Svet je ta teden obšla novica, da bo britanski farmacevtski gigant GlaxoSmithKline (GSK) plačal tri milijarde dolarjev, največjo izvensodno poravnavo v zgodovini, zaradi napačnega trženja zdravil ter zavajanja potrošnikov in Zvezne agencije za zdravila. Rang nastopajočih in njihove izjave so vzbujale vtis, da gre za zgodovinski dogodek, ki bo za vedno spremenil delovanje te industrije. Generalni direktor GSK Andrew Witty, ki je letos dobil plemiški naziv za zasluge v ekonomiji in farmacevtski industriji Združenega kraljestva, sir Andrew torej, je izrazil obžalovanje in zatrdil, da se se naučili iz napak, ki so bile storjene. Izgovarjal se je, da so se prestopki, kot je imenoval prevare svojega podjetja, dogajali v nekem drugem obdobju in da jih pri firmi ne trpijo več; spremenili naj bi svojo prakso pri prodaji in marketingu.
Skratka, nobenega upiranja, temveč spokorniško sprejemanje astronomske poravnave. Koncern je priznal kaznivo zavajanje z nepopolnimi informacijami in podkupovanja zdravnikov s potovanji v eksotične kraje, lovskimi izleti, milijonskimi plačili za predavateljske turneje in drugimi ugodnostmi, med drugim tudi kartami za Madonine koncerte. Šlo je za agresivno vzpodbujanje predpisovanja dveh zdravil za namene, ki jih agencija za zdravila ni odobrila, med drugim tudi otrokom, čeprav so bila odobrena le za odrasle. Pri tretjem zdravilu pa so prikrivali podatke o njegovih nevarnih stranskih učinkih.
Poravnavo je na ministrstvu za pravosodje predstavil novinarjem namestnik pravosodnega ministra James M. Cole, ki je vzneseno izjavil, da ne bodo več trpeli prevar v zdravstvenem varstvu, ki bičajo državljane, in da bodo v vsakem razkritem primeru terjali odgovornost odgovornih.
No, predvsem je šlo za ameriško vzhičenost nad rekordi , ne pa za prelomni dogodek. Gre za največjo kazen doslej, čeprav tudi prejšnji rekord ni bil bistveno manjši: imel ga je ameriški Pfizer, ki je leta 2009 plačal 2,3 milijarde dolarjev kazni zaradi napačnega trženja trinajstih zdravil. Tudi direktor koncerna bi težko dokazal datum spreobrnitve: v zadnjih dveh letih je podjetje plačalo skupini ameriških držav skoraj milijardo kazni zaradi slabe kakovosti proizvodnje svoje tovarne v Portoriku, poleg tega pa še poltretjo milijardo odškodnin bolnikom, ki so jemali zdravilo za zdravljenje sladkorne bolezni, ob katerem se je povečalo število srčnih infarktov. V zadnjih treh letih je minstrstvo izreklo različnim proizvajalcem za deset milijard dolarjev kazni. Odgovornost posameznikov ni bila doslej niti enkrat dokazana: vsi postopki proti direktorjem so se končali z oprostitvijo.
Ali je kazen, ki je večja od zneska, ki ga v Sloveniji vsako leto porabimo za zdravstvo, boleča? Leta 2009 je imel GSK 14 milijard dolarjev dobička. Toliko ga je vsaj priznal v svojih knjigah, kar pomeni, da je bil v resnici znatno večji. Prav gotovo vanj ni vštel vsaj dvakrat večje vsote, ki jo namenja za svojo prakso trženja. V istem letu so v ZDA prebili mejo 300 milijard dolarjev za prodajo zdravil na recept. Prodaja na vsem planetu bo v kratkem presegla en bilijon. Da, tisoč milijard.
Od tega denarja naj bi po oceni Marcie Angell, avtorice svetovne uspešnice „Resnica o farmacevtski industriji“, šla dobra tretjina za zelo nejasno postavko „administracija in marketing“. Za razvoj novih zdravil, ki je po trditvah proizvajalcev glavni razlog za visoke cene zdravil, gre trikrat manj. Po podatkih iste avtorice dosegajo dobički farmacevtske industrije skoraj 20% prodaje, kar je kar štirikrat več od povprečnega dobička drugih proizvajalcev. Cene zdravil v Ameriki so tako visoke, da so se razmahnili avtobusni izleti v Kanado, kjer revnejši upokojenci kupujejo znatno cenejša zdravila. Resnično dobrih novih zdravil je vse manj; za proizvajalce je veliko bolj dobičkanosno, da se ukvarjajo s promocijo starih zdravil in jim iščejo nove bolezni, kot da bi razvijali nova. Postali so trgovci in goljufi.
Milijardne kazni se dozdevajo drobiž, mnogo več se porabi za podkupovanje zdravnikov (pardon: plačevanje intelektualnih storitev) in za podkupovanje politikov (oprostite: lobiranje). Farmacevtska industije je v ZDA ena od najmočnejših podpornikov predsedniških kampanj in vseh drugih kampanj po politični lestvici od zvezne ravni do posameznih držav. Podpira tako Obamo kot Romneya in podpirala je vse njune predhodnike. Zato lahko prepreči potrditev vsakega zakona, ki ji ni pogodu, in sprejem takih, ki jim dajejo privilegije. Kričeč dokaz njene moči je zakon o zdravilih, ki ga je dosegla pod Bushem. Ta zakon prepoveduje, da bi se ameriška vlada, največji kupec zdravil na svetu, lahko pogajala o cenah zdravil s proizvajalci. Ali si lahko predstavljate kaj lepšega od tega, da po desetinah milijard javnega denarja šari farmacevtska industrija, ob tem pa mora država molčati?
Milijarde za kampanje, ki so jim z zakonsko regulacijo v zadnjih letih nadeli nekaj kozmetike, zagotavljajo ZDA še eno zmago: prvenstvo na področju legalizirane korupcije. Zanimivo bi bilo vedeti, kako „neodvisne“ institucije, največkrat prav ameriške, sestavljajo sezname najbolj korumpiranih držav, da na njih Amerike in drugih najbogatejših držav ni na vrhu. Zato je verjetneje, da bo sedaj že nekdanji direktor banke Barclays Bob Diamond, ki je še letos predaval svetovnim politikom v Davosu, dobil naziv „sir“ za zasluge v razvoju bančništva, kot da bi farmacevtska industrija ali banke spremenile svoje poslovne navade. Dobiček je tisti, ki narekuje ravnanje, kazni so zgolj strošek poslovanja, „cost of doing business”, ki se ga upošteva pri ceni zdravil.