Milena Zupanič

Pred štirimi leti, tik preden je prevzela krmilo LDS Katarina Kresal, ste izstopili iz politike. Vam je žal, da niste več politik in ne morete neposredno vplivati na dogajanje v državi?

Ne, ni mi žal. V politiko nisem vstopil zato, da bi delal kariero, pravzaprav sem zaradi nje zapustil zelo uspešno poklicno pot. Menil sem, da nekaterih ključnih izboljšav v zdravstvu ni mogoče doseči brez osebnega delovanja v oblastni sferi. Spoznal pa sem, da je za kaj takega premalo biti minister za zdravje; na svoji strani moraš imeti domala vso vlado. Sogovornikov za svoje socialno liberalne ali, če hočete, levičarske ideje pa v vladi nisem imel.

Politične leve opcije v Sloveniji od osamosvojitve naprej nimamo. Stranke se v levi in desni tabor razvrščajo po odnosu do polpretekle zgodovine, do vloge Cerkve v družbi ter po odnosu do nekaterih, ne pa vseh človekovih pravic – v mislih imam predvsem pravice nekaterih marginalnih skupin, kot so Romi in geji, že pri izbrisanih pa so bile parlamentarne stranke vsaj po svojem (ne)delovanju dolgo časa na isti strani. V ekonomiji vse po vrsti tičijo v neoliberalni ideologiji,kar se vidi pri pogledih na reševanje sedanje krize in pri odnosu do še ene manjšine, skupine 99,ki je manjšina zaradi svoje nemoči. Vedno se sprašujem, kdo je slovenskim delavcem ukradel pravico do udeležbe pri dobičku in kako se je to zgodilo. Če se vrnem k zdravstvu, ni šlo samo za to, da nisem imel podpore; počutil sem se kot tujek v politiki, ki je bila »leva« zgolj zato, ker so bile opozicijske stranke še bolj desno od nje.  

Tudi zaradi programa, ki ste ga napisal za LDS?

Tudi. Ko je LDS pričela razpadati, sem leta 2006 dobil priložnost, da napišem izhodišča za program stranke: morda zato, ker se ga ni ljubilo pisati nikomur drugemu,  ali pa zato, ker je potrebno na začetku pisanja jasno določiti politične vrednote in cilje, pred čemer vsi bežijo kot hudič pred križem. Poglejte predvolilne programe strank: nekaj neškodljivih floskul o doseganju uravnoteženosti med socialno pravičnostjo na eni in trgom ter konkurenčnostjo na drugi strani, nato pa seznam z vseh  vetrov prinesenih ukrepov, ki praviloma premikajo to ravnotežje proti večji krivičnosti. Njihovi recepti, kako se lotiti sedanje krize, so prepisi diktata svetovnih bankirjev. Nimajo stališča do vprašanj, kot so odnos do dela in kapitala, potrebna raven solidarnosti ali delitev presežne vrednosti.

Kaj so prinašala ta izhodišča z naslovom Manifest?

Manifest  s podnaslovom: »Za ljudi pred profitom« se zavzema za kapitalizem s človeškim obrazom. Njegovo glavno sporočilo je, da je današnje globalno trgovanje potrebno na svetovni ravni dopolniti z globalno solidarnostjo, okoljsko ter socialno uravnoteženim gospodarskim razvojem, demokracijo in spoštovanjem človekovih pravic. LDS se je z njim odpravljala na socialno liberalno pot. V stranki je bil sprejet soglasno, vendar ga ožje vodstvo ni podpiralo, pri čemer so mu prišepetovali mladoekonomisti in predstavniki kapitala, ki so verjetno tudi prispevali predsednico od zunaj. Zame je bil to jasen signal za odhod,  članstvo pa ni imelo težav, da je pozabilo na Manifest in postalo stranka kapitala, okrašena z izbirkom liberalnih vrednot, ki kapitala ne ogrožajo.  

Kje vidite razlog, da ni pri nas pravzaprav nobene leve stranke, torej stranke s socialnimi vrednotami?

