Legendarni profesor Vinko Cuderman, ki me je dve leti učil slovenščine, mi je nekoč zastavil rebus, ki je danes že prežvečen, takrat pa je bil rosno svež: na tablo je napisal veliko črko »i«. Bolj ko sem strmel v črko in napenjal možgane, bolj sem postajal podoben rešitvi: televizija. Profesor je pokazal s prstom name in rekel: tele v »i« zija.

Na ta rebus sem se spomnil, ko sem prebral, kako si nastajajoča vladna garnitura v koalicijski pogodbi zamišlja reševanje preobremenjenosti zdravstva: z motiviranjem ljudi za zdrav življenjski slog ter z uvajanjem telemedicine. Preblisnila me je podoba politikov, ki buljijo v vrata zgradbe z imenom medicina.    

Bodoči upravljavci zdravstva v svojem ključnem dokumentu utemeljujejo preobremenjenost zdravstvenega sistema na naslednji način: Slovenci gremo k zdravniku v povprečju 7-krat na leto, Nemci pa le štirikrat, ob tem pa imamo za 30 odstotkov manj zdravnikov, kot znaša evropsko povprečje. Ne bom tarnal nad logiko argumentacije, ki v prvi polovici stavka izvede primerjavo z Nemci, v drugi polovici pa z evropskim povprečjem; prisoten je namreč še bolj elementaren greh: uporabljeni podatki so napačni. Po podatkih OECD gredo Nemci k zdravniku osemkrat, Slovenci pa šest in pol krat na leto. Pravzaprav sodijo Slovenci med racionalnejše obiskovalce zdravnika; na Češkem ga obiščejo enajstkrat, na Madžarskem pa dvanajstkrat. Odstopajo samo skandinavske države, kjer ljudje obiščejo zdravnika štirikrat ali manj, na Švedskem celo samo trikrat, in Velika Britanija, kjer je takih obiskov pet.  

Drži pa, da smo po številu zdravnikov na repu Evrope. Vendar tudi ta podatek ne zadostuje za trditev o preobremenjenosti sistema; dokazati bi jo morali s primerjavami količine dela, ki ga opravijo zdravniki po posameznih državah, in s podatki o njihovi storilnosti. Ali za tretjino manjše število zdravnikov res dela za tretjino več ali pa je skupno število storitev ustrezno manjše, med drugim tudi zaradi manj denarja, s katerim razpolagamo – na primer v primerjavi z Nemci?

Mislim, da  bi lahko dokazal, vendar ne z eno številko in ne na prostoru, ki mi ga določa kolumna, da je naš zdravnik v primerjavi z zdravnikom v državi, kjer je zdravnikov dvakrat več, res bolj obremenjen, vendar ne more opraviti dvakrat več storitev, še zlasti, če upoštevamo v istem strankarskem dokumentu očitano slabo organizacijo dela in dodamo bistveno skromnejše financiranje (na katerega so pisci pozabili). Kakršna koli bi že bila absolutna številka, je zaključek enak: sistem je preobremenjen s stališča zdravstvenih delavcev, s stališča državljana pa vseeno nudi premalo storitev.  

Bodoči voditelji države nameravajo obremenitev zdravstvenega sistema rešiti z navajanjem ljudi na zdrav življenjski slog ter z uvajanjem telemedicine. V istem košu sta se znašla – ne jabolko in hruška, temveč jabolko in toporišče sekire! Za tiste, ki jim bizarnost tega predloga ni povsem očitna, ga bom prevedel v ukrep, ki bi ga koalicija verjetno predlagala v primeru navala na pekarne, če  bi v deželi primanjkovalo moke: podučila bi Slovence, da kruh redi (in jih v slogu Marije Antoinette napotila na belo ribo), hkrati pa bi kupila vsaki družini (jasno, da samo tisti pravi, z očetom in materjo) avtomat za peko kruha. Pretiravam? V času, ko imamo med Slovenci več kot sto tisoč brezposelnih in jih pol miljona živi pod pragom revščine, pridružili pa se jim bodo novi deset tisoči, jih bomo odvajali od cenenih sendvičev in navajali na sadje, zelenjavo in ribe ter športno življenje, za nameček pa bomo zdravstvene storitve, ki jih bo manj, brezžično razpošiljali na dom. Kristalno čist neoliberalizem: čeprav bode v oči, da bodo potrebe državljanov po zdravstvenih storitvah v krizi še večje, bo bodoča koalicija državljane prepričevala, da so sami sebi najboljši zdravnik, njihov denar pa bo preusmerjala v uvoz opreme, od katere oni ne bodo imeli ničesar.

Pogodba je tudi sicer skrpucalo: v njej mrgoli slovničnih napak, nelogičnosti, napačnih podatkov in iz starih dokumentov prepisanih problemov, ki so bili že davno rešeni. Predstavlja pač domet funkcionalne (ne)pismenosti in sposobnosti argumentiranja ustvarjalcev današnjih političnih besedil.

Zanima me, o čem se pristopniki k pogodbi pogajajo: o vejicah ali o vsebini? Prepričan sem, da počnejo izključno to, da še tistih nekaj stavkov, ki jih je nespreten pisec na začetku zapisal tako, da predstavljajo določeno zavezo, spremenijo tako, da izgubijo vsak pomen in da jih vsi lahko razlagajo na način, ki je všečen njihovim volivcem. Da torej lahko svojim volivcem sporočijo, da se niso predali in da bodo takrat, ko jih bodo partnerji izigrali, lahko rekli, da so bili zavedeni.

Zato sporočam tistim, ki trdijo, da v novi koaliciji predstavljajo malega človeka in socialno državo, da v pogodbi ni niti enega določila, ki bi utrdil, kaj šele povečeval delež javnega financiranja zdravstva, ali ki bi vsaj jasno pokazal, za kakšno rešitev se partnerji zavzemajo pri vprašanjih in problemih, ki so bili najbolj izpostavljeni v preteklem obdobju. To še ne pomeni, da bodoča oblast nima vizije; lahko pomeni, da jo zastirajo, ker državljanom ne bi bila všeč.

Kot primer bom navedel, kako si koalicijski partnerji zamišljajo ureditev dopolnilnega zavarovanja, ki bi ga morali po mnenju velike večine stroke, strank in državljanov ukiniti. Dopolnilno zavarovanje bomo preoblikovali skladno z Evropskimi direktivami, pravijo. Preoblikovati pomeni ohraniti. Kar pomeni, da ga ne bodo ukinili.

Sprašujete se, kakšno vlogo igra tele v telemedicini. Enako kot v televiziji. Zija in nič mu ni jasno.

Pojasnila:

Mišljena je koalicijska pogodba vlade Janeza Janše

Minister za zdravje: Tomaž Gantar