Vsaka vlada je ujetnica kapitala

Trgovanje brez meja mora spremljati solidarnost brez meja

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ

Dušan Keber je zaznamoval našo družbo kot človek in kot zdravnik. Kot človek je zaznamoval naše osamosvajanje od prvih sestankov Odbora za varstvo človekovih pravic, kjer si je med drugim prizadeval za pravice civilista Janeza Janše, ki ga je v zapor strpala tedanja jugoslovanska armada, do  zadnjega sestanka šest let kasneje, ko je odbor na njegovo pobudo zahteval od predsednika vlade Janeza Drnovška odstavitev istega Janeza Janše, ki je kot minister za obrambo dal aretirati civilista.  Kot zdravnik je zaznamoval slovensko medicinsko znanost in zdravstveno dejavnost (med drugim mu je kot strokovnemu direktorju UKC uspelo, da tisoči bolnikov, ki so poprej na pol slepi čakali na operacijo katarakte tudi po tri leta, danes ne čakajo več), kot minister za zdravje je želel vizionarsko spremeniti ali ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ker je dokazal, da je krivično do revnih državljanov. Oporečnik širokega znanja in analitičnega uma, ki mu srce bije v ritmu pravičnosti za vse ljudi, zdaj s somišljeniki iz Odbora za pravično in solidarno družbo strastno opozarja na nujno, boljšo in pravičnejšo pot naše države. Vztraja, ker mu je pravičnost zapisana v gene in ker kljub vsemu ostaja optimist!

Bi se lahko, glede na vaše življenje in delovanje, rekli, da ste bili vedno oporečnik?

Bolj prav bi bilo reči, da sem bil vedno kritik napak obstoječega sistema, vendar vselej s predlogom, kaj bi lahko bilo boljše. Res je, da izhajam iz družine političnega zapornika, vendar me oče ni vzgajal v odporu proti tedanjemu družbenemu sistemu in se ni predal zagrenjenosti, čeprav je vselej ostajal sumljiv in je bil do pozne starosti pod nadzorom policije. Moje stalno iskanje, kaj bi lahko bilo bolje, pa najsi je šlo za zdravstveni sistem, univerzitetni študij ali znanost, pa se je zaradi sumničavosti tedanje družbe  nenehno gibalo na robu oporečništva. Nekako samoumevno je bilo, da sem se pridružil Odboru za človekove pravice; zdelo se mi je, da bi mu zdravnik lahko koristil in vedel sem tudi, kako.

Zanimivo je, da ste vedno ravnali po lastni pameti in srcu: ko ste delali na gerontološki kliniki v Trnovem, ste sprejeli v službo brata nekega duhovnika in doživeli močne pritiske.

(Vzdih) Da, s strani politike. Takrat sem bil kot specializant in brez redne zaposlitve, pa kljub temu predsednik komisije, ki je odločala o zaposlovanju vsega osebja v bolnišnici. No, na delo smo sprejeli zdravnika, ki je bil najboljši študent v letniku, vendar je  bila protikandidatka sorodnica najvišjega državnega in partijskega funkcionarja in začela se je kampanja, ki je trajala eno leto, ko so na dan privlekli zapor mojega očeta in me spraševali, če se maščujem družbi… Vztrajal sem in po enem letu so izbranemu zdravniku vrnili odločbo o zaposlitvi in se mu opravičili. Danes je ta zdravnik profesor in predsednik slovenskega zdravniškega društva. Najvišje strokovne in znanstvene kariere pa so dosegli tudi vsi drugi zdravniki, ki sem jih kod predsednik tiste komisije sprejel v službo. Mislim, da je to zanimiv podatek o tistih »mračnih« časih, zlasti če ga primerjamo z današnjimi kadrovanji.

Niste bili nikoli ideološko obremenjeni, ali je to samo videz?

