Med zborovanji v Cankarjevem domu so bila taka, ki so vplivala na zgodovino, in taka, ki so utonila v pozabo. Ali se še kdo spominja protestnih zborovanj proti skupnim šolskim jedrom, ki so predstavljala enega od zadnjih poskusov, da bi centralizirali Jugoslavijo? Najbolj slavno je bilo vsekakor tisto v februarju 1989, ki je združilo tedanjo slovensko (še komunistično) oblast in opozicijo v podpori tisoč tristo rudarjem, ki so v rovih borskega rudnika stavkali zaradi nove srbske ustave, ki je odpravila avtonomijo na Kosovu. Seveda je šlo tudi za Slovenijo, saj je bilo povsem jasno, da bodo velikosrbske sile skušale zadušiti tudi samostojnost republik tedanje Jugoslavije. Zborovanje je predlagal Odbor za varstvo človekovih pravic, organizirala pa ga je Socialistična zveza delovnega ljudstva. Imelo je ogromen odmev po vsej tedanji državi in »Cankarov dom« je v Srbiji še danes bolj kot s kulturo povezan z odcepitvijo Slovenije, tistikrat pa je sprožil sto tisoč glavi protestni miting v Beogradu, ki mu je sledila gospodarska vojna Srbije proti Sloveniji in skoraj popolna prekinitev političnih odnosov.

Ampak na tribuni, ki jo je v četrtek organiziralo Društvo slovenskih pisateljev, kjer sem sedel nekaj sedežev stran od Spomenke Hribar, sem se spomnil neke druge tribune, ki jo je organiziralo  isto društvo v isti dvorani januarja leta 1985, na kateri so pod lupo vzeli Spomenkin esej Krivda in greh, v katerem se je zavzemala za spravo z domobranci, in njen predlog o spomeniku vsem padlim in pobitim v drugi svetovni vojni in po njej z napisom Padli za domovino. Morda tisti tribuni delam krivico, ker jo imam v luknjičavem spominu zapisano kot partijsko zaukazan pisateljski napad na Spomenko, vsekakor pa drži, da so jo podprli zelo redki, na primer Tone Partljič, velika večina zbrane pisateljske srenje pa jo je kritizirala in napadala. Takrat sem Spomenko prvikrat videl in na privzdignjenem odru Linhartove dvorane se mi je zdela visoka, tako da sem bil mnogo kasneje presenečen na svojo optično zmoto, najbrž je že takrat učinkovala name kot velika ženska v drobcenem telesu; vem da je nosila krilo in bluzo in da je bila obuta v škornje; stala je na desni polovici odra, medtem ko je moderator sedel za mizo na levi in vse skupaj je bilo podobno javnemu zaslišanju pred partijskim sekretarjem. Spominjam se tudi sebe, kako sedim v tisti dvorani, stiskam pesti za Spomenko in se sramujem, da se ne oglasim v njeno podporo; ampak imel sem izgovore pred samim seboj: da sem preneznaten, da nisem pripravljen, da ne poznam okoliščin, da je vse skupaj pisateljska in še bolj partijska zadeva, ampak v resnici sem vedel, da me je strah, in videl sem, da Spomenke ni strah.

Tako, kot se ni bala govoriti resnice prejšnjim oblastnikom, se tega ne boji početi z novimi. Leta 1996 je v intervjuju za Mladino povedala: “Janeza Janšo smo postavili mi, Odbor za varstvo človekovih pravic, če ne, bi ostal v svojem času anonimen kot Pučnik. Če sem bila zraven pri ustoličevanju, sem soodgovorna za to, kar počne danes.” Leta 2008 je o Janši zapisala: »Popolnoma sem prepričana, da bo Janša, če bo še štiri leta predsednik vlade, spravil Slovenijo ekonomsko, moralno in politično na dno.«

Ko sem opazoval Spomenko na četrtkovem zborovanju, še enem od tistih, ki bodo čez nekaj let nemara razglašeni za zgodovinske, se mi je zdela enaka kot pred tridesetimi leti. Ne da ji čas ni mogel do živega; gre za tisto, kar izžareva in zaradi česar je nespremenljiva. Še enkrat se je v prizadevanju za drugačno in boljšo Slovenijo pridružila nekaterim od tistih, s katerimi je zborovala pred tremi desetletji, pa tudi mnogimi novimi in mlajšimi, ki se takrat še niso rodili. Zlasti teh slednjih ne zanimajo več primerjave s prejšnjimi časi in grožnje, da se nam v primeru, če zavržemo sedanjo oblast, ponovno obeta komunizem. Ideologija, ki je zasedla njegov izpraznjeni prestol, se imenuje neoliberalizem, obenem pa je Slovenijo doletela še ena nesreča: avtokratska oblast. Ali pa Janez Janša, kakor hočete. Eden od mladih govorcev se je zavzel za demokratični socializem. Vendar bi politični prostor, ki so ga zapolnili govorci v Cankarjevem domu, vsebinsko neutemeljeno zožili, če bi ga razglasili za levico: gre za mnogo širši prostor nasprotovanja neoliberalni ideologiji in totalitarizmu. Učinkovito poimenovanje tega političnega prostora bo potrebno še domisliti.

Več deset govorcev je obravnavalo dva sklopa tem. Prvi je bil obnova demokracije in zoperstavljanje avtoritarnemu vladanju, ki se kaže z zmanjševanjem državljanskih svoboščin, kršenjem človekovih pravic, revanšizmom, potvarjanjem zgodovine in prilaščanjem zaslug za osamosvojitev s strani posameznikov in posameznih strank, nepotizmom in korupcijo. Drugi je bil nasprotovanje neoliberalni ideologiji, ki se kaže v privatizaciji javnega sektorja, poglabljanju razlik v bogastvu in družbeni moči, uničevanju socialne države in okolja in krčenju družbene solidarnosti. Povsem jasno se je začel izrisovati tudi program, za katerega zagovorniki sedanje politike trdijo, da ga protestniki ne premorejo in ki odgovarja na vprašanje, kakšna naj bo alternativna politika, da bo Slovenija spet vrnjena njenim državljanom in državljankam. Na obzorju so se začeli prikazovati obrisi enega ali več novih političnih akterjev.  

Za razliko od zborovanja pred tridesetimi leti, ko je bila Spomenka na odru Linhartove dvorane obupno sama, je bila tokrat samo ena od osemdeset odstotkov državljanov in državljank, ki so preko svojih predstavnikov v Cankarjevem domu sporočali politikom, da jim ne zaupajo več. Kako dolgo se bodo oblastniki še pretvarjali, da jih ne slišijo?