Znanec me je zadnjič vprašal, ali imam pri svojem vtikanju v stvari, ki se me ne tičejo, kakšne prioritete ali sem preprosto rad zraven pri vsaki pasji procesiji. V mislih je imel civilno pobudo Za boljši Unicef. Bolj zaradi sebe kot zaradi njega sem razmislil, kaj me vodi pri takih odločitvah. Vsekakor je ključna vsebina pobude. Zloraba oblasti, pravice manjšin, kanaliziranje javnih interesov v zasebne žepe, take stvari. To, da je bila v zadevi Unicef zaradi osebnih koristi posameznikov domnevno zlorabljena kristalno čista ideja humanitarne pomoči, je zame dober razlog.
Na drugem mestu je verodostojnost kritikov. Tudi tu nisem imel nobenega dvoma; še več: z njimi me družijo tudi domala enake vrednote.
Ostaneta še dva nujna pogoja. Prvi je, da je kritika podprta s prepričljivimi dokazi, drugi pa, da so ti dokazi preverljivi in da omogočajo nasprotni strani, da se lahko argumentirano brani. Ta drugi pogoj je sploh najvažnejši. Pri množici kritik in obtožb, ki polnijo medije, je večina takih, da se napadeni sploh ne morejo braniti.
Sam sem na lastni koži to občutil več kot enkrat. V razvpiti aferi Hobotnica mi je bila na primer pripisana vloga krta v Odboru za človekove pravice; angažiral naj bi me Kučanov klan. Proti taki obtožbi se je nemogoče boriti. Tudi če bi pisci stopili iz anonimnosti, bi kričali, da naročniki takih zadolžitev ne pišejo zapisnikov ali pa jih pravočasno uničijo. In tako bodo avtorji Hobotnice, če bodo v prihodnjem mandatu prišli na oblast, to zgodbo lahko ponovno pogreli – seveda le v primeru, če bom takrat še pisal kolumne, saj bom sicer neškodljiv.
Bolj nedolžno natolcevanje spada v čas, ko sem parlamentu predložil zakon o omejevanju uporabe alkohola. Takrat je v javnost prišlo “razkritje”, da sem zdravljen alkoholik; kronski dokaz da je moje besno zavračanje slovenske mokre kulture: znano je namreč, da so bivši pijanci in kadilci najbolj neprizanesljivi do svojih nekdanjih tovarišev v razvadah. Moji svojci so nameravali ta podatek javno demantirati, pa se s tem nisem strinjal. Navsezadnje sem sam pisal o pretepenih ženskah, ki pred okolico prikrivajo alkoholizem svojih partnerjev. Sploh pa: kaj pa bi bilo narobe, če bi bil zdravljen alkoholik in bi osebno izkušnjo uporabil v boju proti temu zlu? Kakorkoli, še danes me kdo na ulici povpraša, kako sem se odvadil pijače.
Očitki Unicefu so bili jasno prikazani in njegovemu vodstvu so dajali možnost, da jih prepričljivo zavrne. Z zapisniki, odločbami, računovodskimi izkazi, z marsičim. Namesto tega se je vodstvo odločilo za zanikanje in odklanjanje razprave o posameznih očitkih. Zanikanje brez dokazil je slaba taktika za nekoga, ki je nedolžen. S tem je vodstvo proti sebi obrnilo večino javnosti ter vzbudilo sume pravnih strokovnjakov. Ampak za grešnika sta zanikanje in molk najboljša obramba. Pri tem so si podobni vsi: ne le otroci ali mali prevaranti, temveč tudi mogočni posamezniki, ustanove in vlade. Gre za načelo prešuštnega moža: nikoli ne priznaj ženi skoka čez plot, pa čeprav te sama zaloti v postelji z drugo žensko. O.J.Simpsona je eno sodišče oprostilo umora žene, drugo pa ga je obsodilo na plačilo odškodnine njenim svojcem. Clintonu je z večmesečno nacionalno razpravo o tem, ali je stik med spolnim organom ene osebe in nespolnim organom druge sploh seks, uspelo umiriti začetno ogorčenje do tolikšne mere, da je ostal predsednik. V obeh primerih je bil to zelo spodoben izplen, neprimerno boljši kot v primeru priznanja. Temu se v sodobnem jeziku reče zmanjševanje škode.
Za zmanjševanje škode se je odločil tudi ženevski Unicef. Drugače ni mogoče pojasniti njegovega ravnanja. Naivnemu razmisleku se je sicer ponujal drugačen razplet: centrala bo vsaj okrcala ravnanje ene od svojih neznatnih podružnic in si s tem utrdila ugled. Racionalna, kar pomeni cinična presoja jo je verjetno vodila k sklepanju, ki sem ga opisal v prejšnjem odstavku: Unicef je celota in vsaka afera katerekoli od njegovih članic škoduje tudi njemu. Zato je izbral vlogo odvetnika, ki brani obtoženo stranko in se ne sprašuje o njeni krivdi. Priznal bo kvečjemu tisto, kar bo dokazano na sodišču. Takrat, ko bo javnost že davno pozabila, za kaj je pravzaprav šlo.
To, da je naročil in plačal revizijski pregled, ki ni odkril nobenih nepravilnosti v delovanju slovenskega Unicefa, je zgolj dimna zavesa. Unicef namreč ne dopušča vpogleda v poročilo in anonimnim revizorjem bi morali verjeti kar na besedo zgolj zato, ker pripadajo ugledni mednarodni korporaciji, ki zaposluje več kot sto tisoč ljudi, ki so očitno brez izjeme strokovnjaki in poštenjaki. Ne vemo niti tega, katere očitke so raziskovali, in še manj, s kakšnimi dokazili so jih zavrnili. Si lahko predstavljate družbo, v kateri bi anonimni tožilci pisali obtožnice, katerih vsebine ne bi nihče poznal, in da bi neznani sodniki izrekali sodbe, ne da bi javnost imela možnost poznati njihovo utemeljitev?
Ali civilni pobudi Za boljši Unicef res ostaja samo še dolgoletni boj z mlini na veter?
Morda to vseeno ne bo potrebno. Ženevski Unicef namreč ve, da je revizijsko poročilo sprejeto z nejevero in da je slovensko javnost dodatno razburkalo. Potrebuje ga za svoj arhiv, tako da bo lahko v svojih letnih poročilih zapisal, da je raziskal očitke in da ustanova, ki jo je najel, ni našla nepravilnosti. Obenem pa ve, da slovenski Unicef od vsakih deset podarjenih evrov porabi štiri za svoje delovanje in da si je vodstvo izplačevalo ministrske plače za nedokazano uspešnost za delo, katerega bistvo je sprejemanje podarjenega denarja in njegovo pošiljanje v centralo. Morda res misli, da ni nezakonito, če nekomu v pogodbo zapišejo, da mu v primeru odpoklica pripadajo odpravnina in trideset plač, skoraj zanesljivo pa se zaveda, da je tako ravnanje globoko nemoralno. Zato mu bo isti racionalni, to pomeni cinični razmislek narekoval, da se sedanje kompromitirane garniture na kar se da mehak način znebi.