Nikoli nisem bil član partije, temu sem se izognil tudi takrat, ko so me v UKC povabili vanjo. Sem pa postopoma pridobival vednost o naravi tedanjega totalitarnega režima in odpor do njega. Že od otroških let sem vedel za povojne poboje in kar težko sem verjel prijateljem iz Bavčarjevega odbora, ki so prisegali, da zanje vedo šele kratek čas. Nisem veren, vendar so bolnišnico v Trnovem, ki sem jo vodil, v času stare države imenovali škofijska, ker sem zdravil cerkvene dostojanstvenike in zaposloval nune. No, v samostojni Sloveniji sem dobil vzdevek rdeči Keber, ker sem si prizadeval za ohranitev solidarnosti v zdravstvu.

Veliko znanja imate, tudi pokončnost – vas je to vodilo, da ste pomagali Janši še mnogo pred Roško?

Spominjam se, da sem v gimnaziji svojemu razredniku sem rekel, da bi rad živel tako, da me pri šestdesetih letih ne bo sram, ko bom pogledal nazaj. Ko si zastaviš za cilj nekaj takega, nimaš več težav s samospraševanjem, ali ne bi bilo lažje živeti nepošteno in se okoriščati s svojim znanjem, sposobnostjo in položaji. Mislim, da so moje  vrednote zasluga vzgoje mojega očeta in matere. In pa, veliko sem bral, knjige opravijo ogromno poslanstvu, ko se mladi odločajo, po kakšnih načelih bodo živeli.

Pa Roška?

Takrat mi ni šlo za Janšo, ki sem ga poznal samo po člankih v Mladini, šlo mi je za meni neznane osebe, ki se jim bile kršene človekove pravice, in šlo je tudi za jasno zavedanje, da gre za vse nas. V Odbor sem prišel s predlogom, da očitamo armadi kršenje Tokijske konvencije, ki prepoveduje mučenje zapornikov. Besedilo sem tudi napisal in za podpis pridobil šest uglednih zdravnikov. Imelo je silovit odmev na obeh straneh; v Mladini so zapisali, da je bila ta akcija kulminacija napetosti v začetnih dneh Odbora: na očitek o mučenju so se odzvali številni ljudje, ki so dotlej imeli zadržek, da gre za politiko. Pričelo se je pospešeno priključevanje k Odboru.

No, da bi dosegli odložitev izvršitve kazni, ste trdili, da ima Janša motnje srčnega ritma in da zato ne bi bilo primerno, da bi sedel v zaporu.

Še vedno me veže zdravniška prisega, zato lahko rečem le to, da si diagnoze nisem izmislil; seveda pa pri ocenjevanju možnih posledic nekega zdravstvenega stanja obstaja širok razpon interpretacij. Moje mnenje je morda prispevalo, da je imel v zaporu kakšno ugodnost več ali da vsaj kakšno neugodnost manj, saj nikomur ni bilo do tega, da bi se mu kaj zgodilo. Seveda so ustanovili komisijo zdravnikov UKC, ki naj bi dokazala, da se motim, vendar so kolegi potrdili mojo diagnozo.

Z nasveti ste pomagali tudi dr. Pučniku pred soočenjem s Kučanom pred predsedniškimi volitvami – zakaj?

Pučnik je bil po mnenju večine »odbornikov« edini kandidat, ki bi utegnil premagati Milana Kučana. Smo pa vsi, ki smo ga imeli priliko poslušati, imeli pripombe na njegovo jezikovno okornost  in na  ‘zamerljivost’, ki se mu je tu in tam prikradla v stališča in do katere je  bil povsem upravičen kot največja žrtev med disidenti iz šestdesetih let, po našem mnenju pa mu ne bi koristila v soočenju s Kučanom. Dobili smo se pri meni doma, spominjam se še Spomenke Hribar, in ga na hitro seznanjali s tistim, kar smo imeli za njegove slabosti. No, Pučnik je bil močna oseba (nasmeh). Bolj zgodovinski sestanek pri meni doma je bil v zvezi z Depalo vasjo.

Depala vas je ločila od Janše.

