Vedno mi je neprijetno, kadar uporabljam lastno zgodbo, da bi z njo utemeljil nekaj, kar želim sporočiti v kolumni. Tokrat je to besedilo, ki je bilo natisnjeno na naslovnici Dela in v katerem je anonimni pisec inkriminiral kar moj celotni poklicni življenjepis od časov ministrovanja do danes. Zato bralce ne bom skušal prepričevati, da ničesar od zapisanega ni res (kar sem sicer zatrdil v odgovoru novinarki Dela), ampak jim prepuščam izbiro, da se ravnajo bodisi po svojih dosedanjih pogledih na mojo verodostojnost ali pa da skušajo razvozlati v nabuhlem in iz vseh vetrov napaberkovanemu besedilu anonimke karkoli, kar bi se dalo preoblikovati v kolikor toliko podkrepljen očitek, ki bi od mene terjal zagovor. Natanko to sem predlagal tudi novinarki, ko me je po telefonu spraševala v stilu: kako lahko odgovorite na obtožbe, da ste lopov? To sporočam tudi (redkim) posameznikom, ki mi zastavljajo podobna vprašanja: ne mislim se zaklinjati, da na primer nisem vlomilec ali posiljevalec, temveč sprašujem, na podlagi katerih podatkov ste si taka vprašanja sploh drznili zastaviti? V svojem kratkem odgovoru, za katerega sem imel eno uro časa, sem zapisal, da »si iskreno želim, da se Delo drži načela, da morajo biti natisnjene obtožbe, če že so anonimne, vsaj do določene mere verodostojne.« No, tega stavka Delo ni objavilo, kakor tudi ne znatnega dela dvajset vrstičnega odgovora; menda ga lahko najdete na njihovi spletni strani. Jaz ga nisem.
Za vsakega novinarja, ki pokriva področje, ki ni abonirano za naslovnice, je velik uspeh, če se njegov prispevek znajde na prvi strani. Nedvomno je taka uvrstitev posledica uredniške odločitve. Ne domišljam si, da se je anonimka, ki je bila poslana več medijem, ki so jo zavrgli, znašla na prvi strani vodilnega dnevnika zaradi moje malenkosti. Moje kolumne, čeprav ostre do ravnanj nekaterih politikov, ne izstopajo od drugih kritičnih zapisov. Dvomim tudi, da moje sodelovanje v protestniškem gibanju kogarkoli posebno ogroža. Morda odgovor tiči v naslovu članka: Po sledi anonimke: sum klientelizma v UKC. Čez nekaj dni bo svet UKC odločal o novem direktorju.
V nekaj sem prepričan: pri tej anonimki ne more imeti vmes prstov odgovorni urednik Dela. Sam je namreč svojo pokončnost že dokazal, ko je preprečil objavo podobne anonimke o Janezu Janši v Slovenskih novicah. Takrat mu je celo pretila odpoved in samo zavzemanju novinarskih kolegov se ima zahvaliti, da je uprava Dela ustavila disciplinski postopek. Združenje novinarjev in publicistov je ugotovilo, »da je ravnal profesionalno pravilno, ker ni objavil nepodpisanega članka, ki je vseboval neresnične podatke iz bralcem prikritih virov in pravno absurdna sklepanja.« Zapisali so še naslednje: »Temelj novinarske profesije in celotne medijske industrije sta resnicoljubnost in preverjanje. Objava nepreverjenih in neresničnih informacij, ki povrhu vsebujejo ostre obtožbe posameznikov, ki nanje niso imeli možnosti odgovoriti, nima nikakršne povezave z novinarstvom, in s takšnim neetični ravnanjem, do katerega občasno prihaja v številnih medijskih hišah, slovensko novinarstvo izgublja ugled in zaupanje javnosti. Zlorabe zaupanja bralcev z nepoštenim ravnanjem urednikov in novinarjev, če do tega pride, ogrožajo tudi javno zaupanje v načelo svobode tiska.« Tak človek si je več kot zaslužil, da je z mesta urednika Slovenskih novic napredoval na položaj glavnega in odgovornega urednika Dela, zato se trudim, da ne bi verjel zlonamernim govoricam, da gre za primer klientelizma na najvišji ravni in da ga je s tem položajem nagradil Janez Janša. Ne, on pri objavi na naslovnici gotovo ni imel prstov vmes.
Tudi sam sem svoj primer nameraval predati Novinarskemu častnemu razsodišču, vendar so me poznavalci podučili, da bom dosegel bore malo ali nič. Novinarka me je namreč seznanila z nameravano objavo anonimke in mi dala možnost, da sem zanikal navedbe v njej. Super: nekdo bo v anonimnem pismu zapisal, da je urednik Dela pedofil, da pretepa ženo in da po nareku oblastnikov prisiljuje novinarje, da objavljajo izmišljene zgodbe o njim nezaželenih osebah, to pa bo konkurenčen časopis objavil na naslovnici z imenom in priimkom inkriminirane osebe in nonšalantno dodal, da je osumljenec vse obtožbe zanikal. Menda naj bi to pomenilo, da ni bil kršen noben etični kodeks. Zanima me, ali se bo ta urednik, potem ko se bo dolga leta neuspešno trudil dokazati, da gre za gnusna podtikanja, sploh kdaj še lahko lahkega srca igral v pesku s svojim otrokom ali vnukom, ne da bi na hrbtu čutil sumljivih pogledov svojih sosedov.
Ker anonimka zahteva od predsednice vlade, ministra za zdravje, Sveta zavoda in direktorja UKC, da me po hitrem postopku upokoji (za to vrsto kazni sicer doslej nisem slišal), resno razmišljam, da bi se posvetil novemu poklicu: pisanju anonimk. Tudi nasprotniki mi priznavajo, da sem vešč pri sukanju peresa; zakaj te svoje sposobnosti ne bi uporabil na bolj pridobiten način, kot je pisanje kolumn? Prepričan sem, da bi bila moja anonimka bistveno bolj prodorna kot pa zmazek, ki ga je objavilo Delo.
Zato pozivam vse, ki so se jim zamerili šefi, politični nasprotniki in sosedje, da mi pošljejo nekaj biografskih podatkov iz življenja osebe, ki jo hočejo javno očrniti. Ostalo bom dodal sam. Človekoljubno dejanje znam opisati kot krajo, delo za javno dobro spreminjam v zasebni interes, donacijo lahko prikažem kot podkupovanje. Da ne govorim o kadrovanju in javnih nabavah, kjer sleherno ravnanje raznih komisij lahko prikažem kot korupcijo. Cena? V duhu kapitalizma sprejemam poslovno tveganje, zato je cena odvisna od tega, ali bodo anonimko zgrabili nacionalni ali lokalni mediji (rumenih ne navajam posebej, ker ločnice med njimi in drugimi ni več), od tega, koliko časa bo vztrajala v medijih, in seveda od velikosti škode, ki jo bo povzročila očrnjeni osebi. Prepričan sem, da mi dela ne bo zmanjkalo.