Nekaj tednov nazaj sem med preklapljanjem programov zabredel v ponovitev Polnočnega kluba Svetovni popotniki in na koncu oddaje presenečeno zaključil, da sem bil priča enemu od najboljših soočenj na temo o smislu življenja, kar jih je kdaj rodila slovenska pogovorna oddaja. Ne zaradi globokoumnih in vnaprej pripravljenih izjav na to temo, temveč zaradi samih udeležencev, arhetipskih predstavnikov različnih pogledov na življenje, ki so že s prvimi stavki povsem banalnega klepeta o tem, kaj jim pomeni popotništvo, sprožili naraščajočo napetost, ki jih je silila, da so vse bolj izostreno, vse bolj samokarikirano in z vse več puščic na način življenja sogovornikov branili svoj življenjski kredo do vrhunca v obliki odhoda enega od sogovornika s prizorišča.

Udeleženci polnočnega klepeta so  bili Zvone (Šeruga), Tomo (Križnar), Arne (Hodalič) in Tomaž (Jakofčič). Voditeljica pogovora jih je predstavila kot ljudi, ki ji jih življenje nosi po svetu, od koder se marsikaj vidi drugače kot iz domačega naslanjača. Kako  vidijo oni kot svetovni popotniki življenje, ki ga živimo v tem trenutku?

Zvone želi ljubiti vse, kar ga obdaja, zato se tudi poskuša obdajati s tistim, kar lahko ljubi. Zdi se, da svojega naslanjača nikoli ne zapusti. Postavi ga v namibijsko puščavo, kjer si ob zahajajočem soncu peče zrezke in gasi žejo s čebrom vina, ob tem mu srce igra ob pogledu na otroke, ki se na robu njegovega zornega polja igrajo v pesku in se mu zdijo srečnejši od naših otrok za računalniki. Nekje zadaj sluti in vidi tragične podobe, vendar se jim skuša izogniti. Ne mara se počuti krivega za svetovno trpljenje. Svoje poslanstvo je izpolnil, ker je ustvaril družino in spodobno vzgojil otroke.  Misli, da k prelivanju denarja od bogatih k revnim prispeva tako, da kot turist v revnih deželah daje priložnost zaslužka siromakom, ne daje pa jim miloščine, ker je to potuha. Ne prikriva sarkazma do tistih, ki so si zadali za nalogo, da rešijo svet.

Tomo se sramuje, da ima naslanjač. Njegov prostor je na namibijskem pesku skupaj s tistimi, ki se na istem pesku borijo za preživetje. Misli, da nima pravice biti srečen, medtem ko pohlepne korporacije preganjajo ljudi z njihove zemlje in jih spreminjajo v vojake, ki v ponavljajočem se procesu izganjajo z lastne zemlje lastne rojake, posiljujejo, morijo, izrezujejo otroke iz teles mater in si jih podajajo z bajoneti. Popotovanja so mu prinesla poslanstvo: osveščati ljudi, kaj se dogaja, in jih pozivati k uporu proti krivični svetovni ureditvi. Tiste, ki  jo poznajo, ob tem pa skrbijo za lastno rit, imenuje vojne dobičkarje. Verjame, da se svet lahko spremeni na bolje; potrebno je s pestjo udariti po mizi in pozvati dobre ljudi, naj ne odvračajo pogleda. 

Arne je razdvojen: v preteklosti je že zavrgel svoj naslanjač, vendar si ga je ponovno omislil. Ni samo pesimist, temveč razočarani pesimist. Meni, da človeštvo zanesljivo koraka v svoj propad. Pohlep in hudobija sta zapisana v genih, tudi njegovih, in vsi poskusi, da bi ju odpravili, so zaman. Omalovažuje celo tisto, kar je sam storil za druge ljudi; prepričan je, da njegovo delo v južnoameriški džungli ni pustilo nobenih sledov. Danes potovanja jemlje izključno kot posel. Kljub temu ga muči občutek krivde, ki ga lajša z resignacijo in cinizmom. Simpatizira s Tomom, a je obenem prepričan, da je njegovo delo zaman; s tem utemelji Zvonetovo trditev, da so namibijsko vas, ki jo je Tomo obiskal, naslednji dan najbolj bombardirali.

Tomaž ne dobi prilike, da bi ga bolj spoznali, tako da ga bom morda s premalo dokazov predstavil kot človeka, ki je naslanjač obrnil v steno: potuje zato, da  bi spoznal sebe. Na njegovih strmih in visokih ciljih ostaja groza v dolini v meglici in ne vstopa v njegov miselni svet kot trajno breme, temveč kot neprijetna slika z ekrana, ki ji ubežimo tako, da gremo brkljat v hladilnik, dokler niso na vrsti športna poročila.

V tem spontanem scenariju je Zvonetu pripadla vloga slabega in Tomu dobrega fanta. Kadarkoli se Tomo pojavi na ekranu in daje vtis, da se je pravkar vrnil s poljan smrti in se njegove srajce še držita znoj in kri nesrečnikov, ki jih je reševal, bomo gledalci obsodili vsakogar, ki se mu ne želi pridružiti, kaj šele, da bi pripovedoval, da v isti deželi uživa v peki zrezkov ob sončnem zahodu. Gre za slabo vest: večina med nami je svoj pogled na življenje prepoznala pri ostali trojici, vendar se je zaradi tega počutila rahlo osramočeno in je jezo zaradi svojega nelagodja stresla na Zvoneta, ki je zgolj inkarnacija potrošniškega ideala. Prav dejstvo, da ob Tomovem moralnem pritisku ostala trojica ni popustila in zaradi všečnosti prilagodila svojih stališč, temveč jih je dodatno izostrila, je bil glavni presežek oddaje. Marsikdo je dobil argumente, ki jih potrebuje za utemeljevanje svojega načina življenja – pred drugimi ali samim seboj. V tem smislu nam je slabo vest najbolj potolažil Arne, saj je on že bil Tomo, vendar iz obupa postaja Zvone.

Kar se mene tiče, ima Arne, ki pravi, da smo vsi pohlepni in hudobni, bolj prav kot Tomo, ki meni, da je svet razdeljen na deset odstotkov pohlepnih in devetdeset odstotkov dobrih: ti dobri so pač tisti, ki jim ni dano, da bi si priborili položaj med pohlepnimi. Vendar sprejemanje tega biološkega dejstva kot nekaj, proti čemur se ni mogoče boriti, ni na mestu; človeštvo je doslej znalo omejiti na sprejemljivo mero številne svoje slabosti. Potrebno je torej obvladati tudi to najbolj usodno.

Vse kaže, da imajo samo pohlepneži dovolj moči, da omejijo svoj pohlep, vendar brez pritiska vseh drugih tega ne bodo storili. Zato so moje simpatije na Tomovi strani. Še več: bil bi ponosen, če bi mi kdo rekel, da sem podoben norec kot on.