Večina stavkov, ki jih izgovorimo v svojem življenju, je zavedno ali nezavedno ponavljanje misli nekoga drugega, tu in tam pa še kakšne lastne. Tudi stavek, ki sem ga pravkar zapisal, verjetno ni moj: z malo truda bi ga našel na internetu – ne sicer enakega od besede do besede, pač pa po vsebini. Ali bi torej moral navesti vir, citirati avtorja, ki ga je prvi izrekel? Ne morem, ker nimam pojma, kdo bi to lahko bil.

Za plagiat ni nujno, da gre za popolno kopijo, dovolj je, če gre za veliko podobnost ali če se v njem jasno prepozna določena ideja iz originala. Med glasbeniki potekajo polemike, ali plagiatorstvo določa število enakih taktov ali pa je dovolj, da skladba v celoti ali določenem delu zveni enako ali zelo podobno neki drugi skladbi. Na tem področju sem popoln nepoznavalec, zato bom zelo oprezno postavil domnevo, da najbrž ni nemogoče, da se štirje takti neke melodije ne bi porodili v dveh različnih glavah, ki ne vesta druga za drugo. Ampak statistična verjetnost, da gre za plagiat, je najbrž veliko večja od nasprotne možnosti in Madonna je zaradi štirih taktov morala priznati tuje avtorstvo. Pri pisani besedi je včasih dovolj podobna vsebina: filmarji plačujejo odškodnine, ker je scenarij podoben nekemu starejšemu besedilu ali celo samo zgodbi, ki jo je nekdo pripovedoval v njihovi prisotnosti. Seveda se o tem razsoja samo v primerih, kadar so v igri denar ali boj za prestiž ali moč; ostali plagiati in „plagiati“ potekajo nenehno, množično in brez posledic.  

Programi za primerjanje besedil brez težav odkrivajo povsem enake besedne zveze, zato profesorji nimajo težav pri razkrivanju dijakov in študentov, ki z interneta izrezujejo dele besedil in jih lepijo v svoje seminarske in diplomske naloge. Ne vem, kako ravnajo, če se njihovi učenci potrudijo vsaj toliko, da besedilo obnovijo s svojimi besedami. No, vsekakor je internet poskrbel za enakopravnost: dijaki so praviloma še spretnejši pri razkrivanju plagiatov svojih profesorjev.

Vsaj v eni stvari imajo Slovenci kot plagiatorji prednost pred večjimi narodi: kadar prevajajo besedila iz tujega jezika, običajni programi odpovedo, potrebna je zahtevnejša obravnava, ki šteje ključne besede, delež med njimi in še marsikaj drugega. Za potrebe te kolumne sem se tega lotil z najobičajnejšimi orodji, ki jih premore vsak osebni računalnik. V petih esejih, objavljenih v slovenskih časopisih, sem izbral izstopajočo pametno misel, ki je ni spremljala navedba o izvoru, in jo s pomočjo ključnih besed v angleščini iskal na internetu. V kaki uri »pešačenja« po množici člankov sem tri od teh petih misli našel zapisane v zelo podobni obliki pri enem ali več tujih avtorjih. Plagiat ali ista misel v različnih glavah? Ne vem, kako daleč so razvita orodja na tem področju, ampak čisto zanesljivo ni daleč čas, ko bo mojo kolumno še pred lektorjem pregledal program za odkrivanje plagiatov in seznanil urednika o stopnji njene izvirnosti. Saj vem, mi bo rekel, da nisi prepisoval, ampak kaj pa naj storim, če program pravi, da je bilo sedemdeset odstotkov tvojih stavkov nekoč že napisanih, začenši s starimi Grki. Najbrž mi bo svetoval, naj spremenim stil pisanja. Morda se bodo lažje skrili tisti, ki bodo začeli pisati bolj neumno. Časopisi, ki bodo dali kaj nase, bodo imeli na naslovni stani poleg datuma zapisano, kolikšen odstotek stavkov na njihovih straneh je izviren. Predstavljajte si, da na televiziji poslušate politika, na dnu ekrana pa izdajalski tekoči trak sproti sporoča: Machiavelli 1521, Masaryk 1925, Hitler 1938, Blair 2004. Morda bo enostavneje, če bo program označil vsak stavek, ki bo vsaj približno izviren, s kljukico. Bo imel veliko manj dela.

V prejšnji kolumni se mi je posrečil poseben dosežek: kopiral sem samega sebe. V njej sem uporabil kar zajeten kos besedila, ki sem ga uporabil že v neki drugi kolumni izpred nekaj mesecev, v obeh primerih pa sem uporabil stavke iz nekega svojega priročnika o protokolih. Gre za priliko o pilotu, ki ima pri delu, ki ga opravlja, življenjski osebni interes: z ravnanjem po protokolih varuje tudi samega sebe, medtem ko zdravnik, ki ima podobno kot pilot v rokah življenja drugih ljudi, dela brez protokolov, na pamet – morda tudi zato, ker njegovo življenje ni v nikakršni odvisnosti od njegovega poklicnega ravnanja. Ta zgodba zelo pogosto pripovedujem v predavanjih in tako v resnici ne vem več, kje vse sem jo uporabil. Na možnost, da sem jo enkrat ­­že uporabil za kolumno, sem sicer pomislil in pregledal vse datoteke na svojem računalniku, vendar z napačno ključno besedo. Če bi uporabil besedo pilot, tega avtoplagiata ne bi zagrešil.  

Ta dogodek dodaja nekaj teže trditvi iz prvega stavka. Da večina izrečenih in zapisanih besed predstavlja majhne plagiate: od jutranje izmenjave mnenja o vremenu, popoldanskega spraševanja otrok, kako je bilo v šoli, do večernega komentiranja poročil. Ali načina izpovedovanja ljubezni. Možgani nam okoliščinam primerno generirajo zelo podobne misli. Sončnega zahoda ali deževnega vremena ne znamo opisati vsakokrat drugače; pričnemo se ponavljati. Ali pa obmolknemo. Celo pri novih ali zelo zahtevnih temah večina sodelujočih uporablja enak stavčni repertoar. Najboljši so tisti, ki na nov način kombinirajo posamezne že znane misli. Verjetno bi to lahko proglasili za izvirnost v času, ko je bile že vse izrečeno in vse zapisano v vseh možnih variantah.  

Na internetu sem iskal besedno zvezo iz naslova. Presenetilo me je, da je nisem našel.