Eden je panični strah, da bi taki stranki desnica očitala oživljanje komunizma. Drugi je pritisk mednarodnih finančnih ustanov, ki Slovenijo potiskajo v večinsko skupino držav, kjer povprečni dohodki državljanov in BDP rastejo zaradi bogatenja posameznikov, položaj preostalih pa ostaja nespremenjen ali se slabša. Tretji je, da se naša ekonomska stroka oklepa neoliberalizma in politikom ne pomaga z drugačnimi teoretskimi podlagami; trdi, da drugačnih rešitev sploh ni. Zato vsi strankarski veljaki govorijo z istim jezikom: vitka država, tekmovalnost, konkurenčnost in dobiček, pri čemer ne povedo, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki jih bomo menda premagali. Brez skrbi, tudi tisti bodo brezbrižni do nas, če bomo zmagali oni. Ne verjamem, da Amerika uči druge narode, kako naj jo premagajo. Če pa se sprijazniš, da boš samo lokalni zmagovalec, ti za premagovanje ostanejo na voljo predvsem lastni državljani. To, da imata Rusija in Kitajska danes več kot sto milijarderjev, ne pomeni, da so njuni državljani bogatejši in srečnejši. Samo v času od padca berlinskega zidu je v svetu umrlo zaradi lakote in bolezni, povezanih z revščino, več ljudi kot v vseh vojnah in genocidih 20. stoletja.

Vrednote, ki ste jih našteli, prihajajo k nam hkrati z globalizacijo in kapitalom kot poglavitnim gibalom zadnjih dveh desetletij. Kot da ni nikjer nikakršne druge možnosti…

Alternativne zamisli obstajajo, vendar jih kapital preganja na različne načine: s podkupovanjem, grožnjami in financiranjem akademskih institucij, ki objavljajo pristranske dokaze o današnjem najboljšem od možnih svetov. Zame je bila lani  najbolj pozitivna politična izjava poziv nemškega finančnega ministra Schäubla, naj zahodne države v dobro vsega sveta omejijo gospodarsko rast in počakajo, da se jim večinski revnejši del sveta približa. Tudi on meni, da je sedanjo krizo povzročil  brezmejen pohlep kapitalskih trgov in celih držav in opozarja vlade, da je njihova naloga nadzor nad neenakostjo. 

Večina alternativnih modelov ne ukinja kapitalizma, pač pa predlaga njegovo temeljito spremembo. Zahtevajo pravično delitev dodane vrednosti in demokratizacijo odločanja. Namesto o tekmovalnosti, povečevanju produktivnosti in usmerjenosti v dobiček govorijo o sodelovanju, lokalni in globalni solidarnosti, socialni pravičnosti in vzdržnem razvoju. Zahtevajo brzdanje pohlepa s primerno davčno in drugo regulacijo, delavsko soupravljanje namesto diktata lastnikov, maksimiran razpon plač in minimalno plačo, ki posamezniku in njegovi družini omogoča človeka vredno življenje.   

Ko ste bil zdravstveni minister, ste zasnoval socialno usmerjeno zdravstveno reformo. Kje vidite po časovnem odmiku skoraj celega desetletja razloge, da z reformo niste uspeli?

Predvsem ni uspela pobuda za ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Danes ta ukrep razumejo vsi državljani in ga večinsko podpirajo, takrat pa sem bil zelo osamljen s trditvijo, da so doplačila in z njimi povezano dopolnilno zavarovanje  za nekaj sto milijonov evrov krivično razbremenila premožnejše na račun revnejših. To zavarovanje smo nameravali spremeniti v solidarno s prenosom v zdravstveni prispevek delojemalcev, a so ekonomisti plašili vlado s trditvijo, da se bo zmanjšala konkurenčnost gospodarstva. Prišlo je tudi do pritiskov Svetovne banke. V ozadju so bili predvsem interesi zasebnih zavarovalnic.

Zakaj “99 odstotkov” pri nas ne dobi političnih predstavnikov?