Prvi dogodek, ki me je globoko razočaral, je bil mnogo prej: Janševa izjava o labodjem spevu novinarjev na prvi seji parlamenta nove države. Potem so sledila nova razočaranja in ko je izbruhnila Depala vas, v kateri je Janša storil tisto, kar so šest let prej storili njemu, je bilo treba nekaj storiti. Z Miletom Šetincem sem sklical sestanek Odbora, ki je dotlej miroval že štiri leta, in napisali smo poziv predsedniku Janezu Drnovšku, naj odstavi Janšo kot obrambnega ministra. Bil sem prvi podpisnik in podpisala se je še dobra polovica odbora, ne pa vsi, in takrat se je med nami zazeval razkol, ki traja do danes: med tistimi, ki podpirajo Janšo ne glede na to, kaj počne, in tistimi, ki smo do tega kritični. Na sestanku ni bilo Bavčarja, ki je bil policijski minister, a je prišel naslednji dan k meni v bolnico in podpisal našo izjavo. Takrat so se mi okoliščine zdele povsem primerljive s tistimi šest let poprej, ko me je skoraj stalno spremljal kak agent; danes vemo, da smo bili blizu državnega udara.

Vi ste bili do tedaj nestrankarski, nato pa ste se priključili Slovenskim demokratom.

Po tem, ko je razpadla Slovenska demokratska zveza na dve stranki, sem se pridružil Bavčarjevim demokratom in preko njih sem po združitvi pristal v LDS.

Ste se pridružili zato, ker se brez strankarskega zaledja ne da prosperirati res na nobenem področju? Konec koncev ste bili nato minister za zdravje.

Ni bilo čisto tako. Za ministra za zdravje so me predlagali še v času nastajanja prve Demosove vlade, podobno kot so Dragu Jančarju ponudili ministrstvo za kulturo: oba sva to odklonila. Takrat sem naivno verjel, da so napočili lepi novi časi in se poslej lahko ukvarjam s svojim poklicem.  Žal sem nato ves čas ugotavljal, da se v zdravstvu dogajajo stvari, ki ne peljejo v pravo smer: privatizacija, korupcija, krivično dopolnilno zavarovanje. No, drugič me niso več povabili v vlado, Drnovšek me je izbral bolj zato, ker ni imel drugih kandidatov in je postajalo vse bolj čudno, zakaj se me izogiba. Vem, da vsakdo reče isto, ampak s svojimi dejanji lahko dokažem, da mi ni šlo za politično kariero, temveč da bi poskusil zdravstvo skreniti s poti, na katero je krenilo.

Takrat so vas kolegi precej kritizirali.

Ko sem prišel na ministrstvo, me je pričakal referendum o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, šlo je za pravico samskih žensk. Zakon je bil sprejet, a je prišlo do zavrnitve na referendumu na podoben način kot nedavno ob družinskem zakoniku: obakrat sem spoznal, do kam smo v družbenem razvoju prišli in v kakšni državi živim: v takšni, v kateri večina meni, da lahko odloča o načinu življenja in pravicah manjšin. Tudi moji kolegi so bili večinsko proti tej pravici samskih žensk. Kljub neuspehu sem na to epizodo v svojem življenju ponosen. Drugi  vihar, ki sem ga sprožil, je bilo prizadevanje za opustitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Po mukotrpnem iskanju odgovora na vprašanje, zakaj je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila, da imamo krivičen sistem financiranja zdravstva, saj nas je med 170 državami razvrstila komaj na osemdeseto mesto, sem odkril, da je vzrok dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki temelji na enakih premijah za vse ljudi in torej nima solidarnosti med revnimi in  bogatimi, ki jo vsebuje obvezno zdravstveno zavarovanje.  Ko sem preračunal, kaj pomeni plačati enako premijo meni in nekomu, ki ima petkrat nižjo plačo ali desetkrat nižjo pokojnino, sem ugotovil, da letna premija pri upokojencu pomeni že enomesečno pokojnino, tistim najbogatejšim pa nepomemben izdatek.

Niste bili uspešni.

