Med vajami pri predmetu sodna medicina, ki je bil v času mojega študija obvezno zadnji izpit in zato nekakšen etični zrelostni test bodočih diplomantov, smo obiskali vsaj eno sodno obravnavo, če je bil po naključju na vrsti primer kaznivega dejanja ogrožanja zdravja in življenja ali se je zastavljalo vprašanje telesnega in duševnega stanja obtoženca v času, ko je storil očitano kaznivo dejanje. Skratka: če so kot izvedenci nastopali zdravniki. V mojem primeru je bil obtoženec avtomehanik, ki je na testni vožnji avtomobila in z nekaj nad pol promila alkohola v krvi zbil kolesarja, ki je nekaj tednov kasneje umrl v bolnišnici. Priče so povedale, da je kolesar vozil povsem po desnem robu in da ga šofer po vsej priliki ni opazil, saj ni zaviral. Obravnave nismo spremljali do konca, že tisto, kar smo slišali, pa nam je nudilo obilo možnosti za kasnejšo burno polemiko.
Ni nam na primer šlo v glavo, da smrt tega kolesarja ni šla v statistiko smrti v prometu, ker ga avto ni ubil, temveč mu je »le« polomil nekaj kosti, zaradi česar bi lahko preživel. Imel je smolo, da je bil star in je po nekaj operacijah in dolgotrajnem ležanju doživel pljučno embolijo. Kar me je zanimalo takrat in me še danes, je razmišljanje povzročitelja: ali je občutek krivde, če nekoga samo polomiš, nato pa umre, ker ni imel sreče (morda so ga »zašuštrali« v bolnišnici), kaj manjši, kot v primeru, če mu zapelješ čez glavo in je pri priči mrtev? Ali odložena smrt pomeni olajšanje za krivca ? Voznikovo srečo lahko še bolj stopnjujemo: kolesar bi po dolgotrajnem okrevanju lahko preživel, lahko bi utrpel samo neznatne poškodbe ali pa bi se celo pobral, poravnal premaknjeno krmilo in nadrl voznika. Ali bi se voznik v slednjem primeru po tednu dni sploh še spominjal tega dogodka? V povsem enakih okoliščinah ima lahko enaka prometna nesreča različne posledice in sodišče to pri odmeri kazni povzročitelju upošteva.
V spominu mi je ostala neka druga podrobnost z obravnave. Zagovornik je predlagal, da se vozniku, ki je v preteklosti že povzročil eno ali dve prometni nesreči, šteje za olajševalno okoliščino dejstvo, da njegov poklic zahteva, da je z avtomobilom na cesti neprimerno dlje časa kot običajni vozniki in so zato taki dogodki verjetnejši, če že ne neizogibni. Po načelu: kdor več dela, več greši. Cinično smo komentirali, da je možak predlagal nič manj kot odpustke na prevožene kilometre. Zakaj pa ne: če je na primer v vsaki proizvodnji sprejemljiv določen odstotek škarta in če se napakam ne morejo izogniti niti v najboljših zdravstvenih ustanovah, bi to dejstvo lahko sprejeli tudi pri obravnavi prometnih nesreč. Na primer, da sodišče tolerira eno prometno nesrečo po krivdi voznika na vsakih sto ali petsto tisoč kilometrov.
Tisti dan, ko smo spremljali obravnavo, sodišče še ni odprlo vprašanja vožnje pod vplivom alkohola. V naših obešenjaških komentarjih smo predvidevali, da bo zagovornik tudi v tem primeru nastopil s statistiko o številu ur, ki ga povprečni državljan prebije pod vplivom alkohola, nato pa bo to križal s poklicem svojega klienta in ugotovil, da se kot Slovenec in avtomehanik ne more izogniti, da občasno ne bi imel nekaj alkohola v krvi tudi med delovnim časom.
Sodišče šteje mejno preseganje dovoljenega praga za oteževalno okoliščino: pri zmerni vinjenosti bi se namreč voznik moral zavedati, da ne sme sesti za volan. Ne vem pa, kako sodišče ravna, če je voznik mrtvo pijan. Za tako osebo velja, da se ne zaveda svojih dejanj in to pomeni olajševalno okoliščino, ko se loti fizičnega obračunavanja s svojo okolico. Nekatere odmevne mile sodbe so med državljani že ustvarile mnenje, da se je zelo koristno po vsakem kaznivem dejanju napiti, če nisi bil pijan že prej, in se zagovarjati s pijanostjo.
Za razliko od pretepov in obračunavanj s hladnim in strelnim orožjem pa sodišča ne obravnavajo z istim vatlom orožja, ki se imenuje avtomobil. Vsaj mislim, da ne: nisem še zasledil, da bi nekomu, ki je povzročil hudo prometno nesrečo, omilili kazen, ker je bil do nezavesti pijan.
V zadnjem odmevnem procesu proti vozniku, ki je povzročil smrt treh mladih ljudi, ko je pijan vozil po napačnem pasu avtoceste, se zastavlja prav to vprašanje: ali je bil zaradi pijanosti manj prišteven in zato manj kriv, da je zapeljal na napačni pas? Ali bi bil torej bolj kriv trezen posameznik, ki bi se mu to zgodilo zaradi nepazljivosti? Kaj pa, če bi na njegovo nepazljivost vplivalo neko drugo stanje, ki ga je na sodišču težje dokazovati ali lažje prikriti, odvisno pač od tega, ali šteje med olajševalne ali obremenilne okoliščine: utrujenost, neprespanost, psihični stres, huda bolečina?
Nobenega dvoma ni, da je v očeh opazovalcev bolj kriv tisti, ki je zakrivil nesrečo v pijanem stanju, kot tisti, ki je sedel v avto po neprespani noči, ali nekdo tretji, ki je v paniki vozil ženo, ki ji je odtekla voda, v porodnišnico. S stališča žrtve je to povsem vseeno; v vseh primerih je enako mrtva. Do katerega od teh povzročiteljev gojijo svojci večji gnev?
Sam sem se nekajkrat le po srečnem naključju izognil nesreči. Pravzaprav se je nesreča izognila meni. Na primer, ko sem zaspal za volanom. Ali ko sem sredi nekega mesta gladko prevozil rdeč semafor, pa ne zato, ker bi lovil zadnje utripe rumene, temveč ker sem ga povsem spregledal.
Na take dogodke se moramo spomniti, ko v mislih ali javno zahtevamo drakonske kazni za tiste, ki so pri vožnji skozi rdečo naleteli na pešca na prehodu. Sam med vsako vožnjo večkrat pomislim, kako bi se mi spremenilo življenje, če bi povozil človeka – in to ne glede na to, ali bi bil kriv ali ne. Lahko bi bil otrok, ki bi stekel na ulico, ali pijanček, ki bi ponoči kolovratil po neosvetljeni cesti. To mi pomaga, da vozim bolj pazljivo. Vem, da s tem ne bom preprečil, da mi nekoč ne bo nekdo pripeljal nasproti po napačnem pasu, ampak važno je to, da se na napačnem pasu ne bi znašel sam.