministra Stepišnika.”

Morda bo nekdanji minister postal kandidat za nagrado „najbolj etično dejanje leta“. Ampak imel bo resno konkurenco iz istega vladnega tima: črnograditeljskega ministra Igorja Maherja, ki je s kratkostjo svojega mandata prvak v hitrosti neizpolnjevanja visokih standardov.

Eno je gotovo: kazen, ki jo doživijo ljudje iz javnega življenja, ni v nikakršnem sorazmerju z velikostjo zagrešenega dejanja. Poznamo politika, ki so ga mediji in javnost morda dosmrtno izključili iz političneg življenja zato, ker je v ustni izjavi zamolčal podatke o delu svojega premoženja, čeprav ga je predpisano prijavil. Drugi politiki ga niti ne prijavijo in celo ne znajo razložiti, kako se je znašlo na njihovem računu, pa se jim nič ne zgodi.

Ali je na te politike namigovala predsednica vlade, ko je poudarila, da bi se visokih standardov morali držati tudi tisti, ki so obtoževali gospodarskega ministra? Ali je mislila na voditelja stranke, ki govori o visokih političnih standardih te koalicije, pa se javno ni ogradil od darila ministra za zdravje njegovi ženi zdravnici v obliki koncesije, ki je država sploh ne potrebuje? Ali je mislila na drugega ministra, ki se je skoraj brezplačno in skupaj z družinskimi člani vozil z državno letalsko družbo? Ali je mislila na tretjega ministra, ki je dopustil (ali preskrbel) zaposlitev za zeta in hčerko donedavnega predsednika ustavnega sodišča na eni od ambasad? Ali je ciljala na četrtega ministra, ki je oznanil, da namerava legalizirati luksuzne črne gradnje dan po tem, ko so njegovi inšpektorji porušili kolibo anonimnega državljana? Ali je ciljala nanj in njegove uslužbence, ki so dopustili, da se jim je na očeh razmahnilo kupovanje zdravniških spričeval in vozniških dovoljenj?

Koga je imela v mislih predsednica vlade?