Takrat sem naskočil dopolnilno zdravstveno zavarovanje in ga želel bodisi ukiniti bodisi vpeljati premije, ki bi bile odvisne od dohodkov. Res, nisem bil uspešen, zavrnil me je finančni minister Dušan Mramor, na koncu pa je vlada podprla alternativno rešitev, da bi bile premije za dopolnilno zdravstveno zavarovanje v razponu ena proti tri glede na dohodek. Žal so prišle volitve in Janševa vlada, podpornica še večje privatizacije zdravstva, je to reformo spravila z dnevnega reda. Dosegel sem vsaj to, da danes o krivičnosti dopolnilnega zavarovanja čivkajo vrabci in da so vse stranke, ki se imajo za »leve«, rešitev tega problema zapisale v svoje programe.

Vsaka oblast se boji ukrepov, s katerimi bi posegla v kapljico bogastva najpremožnejših.

Ne da se bojijo, zraven so! Preko dela v politiki sem postopoma spoznaval, da politiki v resnici bolj delajo zase kot za ljudi in da podpirajo zlasti take rešitve, od katerih imajo tudi sami koristi: mesta v upravnih odborih, zaposlitve za sorodnike in prijatelje, štipendije za otroke, da ne govorim o provizijah, ki segajo do 20 odstotkov javnega denarja, ki se pretaka ob nakupih ali prodajah države. Postajalo mi je bolj razumljivo. Politika je voljna ujetnica kapitala in to povsod, ne le pri nas, le da se v državah »zrelega« kapitalizma to dogaja bolj prefinjeno, pri nas pa vulgarno preprosto in se denar daje pod gostilniškimi mizami. Kljub temu, da so bile leve stranke na oblasti v času Pahorjeve vlade, so mirno pozabile svojo predvolilno obljubo o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja.

Kako so potem sploh možne spremembe? Veliko civilnih družb je vzniknilo, tudi Odbor za pravično in solidarno družbo, katerega član ste: ali ni utopično pričakovati spremembe miselnosti, spremembe sistema?

Potrebne so spremembe na svetovni ravni, čeprav niso nepomembna prizadevanja posameznih držav in celo posameznikov. Optimizem, ki ga nekateri gojimo, temelji na gotovosti o katastrofi, do katere bo prišlo, če se ta ekonomsko, socialno in ekološko nevzdržen sistem ne spremeni. Ta hip rešitve ni na vidiku in bogastvo se še naprej nenadzorovano kopiči; svetovno krizo, ki so jo zagrešili bogati manipulanti, rešujemo tako, da s pomočjo držav k njim pretakamo dodatne količine denarja navadnih državljanov. In to zaradi neke  absolutno nedokazane ideje, pravzaprav dogme, da bo brez nesramno bogatega   razreda, ki bojda skrbi za razvoj,še slabše. Pa ni tako! Razvija se tudi soupravljanje podjetji, solastništvo in delitev dodane  vrednosti med vse, ki so jo ustvarili, in ne le med lastnike. Nastajajo žarišča  sprememb, ki pa jih obstoječi kapital drastično uničuje po vsem svetu. Če ne gre drugače, počne to z vojnami, uboji in diktatorji, ki jih nastavljajo po »uporniških« državah. Poglejte to morbidno demokracijo, na katero so ponosne najbogatejše države, ki pa obenem v manj razvitih državah podpirajo diktatorje zato, ker le-ti diktatorji mnogo laže obvladujejo svoj e ljudi in prepoveduje sindikate, skratka, zatirajo borbo za pravičnejšo družbo.

Ampak zakaj, za božjo voljo? Vsi smo umrljivi!

To ni več pogojeno samo s pohlepom posameznikov. Danes svet deluje tako, da  tekmovalnost ni samo pogoj za bogatenje, temveč istočasno za preživetje. Skratka, če ne odpuščaš ali ne izkoriščaš delovne sile, propadeš, če pa to počneš čim bolj brezobzirno, bogatiš. Seveda obstaja srednja pot, vendar je današnji družbeni red ne priznava. Potrebna je nova paradigma, nov svetovni dogovor: da se tekmovalnost ustavi, da se razvoj upočasni do vzdržnega – to je razvoj, ki ne povečuje revščine in energetskih potreb. Ni mogoče iz Kitajske uvažati poceni robe in zato tja seliti proizvodnjo, ob tem pa dopuščati, da Kitajci niso zdravstveno zavarovani in da živijo v človeka nevrednih socialnih razmerah.