Ker znaten del med njimi ni osveščen, vsaj ne toliko, da bi prepoznal prave ljudi, če bi se pojavili. Ne berejo časopisov in krivce za svojo bedo določajo intuitivno, po obrazih ali po člankih v rumenem tisku. Ko jih razočarajo eni politiki, jih proglasijo za krivce in se  obrnejo k drugim. Po drugi strani politikov s pravimi socialno demokratskimi ali socialno liberalnimi programi sploh ni, saj celo tisti, ki nastopajo pod temi imeni, menijo, da je za izvolitev dovolj, da krmiš ljudstvo s svojo zunanjo podobo in populizmi, obenem pa se ne smeš zameriti lastniškemu razredu. Šele ko bo kriza mnogo hujša, bodo ljudje iskali voditelje z drugačnimi rešitvami, vendar bo takrat nevarnost, da bodo ponovno slabo izbrali, še večja.  

Na zadnjih volitvah me je šokiralo, da se poslanka SD Julijana Bizjak Mlakar, ki se je glasno zavzemala za javno zdravstvo, ni bila ponovno izvoljena v parlament. Kako si razlagate dejstvo, da ljudje ne prepoznajo, kaj je zanje bolje?

Najbrž je že stranka poskrbela, da je bila na strankini listi postavljena na mesto, kjer ni mogla biti izvoljena, vendar je skoraj zanesljivo prispevalo tudi to, da je bila s svojimi stališči osamljena in so ljudje vedeli, da glas za SD še ne pomeni glasovanja za njene ideje. Jezik predsednika SD je bil drugačen: govoril je o tekmovalnosti in razvojnih vlakih, stranka pa je zaradi njega potisnila v ozadje cilje, ki izhajajo iz njenega imena. Pravzaprav je nenavadno, da je bila najbolj levičarska ideja zapisana v Jankovičevem programu: soudeležba delavcev pri dobičku. Ali pa tudi ne: obstajajo nekateri redki lastniki, ki delijo dobiček z delavci. Nenaravno in nemoralno je tisto, kar se dogaja bolj pogosto: da najslabše plačani državljani s plačilom za pošteno opravljeno delo ne morejo preživljati sebe in svoje družine in se morajo zatekati na Rdeči križ ali Karitas, vodilni v istem podjetju pa imajo dvajsetkrat večjo plačo.  

Vi se že vseskozi zavzemate za javno zdravstvo, ki je tudi po ugotovitvah Svetovne zdravstvene organizacije boljše za ljudi. Zelo ostro ste se odzvali na predlog ukrepov naše zdravstvene blagajne, s katerimi hoče privarčevati vsaj 270 ali celo 360 milijonov evrov na leto. Zakaj?

Zdravstvena blagajna s predlaganimi ukrepi ruši temeljno načelo javnega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je: to je solidarnost med bogatimi in revnimi ter med zdravimi in bolnimi. Nihče v državi, razen res najbogatejših, ni tako bogat, da bi sam sebi plačal zdravljenje v primeru hude bolezni. Zato je v zdravstvu med vsemi javnimi sektorji solidarnost najbolj potrebna.  Že zdaj pa zberemo na solidaren način, z obveznim zavarovanjem, samo še dobrih 70% denarja, 30 pa ga moramo prispevati iz žepa, kar močno obremenjuje revnejše. Zaradi predlaganega povečanja doplačil za vse zdravstvene storitve se bodo morale za četrtino povečati premije dopolnilnega zavarovanja, pa tudi večina drugih ukrepov gre na škodo bolnih in revnih. To je pravi posmeh napovedani ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, za katerega se ogreva večina strank. Skupaj se bo preselilo med zasebne stroške kakih 5% dosedanjih javnih izdatkov. Če k temu dodam še socialno kapico, ki jo napoveduje vlada, in ki bo zmanjšala socialne dajatve državljanov z največjimi dohodki, je sporočilo nedvoumno: bogatejši bodo v času krize pridobili na račun revnejših. Vsekakor zelo evropski način reševanja krize, po katerem 99 odstotkov državljanov rešuje bogastvo vrhnjega sloja. 

