Naj začnem z zgodbo iz časov Odbora za človekove pravice. Takrat je Mladinina Diareja na triptihu prikazala zasliševanje slovenskega vojaka. Oficir JLA je spraševal: »Ko stoji iza tebe?«, vojak je odgovarjal: »Niko!« in oficir je vrtal dalje: »A prezime?« Medtem ko so vsi bralci prevajali vojakov odgovor v »nihče«, je bil Niko vse do smrti prepričan, da je bil z odgovorom mišljen on, Niko Kavčič, in da smo mu to anekdoto podtaknili člani Odbora, da  bi ga izbezali iz anonimnosti.

Na začetku mojega vstopa med njegove sorodnike je bil Niko direktor Ljubljanske banke; v našo ulico se je pripeljal v belem mercedesu in izžareval tolikšno samozavest, da sem ga nemudoma umestil med samovšečne oblastnike, s katerimi se mi hvala bogu ni treba družiti. Mnenje sem spremenil kasneje, ko je prišel v nemilost pri politikih in se je v ulico pripeljal v manjšem avtu, malo dlje pa se je ustavil še avto tistih, ki so mu odvzeli potni list in ga spremljali na vsakem koraku. Bil je do pičice enako samozavesten. Ko je nekoč prikorakal k meni v bolnišnico – bil je v kratkih hlačah in sandalah – ga je moja tajnica, čeprav ga ni poznala in je  vedela, da me mora varovati pred nenapovedanimi obiskovalci, brez omahovanja pripeljala v mojo sobo, kasneje pa mi je povedala, da je imela občutek, da mora pred njim stati v pozoru.

Čez nekaj let, v času Odbora za človekove pravice, sem ga pričel redno srečevati in nenehno doživljal, kako z neverjetno naravno avtoriteto brez slehernega napora doseže, da mu vsi prisluhnejo. Z vsemi je bil enak: malo nas je ozmerjal, malo pohvalil, predvsem pa navduševal za cilje, ki jih je treba uresničiti. Sam največkrat ni hodil k nikomur, k njemu pa so prihajali vsi po vrsti: disidenti, novinarji, ministri, predsedniki vlade in države, bankirji in gospodarstveniki. Prihajali so, ker so hoteli slišati njegovo mnenje.

Niko je v vsakem okolju in vseh časih vlival zaupanje v svoje značajske lastnosti in vodstvene sposobnosti, zato je imel tako med NOB kot po vojni velik vpliv pri nosilcih oblasti, čeprav nikdar ni prenehal biti sumljiv. Od partizanstva naprej so ga razredni pisci karakteristik ocenjevali kot meščanskega sopotnika revolucije. Po vojni je v  ekonomskem sektorju UDBE s pol legalnimi prijemi na noge postavljal številna slovenska podjetja, med drugimi Drogo, LTH, Auto-Commerce in Splošno plovbo. V bančništvo je prišel leta 1955 in iz Ljubljanske banke ustvaril največjo banko v tedanji Jugoslaviji. Zavezništvo s Stanetom Kavčičem je pomenilo njegov zaton zaradi pritiskov zveznih oblasti, ki so v obeh videli poosebljenje slovenskega nacionalizma, porajajočega se kapitalizma in težnje po osamosvajanju na gospodarskem in finančnem področju. Ko je slovenski politični vrh skrivaj podprl še krepitev slovenske vojske in Niku naročil nakup orožja, se je sprožil proces, ki ga je potisnil v upokojitev, po tistem, ko ni hotel pričati proti Stanetu Kavčiču, pa je sledil še nekaj letni odvzem potnega lista in nadzor, ki je trajal praktično do osamosvojitve.

Niko tudi po upokojitvi ni miroval. Včasih se sprašujem, kako bi potekala slovenska zgodovina, če bi izbral koga drugega in ne dveh zelencev, Igorja Bavčarja in Janeza Janša, za urednika spominov Staneta Kavčiča. V tistem času so bila na seznamu slovenskih disidentov mnoga uglednejša imena. Med predajanjem spominov je Niko opravil morda še pomembnejše delo: učenje dveh nadarjenih učencev, malo kasneje pa še številnih drugih iz Odbora. V dolgih mesecih pogovorov, skrivnih sestankov in stroge konspiracije, ko niti enkrat niso uporabili telefona, je skupina ljudi dobivala poduk iz svetovne in slovenske zgodovine, Masaryka, liberalizma in domoljubja, pa tudi iz metod dela tajnih služb. Pri tem slednjem je kasneje obžaloval, da je v Janšu dobil preveč zagnanega učenca.

Afera JBTZ, ki je sledila izidu Kavčičevih spominov, Bavčarjev odbor, ustanavljanje političnih strank in osamosvojitev Slovenije so znani skoraj do zadnjih podrobnosti,  bojim pa se, da bo za vedno ostalo prepuščeno osebnim pogledom, kolikšna je bila pri tem Nikova vloga. Najbrž je to posledica njegove nenavadne dvojnosti: v javnosti nikoli ni silil v ospredje, na zaprtih sestankih pa je bil brez izjeme osrednja osebnost. Niko vleče niti iz ozadja, so imeli navado reči tako njegovi prijatelji kot sovražniki. Mislim, da ni padla nobena pomembnejša odločitev, ne da  bi ga njeni pobudniki vprašali za mnenje. Še večkrat pa je pobude dajal sam in zanje navduševal druge, saj je videl dlje od nas, predvsem pa je dogodke, ki so se imeli zgoditi, videl veliko prej. Tako je nekoč, ko smo sedeli v njegovem stanovanju, med nas že »razdelil« bodoča ministrstva: Bavčarju notranje, Janši obrambno, Omerzi finančno, meni zdravstveno. Sprožil je prisiljen smeh, saj je bil to čas, ko je  bil Janša v zaporu in ko nihče ni pomislil, da bi v kratkem lahko imeli lastno državo. Če komu, potem njemu lahko priznam, da je vselej imel pred seboj samo samostojno Slovenijo in njene državljane. To je tudi glavni razlog, da se je razšel s svojim najbolj ambicioznim učencem Janezom Janšo: postavljanje osebnih interesov pred interese naroda je obsojal, pa najsi so prihajali z leve ali desne. Najbrž je eden od redkih Slovencev, ki so mu v stanovanje nastavljali prisluškovalne naprave v stari in v novi državi.

Obiskal sem ga nekaj dni pred smrtjo: s prehranjevalno sondo, napeljano preko kože trebuha in z jasno vednostjo o bližnji smrti je iskrivo govoril o  volitvah. In nato tako kot vedno v preteklosti preskočil na temo, ki je v tem času zaposlovala njegove možgane. Prihodnost je v informacijah,  je rekel. Brez njih smo izgubljeni.