No, to se dogaja tudi v Sloveniji, te postavke ste zapisali v Manifestu za drugačno Slovenijo Odbora za pravično in solidarno družbo.

Tako je, te stvari smo zapisali v njegove programske usmeritve. V njih se sicer strinjamo s trgovanjem brez meja, toda spremljati ga mora solidarnost brez meja. Če si zastavimo za cilj, da mora imeti vsak državljan sveta pravico do brezplačnega zdravstva in izobraževanja  in da mora dobiti za kakršnokoli delo, ki je koristno in potrebno, spodoben dohodek, da bo lahko preživljal družino, potem bo presahnil enosmeren tok denarja v žepe zgornjega odstotka svetovnih bogatunov.  Vsega sveta seveda ni mogoče spremeniti takoj, v posameznih državah pa se ti premiki že začenjajo in Evropa bi bila nadvse primerna naslednja faza. Te ideje danes kapital razglaša za utopične in ultra levičarske, Janša pa bi morda rekel, da je na pohodu levi fašizem.

Nekateri menijo, da bo propad civilizacije povzročila vojna med religijami.

Ne verjamem, da so religije in nacionalizmi osnovno gibalo za vojne in kataklizme. Osnovno gibalo je pohlep in ta pohlep nenehno uporablja nacionalizem in religijo kot svoje orodje za dirigirane spopade, v katerih lahko dodatno bogati. Poleg tega bi brez teh dežurnih krivcev ljudje v primeru velikih kriz, revščine in stradanja utegnili najti pravega krivca: krivično ekonomsko ureditev.

Če pogledava Slovenijo in Odbor za pravično in solidarno družbo…

Odbor je nastal zato, da bi ubesedil zahteve protestnikov. Prihajalo je do javnih pozivov, da naj se zapišejo zahteve v obliki dokumentov, in do očitkov, da so slovenski intelektualci v novi državi pasivni in ne sodelujejo pri oblikovanju odgovora na temeljno vprašanje, kakšno državo hočemo imeti. Zahteve je bilo po našem mnenju moč razporediti v dva sklopa. Prvi sklop je odprava avtoritarne in nedemokratične države, ki jo pooseblja Janša in ki želi premakniti slovensko družbo na desno in tja premakniti tudi politično in finančno moč. Drugi sklop pa je nasprotovanje njegovemu brezdušnemu izpolnjevanju  neoliberalnega diktata mednarodnih finančnih krogov, ki zahtevajo izčrpujoče varčevanje, da bomo lahko redno odplačevali svoje dolgove do tujcev.  V Sloveniji moramo zaustaviti privatizacijo in razprodajo vsega, kar je še ostalo, saj nas bo to pripeljalo do tega, da bomo samo še hlapci v državi, ki ne bo več naša, naši oblastniki pa valpti tujih gospodarjev. Nisem prepričan, da današnja oblast in opozicija razumeta sporočila protestnikov, verjamem pa, da volitve lahko prinesejo pomemben premik na bolje. Hkrati pa sem prepričan, da bo Slovenija tudi naprej potrebovala močno civilno družbo, ki bo tudi novi oblasti nenehno nastavljala ogledalo.

Podpis: »Civilna družba pričakuje, da bodo bodoče volitve omogočile koalicijo strank, ki bodo imele v svojih vizijah in programih več pravičnosti in solidarnosti. Upam, da bo nastal premik, ki bo okrepil socialno in pravno državo, spodbudil vzdržen razvoj, zmanjšal socialno razslojevanje, zagotovil delitev dodane vrednosti med vse, ki so jo ustvarili, in popravil ne le stare, temveč tudi nove krivice.

Podpis: »Absolutno sem prepričan, da bo civilna družba še naprej potrebna: kaj nam zagotavlja, da se vrednote današnje mlajše generacije, ki je še nepopisan list, ne bodo v trenutku, ko  bo prevzela oblast, spremenile na enak način, kot so se spremenile vrednote moje generacije izpred dvajsetih let?