Med predvolilnimi programi političnih strank obstajajo pomembne razlike v načrtih, ki ga imajo s prihodnostjo zdravstvenega sistema. V pričujoči oceni bom največ prostora namenil tistim, za katere je med volivci največje povpraševanje..

Solidarnost

Na področju vrednot, ki vodijo politične odločitve, sta za zdravstveni sistem nedvomno najbolj pomembni solidarnost in pravičnost. Pomenita, da država z redistribucijo denarja od bogatih k revnim zagotavlja, da imajo vsi državljani ne glede na svoje prihodke enako dostopnost do vseh potrebnih zdravstvenih storitev. Z ozirom na vročo razpravo zadnjih let, ali bo prišlo do krčenja javnih sredstev in povečevanja pritiska na zasebni žep, bi torej volivci nujno morali izvedeti, kako stranke opredeljujejo do tega vprašanja.  

SDS v 160 strani dolgem programu omeni besedo solidarnost samo v enem odstavku, in to pri razvojnih izzivih, medtem ko njen zdravstveni program te besede ne pozna. Besede pravičnost v programu sploh ni. Virantov program ne omenja niti solidarnosti niti pravičnosti, kar res potrjuje priseganje te stranke na šibko državo: močna država je namreč potrebna prav zaradi varovanja svojih najšibkejših državljanov. To je težko razumeti tudi s stališča predvolilne strategije: obe stranki raje nagovarjata tiste, ki se pri besedi solidarnost primejo za pištolo, kot da bi se vsaj pretvarjali, da sta privrženki solidarnosti, saj bi se v slednjem primeru vsaj v predvolilnem času lahko izognili jeze volivcev. Virant celo takrat, ko govori o »socialni pomoči«, ne more mimo tega, da ne bi navrgel še nekaj besed o tistih, ki jo zlorabljajo. 

Jankovičev program je najkrajši in navaja svoje usmeritve v obliki gesel. Solidarnost je omenjena na treh mestih, tudi na najpomembnejšem, ki govori o zdravstvu: zdravstvena reforma je pogoj za zagotavljanje socialne varnosti in solidarnosti. Kakor koli sem ta stavek skušal interpretirati kot frazo oziroma obljubo brez vsebine, mi ni uspelo. Jankovića se kljub pomanjkanju pojasnila da prijeti za besedo: obljublja več solidarnosti. Res je, da jo pogojuje z reformo, vendar se ne bo mogel izmuzniti, češ da mu ni uspela. Dal je zavezo in za neuspeh bo volivcem odgovoren.

Med manjšimi strankami se vse zaklinjajo na solidarnost, vendar ne vse na enako kredibilen način. SLS navede šolsko definicijo solidarnosti (vsak naj prispeva po svojih možnostih in vsak naj dobi po svoji potrebi), nato pa v nadaljevanju podere to zavezo z navajanjem svojih ukrepov: spodbujali bodo zasebni sektor, ker menijo, da bodo s konkurenco vplivali na delo javnega sektorja, del državnih bolnišnic bodo spremenili v koncesijske itd. Našteti ukrepi bodo delovali prav obratno. Povečevanje zasebnega sektorja je povsod po svetu privedlo do neenakosti državljanov, poleg tega pa je zasebni zdravstveni sektor manj učinkovit kot javni (učinkovit je samo za žepe lastnikov).

Druge stranke so pri obravnavanju pojma solidarnosti bolj natančne in – če ne drugega – dokazujejo, da pisci programa poznajo materijo. Najbolj prepričljiva je TRS, ki solidarnost umešča med svoje glavne cilje, ustrezen pristop pa imajo tudi DESUS, Zares in LDS.

Dopolnilno zavarovanje

Ne drži, kot so poročali nekateri mediji, da imajo vse stranke enak odnos do dopolnilnega zavarovanja, namreč, da ga nameravajo ukiniti. SDS in SLS je ne nameravata ukiniti, temveč preoblikovati v skladu z Evropskimi direktivami. Evropa pa nam še zdaleč ne predlaga njegove ukinitve, temveč popolno privatizacijo. Kar med drugim pomeni tudi to, da mora biti izpostavljeno mednarodni konkurenci (ki ga bo po hitrem postopku kupila od domačih prodajalcev srebrnine), tako da bodo zdravstvene pravice Slovencev odvisne od premij, ki jih bodo določali nekje v tujini.

Edini način, da ustrežemo Evropski direktivi in hkrati preprečimo zgornji scenarij, je ukinitev dopolnilnega zavarovanja in njegov prenos v obvezno zavarovanje. Česar ni, tudi ni potrebno urejati na podlagi pritiska tujih zavarovalnic, ki nedvomno stojijo za pritiski EU. Virantova lista se do tega problema ni izjasnila, vse ostale po podpirajo ukinitev dopolnilnega zavarovanja.

