Ko smo leta 2001 raziskovali razloge za neuspešnost takratnega programa zgodnjega odkrivanja raka na materničnem vratu, se je med drugim razkril nered pri laboratorijskih preiskavah brisov materničnega vratu. V letih pred tem, v času začetkov divje privatizacije zdravstvene dejavnosti, se je razcvetela množica zasebnih citoloških laboratorijev; bilo jih je najmanj dvajset, med njimi je kaka tretjina delovala na črno, dobesedno na domači kuhinjski mizi, vsi pa brez ustreznega preverjanja kakovosti.
Val kritik, ki ga je sprožila analiza, je zalegel: ministrstvo za zdravje je sprejelo pravilnik, ki natančno predpisuje pogoje za delo takih laboratorijev: osebje, delovne normative, opremo, arhiviranje preparatov, obvezno zbiranje podatkov ter notranji in zunanji nadzor. Bistveno pri takih predpisih je standardiziranje kakovosti in nadzor nad njo: napačno odčitavanje lahko spregleda usodno bolezen ali pa sproži nepotrebne, drage in za preiskovanke neprijetne postopke.
Pravilnik je razpolovil število laboratorijev; nekateri pač niso mogli zadostiti pogojem, ki jih narekuje pravilnik. Uspeh ni izostal: ta in drugi ukrepi so povzročili, da se je umrljivost zaradi raka na materničnem vratu v manj kot desetih letih zmanjšala na polovico.
Pravilnik, ki ga omenjam in ki določa pogoje za izvajanje ene same relativno enostavne laboratorijske preiskave, je približno dvakrat daljši od kolumne, ki jo pravkar berete. Si lahko zamišljate, kako obsežen je pravilnik, ki ureja delovanje kirurške dejavnosti? Odgovor vas bo presenetil: predpisov, ki bi podobno natančno urejali kompleksne zdravstvene dejavnosti, sploh ni. Obstajajo samo zelo groba in po posameznih zakonih in pravilnikih raztresena pravila, ki dopuščajo izmuzljive razlage in bolj dopuščajo kot preprečujejo nered in samovoljo. In kako država bedi nad zasebniki? Pravilnik iz daljnega leta 1992 pravi, da se zanje uporabljajo isti strokovno-tehnični in higienski pogoji, ki veljajo za javne zdravstvene zavode.
Da ne bo pomote: predpisi, ki določajo pogoje za delovanje zdravstvenih ustanov, so potrebni tako za javne kot za zasebne izvajalce. Vendar so se slovenske javne bolnišnice razvijale in si same zastavljale standarde skozi desetletja in stoletja, ko še nikjer ni bilo države, ki bi se tega domislila. Lahko je torej razumeti, zakaj kliničnega centra v Ljubljani še nihče ni resno preverjal, ali izpolnjuje pogoje, ki naj bi jih taka ustanova morala izpolnjevati. Poleg tega je kompleksnost njegovega dela tolikšna, da se lahko nadzira samo on sam ali pa mednarodna institucija. To bo potrebno čim prej opraviti; akreditacija bolnišnic, ki je v teku, je prava pot. Ampak čisto nekaj drugega je, če zasebnik čez cesto razglasi, da bo pričel izvajati operacije na možganih in ponuja dumpinške cene, ministrstvo pa ob sklicevanju na enakost pred zakonom ugotovi, da se njegove dejavnosti, ki šele nastaja, ne more lotiti nič drugače kot ustanove s stoletno tradicijo.
Vzemimo primer srčnega kirurga, ki mu je minister za zdravje podelil koncesijo za opravljanje operacij na srcu. Pri tem je kršil pravilo, da država podeli koncesijo le takrat, ko potrebnih uslug ne morejo zagotoviti obstoječe ustanove, državljani pa te usluge potrebujejo. Take potrebe namreč že lep čas ni ali pa bi jo zlahka pokrili obstoječi izvajalci. Ampak tudi če bi obstajala, je koncesionar ne bi mogel izpolniti, saj nima niti prostorov niti kadrov, ki bi jih potreboval za to dejavnost. Ministru je vneto sledil direktor ZZZS in kirurgu dodelil denar za določeno število srčnih operacij. Predstavljajte si, da bi vlada dodelila gradnjo avtoceste nekomu, ki bi ponudil najnižjo ceno, ob tem pa bi se požvižgala na dejstvo, da izbranec ne razpolaga s potrebnimi človeškimi viri in opremo. Ali da bi Adria Airways na razpisu izbrala letalo, ki je najcenejše, vendar ga še niso začeli izdelovati? Manjka samo še to, da bo kirurg iztožil od države odškodnino, ker ne more opravljati dodeljene dejavnosti.
Glede na to, kje vse dr. Klokočovnik išče prostore za svojo dejavnost, se dozdeva, da je za opravljanje srčnih operacij primerna vsaka bolnišnica, ki ima operacijsko dvorano. Kar je daleč od resnice. In če ga bodo na koncu nekje pripravljeni sprejeti – ali bosta minister za zdravje in direktor ZZZS samo skomignila z rameni, češ da nimata ustreznih predpisov?
Podoben primer iz zadnjega časa je razpis za izvedbo nekaterih diagnostičnih in operativnih posegov. ZZZS je po kriteriju najcenejšega ponudnika prepustila večino teh programov zasebnikom. Denar za to je ZZZS »ustvaril« tako, da ga je poprej vzel javnim zavodom, ki na razpisu niso mogli ponuditi nižjih cen kot njihovi zasebni konkurenti. Da mu je šlo za varčevanje, je čisto sprenevedanje: v zadnjih dveh letih je Fakin znal varčevati tudi brez pomoči zasebnikov: enostavno je za skoraj deset odstotkov znižal cene operacij in drugih storitev. Fakin želi dokazati nekaj, kar doslej ni uspelo dokazati še nikomur na svetu: da je zasebni zdravstveni sistem cenejši od javnega.
Za izbrane zasebnike je značilno, da nekateri nimajo primernih prostorov in opreme, drugi pa nimajo strokovnjakov za opravljanje storitev, ki jih od njih kupuje ZZZS. Ali bo sedaj Fakin (ali pa novi minister) pritisnil na bolnišnice, naj se poleg programa odpovejo še nekaterim svojim zdravnikom? Razgrajevanje javnega sistema se nadaljuje.
Neverjetno je, da ob tako škandaloznem ravnanju ministrstvo trdi, da ne more ukrepati. Če je pogodba neizvedljiva, jo je že zaradi tega možno razveljaviti. Bolniki ne morejo čakati, kdaj bo današnjim ali bodočim zasebnikom uspelo iztrgati javnemu sistemu prostore ali kadre ali oboje.
Pričakujemo lahko, da bo javne bolnišnice nekdo obtožil, da na škodo bolnikov ne marajo prepustiti svojih strokovnjakov in prostorov zasebnikom čez cesto.