Stara šala iz mnogih režimov bi v današnji Sloveniji zvenela zelo aktualno. Gre za očitek žene, ki je nezadovoljna s kariero svojega moža: »Taka ničla si, da te nihče ničesar ne obtožuje, kaj šele, da bi o tebi obstajal dosje!« Sam sem se taki usodi izmaknil: ko sem se ob aferi Depala vas postavil na čelo tistih nekdanjih članov Odbora za človekove pravice, ki so pozvali predsednika Drnovška, naj odstavi Janeza Janšo, sem bil z drugimi »odpadniki« odbora kmalu razkrinkan na disketi Hobotnica. Tako kot afero orožje upravičeno imenujemo za mater vseh pravih afer, je Hobotnica mati vseh kasnejših manevrov, namenjenih zmanjševanju škode zaradi pravih afer.  Danes pravim in izmišljenim aferam skoraj ni mogoče slediti; nekateri novinarji bi si morali standardno vprašanje »Ali boste ob vse tem, kar vam očitajo, odstopili?«, napisati kar na tablico, da si zaradi pogostega ponavljanja ne bi uničili glasilk. Eno je gotovo, v cunamiju afer, ki preplavlja državo, so prej ali slej vsi mokri. To pa je njihov temeljni namen. Ko so vsi krivi, ni nihče kriv, ko bi morali vsi v zapor, ni treba nikomur.

Poskusil sem narediti malo reda v svoji glavi in sem zato afere razvrstil v štiri kategorije: 

A: Posamezniku se pripišejo kazniva ali nemoralna dejanja ali prekrški brez slehernega dokaza. Gre torej za natolcevanje. O tem brez zadržkov poroča rumeni tisk, resnejši tisk pa za etičnost svojega poročanja skrbi tako, da piše o tem, kaj piše rumeni tisk.. Jasno je, da se s tem ščiti pred tožbami prizadetih, požvižga pa se na škodo, ki jo doživljajo. Primer iz preteklosti je že omenjena Hobotnica, zadnji pa primer Senica – Kresal, kjer se pri znanemu paru brez dokazov namiguje na sprevržena dejanja, ki jih nato ljudje v svojih obscenih sanjarjenjih lahko dopolnijo do skrajnih meja domišljije.  

B. Javno osebo se ulovi na lažni izjavi, ki ne predstavlja niti prekrška in še manj kaznivega dejanja, pomeni pa madež na njeni verodostojnosti. Temu sledi povsem različen in od grešnika odvisen odziv medijev in javnosti, pa tudi kazen je povsem različna. Golobič je tako laž plačal s politično kariero, Jelinčiča in Janše se njune laži ne dotaknejo.  

C. Javna oseba je vpletena v prestopek ali kaznivo dejanje, ki sta kristalno jasna: denar za prodano orožje je res izginil, operacijske mize so bile res kupljene po dvojni ceni, politik je res pijan sedel za volan, poslanec je res vpleten v korupcijo. Mediji in javnost so na začetku takih afer ogorčeni, vendar ponovno ne enako v vseh primerih. Če pijan minister, ki je sedel za volan, odstopi, postane za nekatere celo junak in vzor moralnega obnašanja, pri čemer se takoj pozabi, da je dan poprej ogrožal življenja ljudi. Tudi pri Thalerju nekateri poudarjajo njegovo moralno držo, da je odstopil, ne pa nemorale, zaradi katere mu ni preostalo nič drugega, kot da to stori. Jelinčič seveda ne odstopi in javnost mu odpusti brez tega. Najhujših dejanj pa osumljenci nikoli ne priznajo in ne odstopijo. Dosledno se izkazuje, da je to za njih dobro: nekatere postopke zaustavijo že tožilci, drugi zastarajo zaradi zavlačevanja pred sodišči, pri tretjih sodišča ne najdejo dovolj dokazov za krivdo. Obsodb je manj kot prstov na eni roki. Nekako še razumem, da oproščeni osumljenci terjajo, da se z njimi ravna kot z nedolžnimi jagenjčki, ampak očitno tudi del javnosti verjame, da z njih po sklepu sodišča odpadejo tudi vsa moralna bremena. Ali  bo v trenutku, ko bo tožilstvo razglasilo, da ni našlo dokazov o Janševi vpletenosti v afero Patria, javnost verjela v njegovo nedolžnost? Ali bodo ljudje prenehali verjeti dokazom, ki so jih  videli na lastne oči, o Thalerjevi vpletenosti v korupcijsko afero, ko jih bo sodišče razveljavilo, ker so bili pridobljeni na nedovoljen način? Kakorkoli, oproščeni osumljenci se praviloma  vrnejo na enake ali višje položaje: tisti, ki so ogoljufali ustanovo, postanejo njeni direktorji, ministri postanejo predsedniki vlade, Zoran Thaler bo postal…kaj?

Č. Posamezniki izropajo podjetja, ki jih upravljajo, nato pa izčrpano podjetje likvidirajo in postavijo delavce na cesto. Pri tem jim neredko pomagajo banke in politiki najvišjega ranga, skoraj zanesljivo pa tudi pisci zakonov, ki so vnaprej pripravili primerne zakonske luknje, zaradi katerih so postali neulovljivi. Tajkune postavljam v posebno skupino, ker ni jasno, ali so njihova dejanja sploh nezakonita, saj pravna stroka vsaj za zdaj ni posebno učinkovita pri iskanju zakonskih členov, po katerih bi jih lahko obtožila. Tako pri skupini C se tudi v tej skupini postavlja vprašanje: ali bodo ti ljudje moralno kaj manj zavržni, ko jih bodo sodišča oprostila? Ali lahko med njimi iščemo bodoče ministre?

Najbrž ni potrebna velika modrost za zaključek, da se afere iz skupin A in B ustvarjajo zato, da bi hrup, ki ga povzročajo, preglasil ogorčenje zaradi nezakonitih dejanj v skupinah C in Č. Ali se lahko bojimo stopnjevanja? Da bodo na primer političnim nasprotnikom ali pa kritičnim državljanom nekatera dejanja podtaknjena? Dokumenti se po potrebah naročnikov že preurejajo, da bi lahko služili diskreditaciji  bodočih obtožencev. Koga vse bodo še pozvali poslanci, naj da kri na testiranje, ko se bo izkazalo, da kri na kljuki ni kri znanega advokata?

Problem Slovenije niso afere, imajo jih povsod: ponekod celo več, ponekod znatno manj. Ključen problem, je, kako se odzivamo nanje in kako smo pripravljeni odpuščati lopovščine, potem ko jih ni mogel ali hotel razkrinkati tretji steber oblasti. Problem je v tem, da bi O.J. Simpson pri nas postal najmanj župan Ljubljane.

Tožilstvo obveščam, da vozim črnega terenca; resda južnokorejskega, ampak v temi se zdi kar prestižen.