Ko sem se v zgodnjem otroštvu nekajkrat soočil s smrtjo, ki je vame strmela z voščenih obrazov oseb, ki sem jih še nekaj dni poprej srečeval v svoji bližini, in ko sem na podlagi temeljitega zabijanja krste in nasipanja gore zemlje nanjo neizpodbitno ugotovil, da je povratek nemogoč, je postala zame smrt stalna snov za razglabljanje. Kadar sem pomislil, da bo mama umrla prej kot jaz, so me oblile solze; želel sem si, da bi umrla skupaj. V odrasli dobi sem postal bolj sebičen in sem o svojem trajanju razmišljal v mnogokratnikih dotedanjega življenja: bilo je zelo tolažeče, ko sem se pri dvajsetih lahko prepričeval, da bom živel še vsaj trikrat toliko časa, saj je bilo že do takrat moje življenje tako dolgo, da so se mi njegovi začetki razblinjali v davnini. Smrt je bila oddaljena in abstraktna predpostavka, natančno ocenjevanje časa pa nepotrebno; nekaj let več ali manj je bilo ob tej neskončni prihodnosti nepomembno. Vendar se je imenovalec v ulomku vztrajno povečeval in mnogokratniki so hirali: če sem pri štiridesetih še lahko sklepal, da imam z malo sreče še več kot pol življenja pred sabo, sem se pri petdesetih moral dokončno sprijazniti z dejstvom, da sem globoko zakorakal v drugo polovico. Napočil je čas, ko sem prešel na štetje let: še trideset, še dvajset. Še koliko?

Imam srečo, da živim danes in ne pred dvajsetimi leti. Če bi bil takrat star petinšestdeset let, bi imel po statističnih predvidevanjih pred seboj še petnajst let in pol življenja. Danes mi daje statistika dobra tri leta več: devetnajst. Toliko kot od rojstva do vpisa na fakulteto. Ni slabo. Mnogo bolje kot v večini evropskih držav: Hrvati jih imajo pred sabo slabih sedemnajst, Srbi petnajst, enako Rusi. Večina vzhodne Evrope se gnete med štirinajstimi in šestnajstimi leti, razvite države EU pa med osemnajstimi in enaindvajsetimi leti. Na vrhu so Francozi, tik pod njimi Nemci, Švicarji in Italijani. Osemnajst let življenja imajo pred seboj Danci.  

Čustveni odziv, ki bo morda spreletel naše državne uradnike, ki so zadolženi za delovanje socialne države, je zavidanje tistim državam, katerih državljani pridno umirajo kmalu po upokojitvi in delajo svojim pokojninskim skladom za četrtino manjše stroške kot slovenski kaveljci in korenine. Vendar zadeva nima samo dobre plati: v teh državah umira tudi več mladih ljudi. Z drugimi besedami: te države izgubljajo tudi aktivno populacijo, ki polni pokojninske sklade. Dodajmo še okoliščino, na katero se pogosto pozablja: da so stroški, ki jih ima država z določenim bolnikom, praviloma večji pri mlajšem kot pri starejšem bolniku z enako boleznijo. Pri devetdesetih letih se na bolnem srcu opuščajo zapletena in draga zdravljenja, ki so povsem običajna pri petdesetih.       

To, da imamo na voljo štiri leta življenja več, kot ga je imela prejšnja generacija, je zelo dobra novica. Saj za to nam vsaj večini gre: za kupovanje časa. Dodatek nikomur ne bo odveč; kljub splošnim in osebnim krizam je življenje najlepše, kar imamo.

Manj prijetna podrobnost tega statističnega darila je ta, da ga ne bo deležen vsakdo med nami. Pa še darilo ni, treba si ga je kupiti. Saj veste: način življenja. Zdrava prehrana, normalna telesna teža, nekadilstvo, redna telesna aktivnost, skrb za nizek holesterol in krvni tlak. Tisti, ki tako ravnajo, lahko računajo, da bodo živeli še mnogo dlje, drugim se morda že danes življenje izteka, pa čeprav so še brez bolezni, ki bi se je zavedali.  

Najpomembnejši dejavnik, ki odloča o podaljševanju življenja, je zdrav življenjski slog: zaslužen je kar za štirideset odstotkov podaljška – predvsem na račun zmanjšanja srčno žilnih bolezni in raka. Za trideset odstotkov so odgovorni posameznikovi geni, za petnajst socialno stanje in za pet okolje. Zdravstvo, na katerega se zanašajo zlasti tisti, ki slabo skrbijo zase, prispeva le deset odstotkov. No, to slednje velja za tisto zdravstvo, ki se ukvarja z ljudmi, ki so že zboleli. Ampak ta dejavnost lahko zelo aktivno poseže na področje vzgoje za zdrav način življenja. V Sloveniji je to storila in to zelo uspešno.   

Prizadevanja majhne skupine slovenskih zdravnikov, ki so v  osemdesetih in devetdesetih letih obsegala motivacijo svojih kolegov za ukvarjanje z dejavniki tveganja in medijskimi pozivi, so v zadnjem desetletju prerasla v nacionalni program preprečevanja srčno žilnih bolezni, v čigar okviru splošni zdravniki sistematično prečesavajo svoje varovance in med njimi iščejo posebej ogrožene, preko njih pa se spremenjeno obnašanje prenaša tudi na njihovo okolico. Ne trdim, da so izjemno dobri rezultati samo njihova zasluga; zanesljivo so se mnogi državljani odločili za zdrav način življenje tudi zaradi lastnih vzgibov in drugih pobud, predvsem dejavnosti medijev. Vsekakor se je umrljivost zaradi vseh bolezni žilja vključno s srčnim infarktom in možgansko kapjo prepolovila. Te bolezni so sicer še vedno glavni vzrok smrti, vendar so se premaknile v višjo starost. Če si pomagamo z računsko akrobacijo in predpostavimo, da bi bili vsi Slovenci stari petinšestdeset let, bi jih pred dvema desetletjema umrlo zaradi žilnih bolezni devet tisoč, letos  pa polovico manj. Primerjajte to z uspehom pri omejevanju prometnih nesreč, ki se mnogo pogosteje navaja v javnosti: v tem primeru gre za petsto smrti na leto manj. Krivulja umrljivosti zaradi žilnih  bolezni se je v Sloveniji spuščala hitreje kot v razviti petnajsterici EU. Medtem ko je bila pred leti visoko nad njihovo, se ji je danes že povsem približala. Vsaj pri skrbi za zdravje smo dohiteli francosko-nemški vlak.

Posamezniku pri petinšestdesetih letih ti podatki sporočajo naslednje: če živite zdravo, potem ste s precejšnjo verjetnostjo med tistimi srečniki, ki jih čaka ne le devetnajst, temveč še znatno več let življenja. Če pa spadate med tiste, ki se na načela zdravega načina požvižgajo, se še vedno lahko spreobrnete: tudi s kasnim ukrepanjem si lahko kupite nekaj let.