Že dolgo se trudim, da bi razvozlal skrivnostno pravilo, po katerem se ravnajo načrtovalci naših kažipotov, vendar je to zame pretrd vozel. Mogoče sem doma manj pozoren na kažipote kot v tujini, ampak dejstvo je, da se na slovenskih cestah lažje izgubim kot na primer na nemških. Ti dlakocepski Nemci so tako  dosledni, da njihove smerokaze razumeš, ko se prvič pelješ skozi dve zaporedni križišči. Ime kraja se pojavi dovolj zgodaj, da postaneš pozoren na naslednji odcep, nato pa se ponavlja na vseh križiščih toliko časa, dokler nisi na cilju. Pri avtocestnih odcepih ni naveden samo prvi kraj, temveč v  pravilnem zaporedju še naslednji kraji na tem odcepu, verjetno vsaj kakih petdeset kilometrov daleč. Za razliko od tega dolgočasja so oznake na naših kažipotih prav adrenalinske: če bo na prvem naznanilu odcepa napis Kranjska Gora, bo na drugem pisalo Jesenice zahod in na tretjem Hrušica, kar vse je čista resnica, vendar to vedo samo domačini, ki kažipota tako ali tako ne potrebujejo, med ostalimi pa se marsikdo odpelje naprej. Prava sreča je, da je le streljaj daleč Karavanški tunel, tako da zmoto razmeroma kmalu spozna. Kdor je na primer namenjen v Mojstrano, Rateče ali čez Vršič v Trento, bo ta imena pri pravem odcepu zaman iskal. Pa tudi če bo ugledal ime kraja, kamor je namenjen, to še ne pomeni, da se ne more več izgubiti: na naslednjem razcepu ga presenetijo povsem drugi kraji in če je na voljo samo leva ali desna smer, se lahko ravna zgolj po občutku.

Včasih pa globokoumne razloge, ki tičijo za cestnimi oznakami, le prepoznam. Tako mi je povsem jasno, da želimo vse tujce, ki se vračajo domov z vzhoda ali juga, po hitrem postopku nagnati skozi Karavanški tunel nazaj, od koder so prišli. Opozorila, da se približujejo temu tunelu, dobijo tujci že takoj, ko se iz zagrebške ali tržaške smeri pripeljejo čez mejo, kar je skoraj dvesto kilometrov prej.  Nekdanja edina pot v Avstrijo iz severozahodne Slovenije čez Korensko sedlo se na avtocestnih smerokazih sploh ne pojavi: medtem ko te na avstrijski strani na to sedlo  vodijo številne oznake na glavnih in stranskih cestah, je na slovenski strani cesta čez sedlo označena šele pri Podkorenu na križišču, na katerem zapelješ nanjo. Tujce na gorenjski avtocesti noben napis ne obvešča, da lahko za ceno majhnega ovinka potujejo skozi eno najlepših alpskih dolin in po obrobju Triglavskega narodnega parka; Slovenije je konec pri tunelu.

Ampak, najbrž je to načrtno. Zgornjesavci si ne želijo tranzitnega prometa in tistih nekaj čajev, ki bi jih pri morebitnem počitku turisti pustili pri njih. Ne vem sicer, zakaj Avstrijci povsod postavljajo smerokaze za svoje alpske ceste; morda so okoljsko manj ozaveščeni. Tudi če popotnik po naključju zaide na cesto proti Ratečam, ne bo doživel poplave rjavih napisov na kažipotih, ki opozarjajo na naravne znamenitosti: tudi v tem primeru bo šel mimo Peričnika, severne stene Triglava, Martuljških slapov, Vršiča, Zelencev in Tamarja, in noben napis ga ne bo opozarjal, da v bližini teče bojda najlepša evropska reka. Kadar se v neki tuji deželi znajdem v pokrajini, kjer mrgoli takih napisov, me prime skušnjava, da bi si vsaj nekaj od tega ogledal; med Mojstrano in Ratečami takih skomin ni.

No, v zadnjem času so se na Korensko sedlo vseeno spomnili. Že dolge mesece se zaradi omejitev prometa skozi enocevni tunel na obeh njegovih vhodih nabirajo kolone, ki so poleti dolge tudi deset kilometrov. To ne povzroča večurnega čakanja samo tistim, ki bi radi v Avstrijo, temveč tudi vsem okoliškim prebivalcem, ki se prebijajo do zadnjih dveh odcepov pred tunelom, in seveda turistom, ki so se namenili proti Kranjski gori. Domačini zato zavijejo z avtoceste že pri Bledu ali najkasneje na vzhodnem jeseniškem odcepu, pa tudi drugi Slovenci, ki poslušajo radio, bodo razvozlali priporočilo, kje naj zapustijo avtocesto, ampak bojim se, da si tujci, ki potujejo v Avstrijo, ne morejo kaj prida pomagati s kratkim nasvetom, naj si raje izberejo Korensko sedlo. Do tja ne vodi noben kažipot.  

Zadnjič sem v koloni obtičal že pred vzhodnim jeseniškim odcepom, ampak petnajst minutno pomikanje do tja ni bilo nič v primerjavi z urami čakanja tistih, ki jih je o tunela in čez čakalo še osem kilometrov. Ravno, ko sem se spraševal, zakaj tem tujcem nihče ne pomaga, da bi čez Korensko sedlo prišli čez mejo v slabi uri, sem pri odcepu opazil policista na motorju, ki je nekemu Švicarju z govorico rok pojasnjeval, da je bolje, če gre po obvozu čez Jesenice. Ni bil uspešen in je na koncu zgolj odmahnil z roko, tako da sem dobil priliko, da sem ga povabil, naj mi sledi. Na naslednjem križišču je bil še en policist, nato pa je policija očitno dvignila roke in prepustila tujcem, ki jih je uspela preusmeriti, da po mili volji raziskujejo železarsko mesto. Moj Švicar je silil na parkirišče  veleblagovnice, saj je do nje vodila cesta, ki je bila lepša od glavne skozi mesto, na zahodnem koncu Jesenic pa se je na priključku poskušal vrniti  v gnečo pred tunelom, saj mu je smerokaz kazal proti Avstriji samo v tej smeri. Moral sem mu ponovno zatrditi, da grem v njegovo smer in nato je bilo potovanje gladko. Ko sem mu čez dvajset minut v Podkorenu pomahal v slovo, se mi ni zahvalil samo za usmerjanje, temveč tudi za pot skozi čudovito pokrajino.

 Ni mi jasno, zakaj vsaj v zagatah, ki trajajo po več mesecev skupaj, ni na voljo ustrezne začasne signalizacije, ki bi zlasti tujce na pravih odcepih usmerjala na obvozne poti in nato pomagala tudi pri vseh naslednjih križiščih.

Morda pa vseeno kdo hoče prodati tisti čaj. Ali pa pomirjevalo.