V predstavitvi ukrepov je generalni direktor ZZZS Samo Fakin dejal, da so bremena varčevanja enakomerno porazdeljena …

Ne drži. Razen, če meni, da je krivično, da bogati plačujejo od svoje plače enak odstotek kot revni. Ali če meni, da je pravično, da bolniki plačujejo več kot zdravi.  Oboje bi mu pravzaprav kar pripisal. Od 14 ukrepov jih je večina naravnanih v škodo bolnikov in revnejših državljanov. Poleg opisanega povišanja premij dopolnilnega zavarovanja bo zavarovalnica selektivno udarila bolne in revnejše z znižanjem boleznin in z doplačili za zdravila. S 7-odstotnim znižanjem cen zdravstvenih storitev –  potem ko jih je v zadnjih dveh letih že znižala za 10 odstotkov – bo znaten del svoje izgube prenesla na izvajalce, ki zato ne bodo mogli plačevati dobaviteljem, to pa bo zmanjšalo dobave in število storitev. Čakalne dobe se bodo povečale, pa bodo kljub temu zdravstvene ustanove drsele v bankrot. Še najverjetneje je, da pod takimi pogoji ne bodo hotele podpisati dogovorov z zavarovalnico.

Kako bodo ukrepe konkretno čutili bolniki?

Skokovito se bodo podaljšale čakalne dobe, zato bo vse več bolnikov odhajalo na zdravljenje v tujino. Glede na evropsko direktivo bodo predložili račune zavarovalnici, kar  bo izničevalo njene varčevalne ukrepe, hkrati pa bo za tiste, ki ne bodo premogli denarja za plačilo razlike med domačo in tujo ceno (spet 99 odstotkov), ostalo še manj denarja. Pomanjkanje javnega denarja bo tudi izvajalce potiskalo v zasebno dejavnost. Sledilo bo to, kar poznamo iz držav s siromašnim javnim in cvetočim zasebnim zdravstvom: ob težji bolezni bodo bolniki in njihove družine razprodajali svoje premoženje.

Najbolj sta vznemirila znižanje boleznin in doplačila za zdravila. Znižanje boleznin je bilo na sporedu vseh vlad do sedaj, a ni nikoli uspelo. Ali smo zdaj na točki, ko ga moramo sprejeti ali ravno zaradi krize bolniških nadomestil ne smemo znižati?

ZZZS ta ukrep argumentira s podatkom, da je absentizma pri nas preveč, ampak proti njemu se ne moremo boriti tako, da kaznujemo prave bolnike in teh je velika večina. Gre za odurno varčevanje pri sredstvih za preživljanje v času, ko se ljudem zaradi krize že itak obeta znižanje plač (in bodo tudi boleznine manjše) ali pa bodo ostali brez zaposlitve: le – tem zavarovalnica sporoča, da jim boleznina ne pripada, ker ne delajo, pa čeprav so še do včeraj plačevali zdravstveni prispevek.

Doplačila k zdravilom poznajo tako rekoč vse evropske države, samo mi ne …

Ne drži. Doplačila imamo že sedaj in so najvišja v EU. Tako visoka so, da smo se morali zaradi tega dopolnilno zavarovati. Z doplačili drugod v Evropi poberejo iz žepov državljanov komaj 1 do 2 odstotka vsega denarja, mi pa kar 14%. V takih okoliščinah še dodatno zahtevati neposredno plačilo iz žepa je naravnost perverzno. Da niti ne omenim novih stroškov, ki bi nastali zaradi zbiranja tega denarja. Poleg tega pa 1 do 2 evra na recept ni zanemarljiv strošek za hudo bolne in revne: za kroničnega  bolnika bi znašal sto in več evrov na leto. Predstavljaje si dva starejša bolna zakonca, ki živita z majhno pokojnino! V takih okoliščinah se vedno zgodi, da revni ljudje prenehajo jemati zdravila.

Socialna kapica, ki jo je napovedala vlada, je pri nas popolna novost. Kako se utegne poznati v zdravstvu?