Večje število javnih zavarovalnic

SDS, Virantova lista in SLS napovedujejo ustanavljanje več javnih zavarovalnic. Virant namerava odpreti trg obveznih zavarovanj –karkoli že trg v javnem sistemu pomeni. Gre za tipično zablodo zagovornikov trga, da je tudi v javnem zdravstvu mogoče uvesti konkurenco po vzoru gospodarstva. Prav vsi dokazi govorijo, da v zdravstvenem zavarovanju, kjer ni pravega trga, ni konkurence med zavarovalnicami in cene ne padejo, temveč porastejo, med drugim tudi zato, ker mora vsaka zavarovalnica zase vzdrževati infrastrukturo vključno z informacijsko mrežo, poleg tega pa so tu še stroški za promocijo in izrinjanje konkurence. Države z večjim številom zavarovalnic imajo do petkrat večje operativne stroške (Slovenija pod 3% vseh sredstev za zdravstvo, Nemčija blizu 15%). Očitno bi nekateri radi že vnaprej pobrali šestdeset milijonov evrov, ki ga  bodo v zdravstveni sistem vrnila dopolnilna zavarovanja

Povečevanje števila javnih zavarovalnic je še posebej bizarno ob predlaganem zmanjševanju števila ministrstev. Združevanje in drobitev, oboje pa naj bi pomenilo večjo učinkovitost.

Koncesije

Tu bi javnost najbolj moral zanimati program SDS, ki je v svojem mandatu sprožila razcvet koncesij in samoobrambno ustanovitev javnih gibanj, ki so jim nasprotovala. Njihovo stališče je zelo dvoumno: napovedujejo, da bodo določili optimalno javno zdravstveno mrežo, v isti sapi pa dodajajo, da jo bodo dopolnjevali s podeljevanjem koncesij. Torej mreža ne bo optimalna, ampak bo tako skromna, da bodo koncesije potrebne!

SLS je še bolj prostodušen: nadaljeval bo s podeljevanjem koncesij posameznikom, hkrati pa bo celo nekatere bolnišnice spremenil v koncesionarske. Pri obeh vrstah koncesionarjev računa, da bodo povečali konkurenco in znižali stroške, pri čemer se ne zmeni za podatke iz sveta, da se zgodi prav obratno. 

Ustrezno stališče do koncesionarjev pa imajo SD, Zares, DESUS in  večina drugih strank. Koncesije podeljuje država, kadar javni sistem ne uspe zapolniti izpraznjenih delovnih mest, torej jih podeljuje zaradi potreb državljanov in ne zaradi želja kandidatov za koncesije.  

Ali bomo še imeli ministrstvo za zdravje?

Epidemiji zmanjševanja števila ministrstev so podlegle domala vse stranke. V zvezi s tem bi  javnost morala izvedeti, katera ministrstva imajo v mislih. Ali je med njimi ministrstvo za zdravje? Ali hočejo varčevati samo pri številu ministrskih plač ali tudi pri številu zaposlenih? To drugo bo zelo težko doseči. Moja izkušnja je bila, da so imeli po nekaterih drugih evropskih ministrstvih za zdravje več oddelkov kot pri nas vseh zaposlenih. Ko naši člani ministrstva hodijo na sestanke v EU, bi se morali včasih udeležiti hkrati  več sestankov, ker ena oseba pokriva več evropskih oddelkov. Morali se bomo sprijazniti, da majhna država pač ne more imeti samo polovico ministra, ker ima velika enega, in da število osebja ni mogoče proporcionalno zmanjševati glede na velikost države. To je cena, ki jo mora majhna država plačati. Druga stvar pa je, kako doseči, da bi  mesta v državni upravi  zasedali sposobnejši ljudje. S tem, da jih zamenjujemo ob koncu vsakega mandata, zanesljivo ne.

Ukinjanje ministrstva za zdravje ne more biti dobra novica za državljane. Tudi če ima ministrstvo še tako sporne usmeritve, je  to še vedno bolje, kot če o vsebini in obsegu zdravstvenih pravic odloča nek drug minister ali nek drug partner v zdravstvu. Z njimi se bo še mnogo teže dogovarjati.

Pripombe na rob

Nekateri programi razkrivajo šibkost svojih piscev. Za primer ena od cvetk iz programa SDS, ki je menda nastajal dolge mesece: preobremenjenost zdravstvenega sistema bodo zmanjšali z ozaveščanjem ljudi za zdrav način življenja in z uvajanjem telemedicine.

Seveda programi vsebujejo tudi številna všečna darila, ki pa pretežno ostajajo brez opisa, kdo jih bo plačal. Ne vem, ali jih ima smisel naštevati: krajše čakalne dobe, boljše storitve itd.

Za čas pred volitvami je programe bolje ocenjevati s stališča, ali nam stranke obetajo več ali manj javnega denarja, več ali manj poseganja v lastni žep, več lai manj scoialnega razslojevanja. Razmisliti je potrebno, v čigavih rokah bo zdravstveni sistem deloval najbolj v prid vseh državljanov.