Spominjam se, kako je nekoč pred leti vse Slovenija vsak večer trepetala, ali bo mlada in na smrt preplašena vremenarka zvozila napoved do konca, in me je vsak njen nastop psihično izmozgal, ko sem ji v mislih intenzivno in po več sekund vnaprej ponujal besede, ki bi jih morala izreči. Še danes mislim, da je skozi njena usta končno prodrla prava beseda zaradi telepatskega prenosa misli sto tisoč glavega občinstva, ki ji je v tistih trenutkih skozi eter pošiljalo isto besedo kot jaz, in ne zato, ker jo je uspela prebrati s pomožnega ekrana. Njena trema je bila tako silna in tako dolgotrajna, da sem z njo sočustvoval kot s trpinčeno osebo in se vsakokrat, ko sem jo ugledal na ekranu, spraševal, zakaj jo mučijo, zakaj se pusti mučiti in zakaj ona muči gledalce z nečim, kar ji nikakor ne leži. Vsekakor na koncu nikoli nisem vedel, kakšno bo vreme.

V primeru naših oblastnikov nas ne spravlja v čustven odziv njihova trema pred javnim nastopanjem. Nekateri jo na začetku svoje kariere sicer imajo, vendar jim jo zlahka odpustimo: to jih dela bolj človeške. Gnev nastane kasneje, ko so se že dodobra udomačili v novi vlogi in začno dajati v javno presojo ne samo svoja razmišljanja, temveč skupaj z njimi tudi svoje vrednote in značajske posebnosti. Takrat nastopi čas za vprašanje, kako je mogoče, da v vladi in v parlamentu sedi znaten delež ljudi, ki nas s svojim videzom in še bolj z besedami, ki jih izgovarjajo, pripravijo do tega, da se svoje oblasti sramujemo in to ne glede na to, ali vladajo tisti, za katere smo glasovali na volitvah, ali pa so »naši« v opoziciji.

Nekateri od tistih, o katerih teče beseda, ne obvladajo elementarne komunikacije: niso sposobni izreči stavka z enim ali več podredij; ne obvladujejo toka svojih misli in ne razumejo vprašanj, ki so jih dobili; jasno je, da so povsem nesposobni za argumentacijo. Tem ljudem dajejo strankarski voditelji v branje vnaprej pripravljena besedila in že med branjem dajejo vtis, da ne vedo, o čem govorijo, pa tudi kasneje v prosti razpravi o tem niso sposobni izreči nobenega dodatnega stavka.

Drugi so gostobesedni; leporečni stavki vrejo iz njih kot po tekočem traku in ključne vrednote zvenijo iz njihovih ust kakor puhlice, v katere sami ne verjamejo. Nase so nadvse ponosni in če bi imeli pred seboj ogledalo, tudi pred televizijskimi kamerami ne  bi mogli ubežati skušnjavi, da se ne bi vsake toliko časa pogledali vanj. 

Najmanj toliko kot nesposobnosti, neznanja in praznine nas je sram tistega, kar nam nekateri politiki sporočajo s telesno govorico, opolzkimi šalami in bežnimi komentarji, s katerimi nam – najbrž nehote – razkrivajo svoje vrednote. Tako se nam nekateri že po dveh minutah gledanja in poslušanja razgaljajo kot osebe brez vizij razen tistih v zvezi z lastnimi interesi, razkrivajo nam primitivno lokavost, nestrpnost do drugače mislečih, nenačelnost ter pripravljenost na podtikanje in laganje. Nekateri dajejo vtis, da se ne bi ustavili niti pred kriminalnimi dejanji. Na kratko: kažejo nam, kako so uspeli priti v politiko.   

Za porazno strukturo oblasti so v pretežni meri krive stranke. Res je, da v politiko pametni in pošteni ljudje ne marajo več in da se strankarski veljaki lahko izgovarjajo, da so celo tiste kandidate, ki so uvrščeni na seznam, komaj pregovorili, ampak morali bi ob tem upoštevati, da tisti prvi v politiko ne marajo zato, ker vedo, da v poplavi primitivizma, klientelizma in korupcije ne bi mogli delovati. Politika sama vzdržuje okoliščine, da se sestava oblasti od volitev do volitev slabša.

Kaj je lepši dokaz, da tudi strankarski voditelji pri svojih sodelavcih cenijo zelo sporne dosežke, na primer obogatitev čez noč, kot so njihova vabila v ne tako davni preteklosti, da bi na mesta finančnih ali gospodarskih ministrov postavili nove bogataše, od katerih danes nekateri čepijo v zaporu, nekateri pa so na poti tja. Gledali smo te bodoče tajkune, ko so še uživali v soju lažne sposobnosti in so jih mediji predstavljali kot rešitelje države, če bi se le izvolili posvetiti ministrovanju, ko so iz leta v leto v neartikuliranih stavkih ponavljali isto mantro, da je rešitev v zmanjšanju davkov, pocenitvi države, poenostavljenih postopkih odpuščanja in privatizaciji javnega sektorja. Oni bi nemudoma ukinili minimalne plače. Gledali smo, kako tem ljudem, ki so s prevarami  lastninili podjetja, z zlorabo položaja in informacij bogateli pri prekupčevanju z zemljišči in s pomočjo klientelističnih povezav zmagovali na javnih razpisih, mediji in politika nadevajo avreolo ljudi, ki vedo, kako je mogoče potegniti voz iz blata. Njihov recept, ki so ga novinarji ponavljali kot čisto zlato, je bil: dopustite nam, da povečamo dosedanje dobičke, ostali državljani in država pa naj postanejo bolj skromni in vse bo v redu. Nihče ni govoril o tem, koliko novih delovnih mest so ustvarili, kolikim koristnim razvojnim projektom so  botrovali in v kolikšni meri se je življenje njihovih zaposlenih in okolja, kjer delujejo, izboljšalo.

Problem Gašpar Gašpar Mišič  se ni pričel z njegovo kandidaturo za šefa uprave Luke Koper. Čisto nič sporno ni, da politik nadaljuje kariero v gospodarstvu. Ali obratno.   Problem se je začel, ko je zaradi svojega sumljivo pridobljenega premoženja v političnem okolju začel veljati za sposobnega. Ni težko utemeljiti, če državni sekretar v kabinetu predsednice vlade, ki upravlja vso državo, postane direktor pristanišča, mnogo težje je pojasniti, da je taka oseba dve leti po diplomi iz določanja položaja ladje in z izkušnjami mornarja in mešetarja s stanovanji prišla do vladnega kabineta.

Prepozni protesti s strani politike potrjujejo veljavnost izreka: Če je nekdo nesposoben ali nemoralen, naj vodi državo. Samo bog ne daj, da bi mu dali resno delo.