Socialna kapica pomeni, da bo navzgor omejen najvišji znesek, ki ga morajo ljudje plačevati kot zdravstveni ali drug socialni prispevek. Tisti z visokimi plačami bodo tako prihranili nekaj sto, tisti z ekstremnimi pa več tisoč evrov na mesec. V zdravstveni blagajni bo zmanjkalo dodatnih  nekaj deset milijonov evrov. Mimogrede: tega scenarija zavarovalnica pri oceni zmanjšanih prilivov še sploh ni upoštevala.  Posledica bodo državljani prvega in drugega reda: bogati si bodo zgolj s prihrankom lahko kupili lukrativno zasebno zavarovanje, večini pa bo ostalo obubožano javno zavarovanje. 

Zagovorniki te rešitve običajno povedo, da bo zaradi odhoda bogatejših iz javnega sistema v njem več prostora za druge bolnike.

Čista laž: bogati bodo še vedno ostali v javnem sistemu, saj bodo plačevali prispevek, samo nižji bo. Še naprej  bodo v njem imeli privilegije, ki jim jih daje denar in moč. Seveda pa si bodo omislili še zasebno zavarovanje, saj jim siromašni javni sektor ne bo mogel nuditi vsega, kar bi si želeli.

Vedno se govori, kako zelo veliko je še možno prihraniti v bolnišnicah. Kje vidite vi največje možnosti prihrankov?

Na mikroravni je vselej mogoče najti rezerve, na globalni ravni pa smo primerjalno s svetom kar učinkoviti. Poleg tega nikakor ne mislim, da je brez posledic možno zmanjšati količino potrebnega denarja, temveč da je z obstoječim denarjem mogoče narediti več. Skokovito povečevanje učinkovitosti tudi ni mogoče dosegati iz leta v leto. V zadnjih dveh letih so se morale  bolnišnice prilagoditi na deset odstotno znižanje cen, sedaj ZZZS predlaga še sedem odstotkov in jim jemlje znaten del denarja za raziskave in razvoj, kar bo omejilo možnosti zdravljenja najtežjih bolnikov.

ZZZS zavaja javnost z napovedjo, da se za bolnike ne bo zmanjšala dostopnost, saj namerava kupiti enako število storitev kot prejšnja leta, seveda po precej nižji ceni. Tudi če bodo izvajalci podpisali takšen samomorilni dogovor, se bo število storitev drastično zmanjšalo. Če ne  bo prišlo do stavk, ker bo potrebno drastično zmanjšati plače (le-te predstavljajo 70% stroškov) se bo zlomilo pri dobaviteljih, ker  bolnišnice ne bodo mogle plačevati naročenega materiala in zdravil. Takrat bo Fakin verjetno ponovil priljubljeno trditev, da je zdravnikov preveč. Odpuščanje bi bilo dodatna katastrofa: po številu zdravnikov smo na evropskem dnu.

Vi bi torej zavrnili celotni paket ukrepov?

No, nekateri so smiselni s stališča zdravstvene blagajne, vendar predstavljajo zgolj prenašanje stroškov na državni proračun in davkoplačevalcev ne morejo razbremeniti. Vsi glavni predlogi pa so direkten udarec na solidarnost in so nesprejemljivi s stališča temeljnih ustavnih opredelitev te države. Osupel sem nad tem, da so nastali v ustanovi, ki deluje na podlagi odločitve državljanov, da želijo zdravstvo, ki je dostopno vsem državljanom, in bi morala to vrednoto negovati tudi takrat, ko časi niso najboljši. To je trenutek, da bijemo plat zvona.

Kakšne rešitve za odpravo izgube zdravstvene blagajne in s tem za rešitev sistema predlagate?

Najprej je potrebno priznati, da bi zmanjševanje sredstev za zdravstvo zmanjšalo dostopnost državljanov do zdravstvenih storitev. Nato sledi ugotovitev, da je kljub krizi ali prav zaradi nje potrebno zbrati več in ne manj denarja. Sledita dva glavna ukrepa. Pravično moramo obremeniti vse državljane tako, da bodo plačevali zdravstveni prispevek od vseh dohodkov in ne samo od plač. Preostanek potrebnega denarja moramo zbrati s povišanim zdravstvenim prispevkom delojemalcev. Tako bi poskrbeli, da bi bili vsaj v bolezni državljani še naprej enaki.

Če bi bil jaz direktor zavarovalnice in če politika tega predloga ne bi sprejela, bi odstopil.