Moji spomini na zgodnja otroška leta obstajajo kot megleni pobliski, ki jih utrjujem tako, da z njimi nadlegujem svojo okolico (ali bralce kolumn) in pri katerih praznine dopolnjujem z domnevami, pri čemer po mnogih ponovitvah ne vem več natančno, kateri del zgodbe je čisto zares moj in v kolikšni meri so se vanjo priplazili dogodki, za katere sem samo slišal ali so nastali s prepletanjem podob resničnega življenja in literarnega sveta, v katerega sem se  vedno rad zatekal. Poleg spominov na dogodke so tu še spomini na zaznave, pravzaprav gre za današnje zaznave, ki me prestavijo v preteklost. Na primer vonj stare knjige, ki me spomni na podstrešje moje stare mame. Ali vonj muškatnega oreška, ki me posadi k nedeljskemu družinskemu kosilu.  

Še danes me na primer ob vsej očaranosti pri pogledu na silhueto noseče ženske tu in tam spreleti nelagodje. Vem, da to izhaja iz otroštva. Takrat je bilo nelagodje moj edini odziv: nekakšna mešanica sramežljivosti in odpora do izbočenega trebuha, ki priča o skrivnostnih dejanjih, o katerih so odrasli pred otroci šepetali, ter o grehu, ki ga naj bi ga trebuh razkrival pri nekaterih, vendar ne pri vseh ženskah. Tega dolgo nisem razumel. Nato sem postopno našel odgovor v pogovorih odraslih o porokah »na mus«, v prerekanjih svatov o tem, ali profil nevestinega trebuha dokazuje novo življenje v notranjosti, v zardelih obrazih nevest, ki so pred oltarjem s poročnim šopkom zakrivale izdajalsko izboklino, in v posmehljivih opazkah na račun nevestine bele obleke. Tu so bile še mračne zgodbe: o očetu, ki je nosečo hči vrgel na cesto, o dekletu, ki je šla v vodo, in o drugem dekletu, ki je umrla, ker je zarjavelo iglo zabadala v svoj trebuh. Resnični spomini ali zgodbe in povesti o življenju v prvi polovici prejšnjega stoletja?

Nekoliko kasneje sem spoznal, da nosečnost dokazuje spolnost in da je spolnost pred poroko greh, pred katerim je vaški župnik z zavitimi stavki svaril dekleta in malo manj fante. V odrasli dobi sem to postavil v ideološki kontekst: kdor zapoveduje vzdržnost pred poroko, si s poroko, ki naj bi bila veljavna samo pred bogom, prisvaja izdajanje dovolilnic za spolnost in ključ do posameznikove sreče. V študentski klopi sem se podrgnil ob izbočen trebuh neznanega dekleta in se čez nekaj let z njim poročil. Vendar se vseh predsodkov nisem iznebil, kar se je nekajkrat izkazalo ob hčerkini vzgoji. Žal mi je. Danes imam drugo družino, ki je po definiciji izvenzakonska skupnost. Domišljam si, da sem se pri vzgoji otrok izboljšal: zanesljivo sem bolj toleranten, kar pa otroka ne moreta vedeti.

Moj predsodek do gejev je prav tako trajal do odrasle dobe. Pravzaprav sem bil dolgo časa prepričan, da še nobenega nisem srečal, saj mi je okolica o njih ustvarila tako grozljivo podobo, da sem mislil, da jih bom na daleč prepoznal in se še pravočasno skril. Kasneje mi je lastna heteroseksualnost ustvarjala blokado pri predstavi, da ljubezen med dvema moškima ali ženskama lahko vzbuja povsem enake telesne in duševne odzive kot ljubezen med moškim in žensko. Še  vedno mi je neprijetno, kadar gledam na ekranu poljubljanje dveh moških – veliko bolj kot poljubljanje dveh žensk, kar kaže zgolj na mojo na spol vezano selektivnost pri predsodkih. Spoznal pa sem nekaj gejev in zgolj občutek za stvarnost mi preprečuje, da bi jih opisal s samimi superlativi in njihove osebnostne lastnosti statistično postavil na višji piedestal kot je naš večinski. Najmanj, kar lahko trdim, je, da med „nami“ in „njimi“ ni nobene razlike razen v spolu osebe, ki ji namenjamo ljubezen. Za otroke, ki živijo ali bi živeli z njimi, vidim eno samo nevarnost: tisto, ki je nekoč uničevala življenja pankrtskih mater. Naše predsodke. 

Priznam: še vedno se nisem iznebil vseh predsodkov. Ne mislim na posameznike, s katerimi imam osebne stike in ki jih maram ali ne maram, mislim na pripadnike skupin, ki jih sploh ne poznam. Z nekaterimi se ne bi maral družiti, drugih ne bi maral za sosede. Ne bom izdal, koga imam v mislih, ker se teh predsodkov sramujem. Vse, kar lahko povem v svoj zagovor, je, da nikoli, ampak res nikoli ne pomislim, da bi svoje predsodke poskušal drugim ljudem predstaviti kot vrednoto, ki jo je potrebno uzakoniti. 

Ko govorimo o nevarnostih, ki lahko doletijo tiste, ki ne živijo na naš način, jim sporočamo, da smo mi tisti, ki smo jim nevarni. Ko naštevamo nevarnosti, ki pretijo še nerojenim otrokom, ki bodo živeli v manj pogostih oblikah družin, sporočamo, da bomo mi ostali netolerantni in da bomo v nestrpnosti vzgojili tudi svoje otroke. In ko izražamo bojazen, da bo manjšinski način življenja, če ga ne preprečimo, vplival na našega večinskega, izražamo dvom nad tem, kar ves čas trdimo: da je naš način življenja edini naraven in najboljši. 

V času od mojega otroštva so se razmere spremenile: mnogi ljudje so zavrgli svoje predsodke in pripadniki manjšin, o katerih sem govoril, so od bolnikov, grešnikov ali vsaj manjvrednih državljanov postali ljudje, ki jih večina sprejema kot sebi enake. Nekateri, na primer neporočeni pari in enostarševske družine, so postali večina.  

Tisti, ki so predsodke zadržali, imajo do tega pravico, dokler zaradi njih ne omejujejo pravice tistih, na katere svoje predsodke usmerjajo. Živi in pusti živeti drugim, čeprav se z njimi ne strinjaš, bi moralo biti samoumevno vodilo. Vtikanje v življenje drugih, ki nas v ničemer ne omejujejo, kaj šele ogrožajo, je nesprejemljivo. Predsodki še niso vrednote. Nevarno je, kadar z močjo  večine skušamo prepričati manjšino, da je naš način življenja boljši od njenega.Če ne zaradi drugega, pa zato, ker vselej obstaja možnost, da bomo v določenih okoliščinah tudi sami postali manjšina, ki jo bo večina prepričevala o njeni manjvrednosti in jo usmerjala na pravo pot.