Enkrat na leto mi na vratih pozvoni moški, ki ga ne prepoznam takoj, čeprav zaradi nelagodja, ki me preplavi, vem, da sem ga že srečal. Spomin se mi prebudi, ko mi pod nos pomoli razpadajoč dokument s podpisom in žigom, ki ga pooblašča, da zbira denarne prispevke za neko človekoljubno dejavnost.

Njegovemu papirju ne zaupam. Prav nič drugačen ni od tistih, ki mi jih kažejo na cesti in ki z žigi bolnišnic in podpisi uglednih profesorjev jamčijo, da je nekemu otroku potrebno zdravilo za levkemijo ali pa srčna operacija v tujini. Možnosti, da vsakdo lahko izdela ponarejen pristen dokument oziroma pristno ponarejen dokument, so vsak dan večje.     

Možak bo moj prispevek vpisal v oštevilčen seznam  v pomečkanem zvezku in me z njim brez besed prepričeval v transparentnost svojega početja: zvezek naj bi dokazoval, da obstaja nekdo, ki mu bo denar skupaj z zvezkom predan v uradno preštevanje. Zalotim se ob misli, da ima morda dva zvezka: enega zase in enega za svojega nadzornika. Nato me postane sram, ker me misel izdaja; govori namreč o mojih lastnih skušnjavah, če bi zbiral denar od vrat do vrat.  

Ko sem pri skušnjavah, se spomnim pušice, ki kroži med mašo; na drugem koncu dolge palice je moj sošolec ministrant, ki pred vsakim obrazom, ki se pretvarja, da je ne  vidi, potrese z škrlatno žametno vrečko z zvončkom. Preprosta in učinkovita metoda, kako se prostovoljni prispevek na očeh množice sklonjenih glav spremeni v obvezo. Stara mama mi je pred mašo vedno dala nekaj kovancev, da ji ne bi delal sramote, ki bi bila pravzaprav njena; sam pa sem med tem, ko sem spuščal drobiž v pušico, podoživljal zgodbo o ministrantu, ki je kradel denar in je šel zato naravnost v pekel. Sčasoma sem zgodbo opremil z dodatnimi prizori: duhovnikom, ki se pred oltarjem komaj premaguje, da ne bi planil za ministrantom, ki izginja v zakristijo, in mojim sošolcem, ki v duhovnikovih rokah binglja z glavo navzdol in se iz njega vsipajo kovanci. Na koncu sem se vselej vprašal, koliko denarja je v pušici in ali bo šel tudi duhovnik v pekel, če ga  bo porabil zase.    

Pušica je zgodovinski vzorec za netransparenten način zbiranja prispevkov. Ni znano kdo niti koliko niti za koga. Kdor prispeva, mora biti zadovoljen ob misli, da je storil bogu všečno dejanje. Zvezek, ki ga ima aktivist pred mojimi vrati, je bistven napredek, vendar ne zadosten. Denimo, da vsi aktivisti, vsak s svojim zvezkom, denar predajo na naslednjo stopnjo. Kako naj vem, da je vsota, ki je vpisana v bilanci humanitarne organizacije, vsota vseh zvezkov? In kako naj izvem, za kaj je bil moj denar porabljen? Moj možak pravi, da o tem obstajajo poročila, ki si jih lahko poiščem na internetu. Tudi kadar so, zijajo v njih velikanske luknje.

Od dajalca do prejemnika je vsaj nekaj posrednikov; v primeru velike mednarodne humanitarne organizacije zelo veliko. Najprej so tu njeni aktivisti, ki od baze proti vrhu postajajo vse manj aktivisti in vse bolj dobro plačani uradniki, ki se zbirajo v dobrih hotelih po vsem svetu in neutrudno razpravljajo, kaj storiti, da bi prišel denar v prave roke, pa naj stane, kolikor hoče. Nato so tu ljudje, ki v imenu revežev, ki ne morejo sami priti po denar, saj so za kaj takega prerevni, dobijo denar z naročilom, naj ga pravično razdelijo. Na tej poti se veliko denarja prilepi na veliko prstov. Prebral sem oceno, da več kot tri četrtine.

Nekateri mislijo, da se te stvari dogajajo le v obubožanih državah z diktatorskimi in skorumpiranimi režimi. Sam sem prepričan, da se to zgodi povsod, kjer zbiranje in poraba denarja nista povsem pregledna in pod nadzorom. Razlika je le v načinu, kako se denar krade. Ponekod je kraja povsem brezsramna, drugod je zavita v dnevnice, potovanja in zlorabe pri nakupih.   

Ne verjamem, da Vita Mavrič in Milena Zupančič vsega tega nista vedeli, ko sta postali ambasadorki Unicefa; verjeli pa sta najbrž, da se to ne dogaja pri tako ugledni ustanovi. Ko sta v to pričeli dvomiti in ko nista dobili prepričljivih odgovorov, sta storili tisto, kar sta morali, da ne bi tudi nanju padla senca dvoma. V njunem primeru odstop še zdaleč ni pobeg, temveč vsaj še ena bitka; preveč pozornosti sta vzbudili v javnosti, da bi Unicef – domači ali  veliki brat iz tujine – še dolgo lahko odlašal z natančnimi odgovori na njuna vprašanja. 

Poznam ljudi, ki resignirano ugotavljajo, da verjamejo, da je njihov denar prišel v prave roke samo takrat, ko ga sami izročijo tistemu, ki ga potrebuje. Na žalost je tudi ta metoda neučinkovita. Ali so tisti, ki jih vidimo, res najbolj potrebni pomoči? Mnogo ljudi živi v skrajni bedi, pa zanje ne vemo, ker svoje revščine ne postavljajo na ogled. Če bi jih skušali sami poiskati, bi stroški za to, da jih najdemo, nekajkrat presegli vsoto, ki smo jim jo pripravljeni dati. 

Posredniki med nami in ljudmi, ki jim hočemo pomagati, so torej potrebni. Njihova dolžnost pa je, da delujejo tako, da v njih niti za trenutek ne bomo podvomili. Mene bi prepričalo, če bi svoj denar lahko sledil do končnega porabnika: hotel bi ga videti zapisanega na internetu pod šifro v seznamu vseh drugih darovalcev, ki bi prav tako lahko preverili, ali je njihov denar zabeležen, nato bi ga videl v skupni vsoti in v podatku, kako je bila uporabljena. In končno: tudi prejemniki pomoči, bi lahko uzrli sami sebe pod svojo oznako, ustrezen nadzorni organ pa bi preverjal, da na seznamu prejemnikov ni nobene mrtve duše. Verjamem, da ljudje, kot sta Vita in Milena, to lahko dosežejo.  

Z mislijo na to dam aktivistu pred vrati svoj prispevek. Tako kot vsako leto.