Ali ste svojemu otroku, potem ko vas je z jezikanjem in ugovarjanjem spravil v jezo, kdaj rekli: drži jezik, ali pa ti bom eno primazal? Ali ste kot šef kdaj želeli (ni treba, da ste to storili) zabrusiti svojemu podrejenemu: zapri gobec ali pa boš dobil knjižico? Če ste, potem ste zavrgli demokratično načelo, da se trditev lahko izpodbija samo z drugo trditvijo, brez omalovaževanja sogovornika in brez groženj. Od tu do avtokracije je manj kot korak; pravzaprav ste globoko v njej. Kakšne bodo posledice, je odvisno samo od tega, ali gre za odnos med materjo in otrokom, možem in ženo, direktorjem in delavcem, institucijo in njenim članom, politično oblastjo in državljanom.
Pred nekaj leti sem pisal o zdravnici, ki je kar na vratih zdravstvenega doma oglašala , da izvaja storitve, »ki jih želi bolnik, pa po presoji zdravnika niso nujno potrebne“. Spraševal sem se, kako lahko zdravnica lahko spravi v sklad s svojim znanjem in poklicno etiko, da za denar opravlja storitve, ki se ji ne zdijo potrebne. Vse, kar je koristno pri zdravljenju, mora namreč biti bolniku dostopno, ničesar, kar ni dokazano koristno, pa zdravnik ne bi smel izvajati. Pri tem se ne more izgovarjati, da je izpolnjeval želje bolnika.
Osem mesecev kasneje sem dobil pismo predsednika Odbora za pravno etična vprašanja zdravniške zbornice, v katerem izraža presenečenje, da v skladu z zakonom in Kodeksom medicinske deontologije „niste o nepravilnostih obvestili zbornice oziroma niste uporabili ustaljene in redne poti za urejanje anomalij. Zato vas pozivamo, da argumentirate trditve, ki ste jih navedli v članku, in opišete, zakaj ste se odločili za objavo v članku“. Ker na prvo pismo nisem odgovoril, so me v drugem dva meseca kasneje opozorili, naj odgovorim v roku 15 dni, sicer bodo zoper mene ukrepali v skladu s svojim Pravilnikom o delu. Poanta očitka je bila naslednja: od zdravnika se zahteva, da o problemih, na katere naleti, ne govori javno, temveč naj jih razrešuje v okrilju zbornice.
No, odgovoril sem tako, da sem zastavil vrsto vprašanj. Po katerem predpisu se moram pred zbornico zagovarjati za svoje publicistično delo? Kako utemeljujejo, da moram o zapaženih nepravilnostih obvestiti zbornico, ne smem pa javnosti? Kako je to v skladu z mojo pravico do svobode govora? Ali zbornica mojega članka v dnevnem časopisu ni razumela kot sporočila, ki je namenjeno tudi njej? Ali je poskušala preveriti navedbe? In če jih ni, ali to ne dokazuje, kaj bi se zgodilo, če bi svoje besedilo poslal njej, ne pa časopisu? Ali zbornica sama ne zaznava nobene nepravilnosti na področju zdravstva? Katere nepravilnosti so člani Odbora za pravno etična vprašanja «prijavili« zbornici in jih je ta raziskala, ne da bi jo k temu pozvala javnost?
V obširnem pismu ni bilo odgovorov na moja vprašanja, pač pa citati iz deontološkega kodeksa o lojalnosti med zdravniki in o diskretnem razreševanju morebitnih nepravilnosti znotraj ceha. Na koncu so mi očitali diskreditiranje kolegice s podtikanjem in pripisovanjem strokovno oporečnih dejanj in lakomnosti ter ponovno terjali odgovor.
Ob tem izpričanem zanikanju svobode govora nisem več odgovoril, pač pa sem nestrpno čakal poziv pred častno razsodišče zbornice. Namesto tega sem dočakal, da je zbornica ugotovila, da ne izpolnjujem več pogojev za zdravniško licenco. Po pritožbi in dolgotrajnem soočanju argumentov mi jo je brez priznanja zmote in brez opravičila vrnila. Da mi ne bi ponovno očitali podtikanja, moram dodati, da nimam nobenega dokaza, da bi bila izguba licence kazen za moje prej opisano dejanje.
No, pred nekaj dnevi sem razjezil še enega močnega »deležnika« v zdravstvenem sistemu: Ministrstvo za zdravje. Na vprašanje novinarke, ki je na tiskovni konferenci ministrstva spremljala predstavitev rezultatov raziskave o izkušnjah bolnikov v bolnišnicah, sem v kratki izjavi po telefonu menil, da ima anketa hude sistemske napake, da primerja jabolka in hruške in je pristranska v škodo ustanov, ki zdravijo najtežje bolnike.
Z ministrstva so poslali pismo generalnemu in strokovnemu direktorju Kliničnega centra, ga objavili na svoji spletni strani in ga poslali v vednost tudi meni. V njem izražajo presenečenje nad neargumentiranimi in pavšalnimi ocenami, ki sem jih navedel, in se sprašujejo, ali govorim kot posameznik ali kot svetovalec generalnega direktorja UKC Ljubljana. Pismo obsega dve in pol strani in na njegov argumentacijski del bom odgovoril drugje, za potrebe pričujoče kolumne pa bom navedel samo še njegov zaključek, da sem imel kot nekdanji minister odlično možnost in priložnosti, da aktivnosti na področju kakovosti in varnosti spodbujam in uvajam, ne pa da danes iz nerazumljivih vzrokov v medijih zavajam laično javnost.
Zakaj to pismo sploh sodi v kolumno, v kateri govorim o meji med demokracijo in avtoritarnostjo? Prav gotovo ne zato, ker bi vsebovala argumente, ki zavračajo moje trditve. Prav tako se da preboleti, da avtorji po dobrem starem običaju ne odgovarjajo z argumenti, pač pa se lotevajo svojega kritika. Zelo narobe pa je, da v njem grozijo. Kako naj si sicer razlagam, da so svoje pismo naslovili na vodstvo ustanove, kjer sem zaposlen? Kaj za vraga imata direktorja Kliničnega centra opraviti z mojo izjavo? Razen, če ministrstvo ne pričakuje, da morata zapreti usta svojim zaposlenim, ali pa bosta sama na udaru. Prav res me zanima, na kaj namiguje ministrstvo z vprašanjem, ali govorim kot posameznik ali kot svetovalec generalnega direktorja. Sam ga razumem kot pritisk na upravo, hkrati pa žali mene: vedno govorim tisto, kar mislim. Tudi, ko sem bil svetovalec ministra. Saj res, kaj pa če sem govoril kot svetovalec ministra?
Kdor meni, da iz nekaj besed delam slona, naj se spomni, da je argumentirana razprava lahko dolga, vendar jasna, grožnje v njej, če jih kdo uporabi, pa kratke in prikrite. Janša je za novinarje, s katerimi ni bil zadovoljen, rekel: »To je njihov labodji spev.«