Srečko je imel srečo, da se mu je srce ustavilo prav v trenutku, ko je stopil iz avta na dvorišču naše bolnišnice, kamor je prišel po ženo, bolniško strežnico, na koncu delovnega dne; njegovi možgani niso več dobivali kisika in pričelo se je odštevanje maloštevilnih minut, ki so ga ločile od nepreklicne smrti. Dogodek je opazilo več parov oči in že v naslednji minuti ali dveh se je na asfaltu med dvema avtomobiloma pričela reanimacija: masaža srca in dihanje usta na usta, ki jima je sledila razelektritev srca z defibrilatorjem, ki ga je nekdo v diru prinesel iz ambulante v pritličju. Potrebno je  bilo več električnih šokov, da je srce oživelo in je zdravnik na vratu zatipal njegov utrip. Od takrat je minilo vsaj dvajset let, ko Srečko za vsak dan posebej pomisli, da mu je bil podarjen; nazadnje sem ga srečal na tržnici pred letom ali dvema in se ga nisem takoj spomnil; leta niso prizanesljiva obrazom in spominu. 

V zadnjih tednih sem v medijih nekajkrat naletel na obraz mlade matere, ki trdi, da njena otroka dvojčka pa tudi ona sama ne bi bili med živimi, če v Brežicah, kjer živi, ne  bi  bilo porodnišnice. Postavila se je ali pa so jo postavili na čelo gibanja za ohranitev obstoječih porodnišnic; čustva, ki nas obhajajo, ko gledamo njen razžarjeni obraz in ko mislimo na njena zdrava in razigrana otroka, so tolikšna, da smo pripravljeni reči: tudi če se tak dogodek nikoli več ne  bo ponovil, so že ti trije ljudje dovolj, da je porodnišnica dokazala smisel svojega obstoja.

Med Srečkom in materjo dvojčkov obstaja razlika: medtem ko bi bil Srečko danes zanesljivo mrtev, če se mu srce ne bi ustavilo na pragu bolnišnice, pa pri poslušanju matere nisem slišal utemeljitve, zakaj naj bi polurna razdalja med Brežicami in Novim mestom odločala o življenju in smrti.

Ne domišljam si, da o nosečnosti veliko vem. Pomagal sem si s podatki. Pogled na zemljevid Slovenije pove, da se  veliko nosečnic vozi do najbližje porodnišnice ne le pol ure, temveč precej dlje. Skoraj povsod v Trenti je pot daljša od ene ure. Iz Osilnice lahko traja dve uri in iz mnogih naselij, ki so po kilometrih sicer blizu, slabe in ovinkaste ceste ne omogočajo, da prideš do porodnišnice prej kot v eni uri. Da ne omenim, da je tudi v Ljubljani ob konicah pot od enega konca mesta do drugega neskončno dolga. Ampak to ni še nič. Pomislite na petdeset naseljenih hrvaških otokov brez porodnišnic ali več kot dvesto naseljenih grških otokov, ali pa na razdalje na severu nordijskih držav, kjer je celo najbližji splošni zdravnik oddaljen sto kilometrov. Če bi veljala trditev, da bližina porodnišnice odloča o življenju, bi se to moralo odražati v vitalni statistiki. 

Zadnje poročilo OECD iz leta 2010 navaja, da ima Slovenija skupaj z nordijskimi državami in Grčijo najnižjo umrljivost novorojenčkov: manj kot tri na tisoč živorojenih otrok (povprečje EU je 4,6).  Ob porodu umrejo v Sloveniji 2 do 3 porodnice na leto, kar nas uvršča v povprečje EU, a le redko katera zaradi zapletov ob porodu. V večini primerov gre za posledico bolezni iz časa pred nosečnostjo ali med njo. Poklical sem izkušenega porodničarja, ki se ne more spomniti niti enega primera, da bi porodnica umrla na poti v porodnišnico. Skratka, razpoložljivi podatki ne nudijo niti enega dokaza, da bližina porodnišnice rešuje življenja.

Ampak denimo, da predstavlja mati dvojčkov med sto tisoči nosečnic izjemo in da je imela tako kot Srečko tako bolezensko stanje, da so o preživetju odločale minute. Ali je to dovolj močna utemeljitev za obstoj porodnišnice v Brežicah? In če je utemeljena tam, ali po načelu pravičnosti in enake dostopnosti ne bi morali poskrbeti, da  bi tudi druge nosečnice imele enako možnost? Za razliko od matere dvojčkov je Srečkov primer zelo pogost; ljudem se srce kar naprej ustavlja na najbolj neprimernih mestih: ali naj bi to pomenilo, da bi morali imeti bolnišnico ob vsakem parkirišču? Vsekakor pa bi koristil defibrilator in čim več laičnih ljudi, ki ga znajo uporabljati.

Resnici na ljubo isti statistični kazalci tudi ne dokazujejo trditve zagovornikov zapiranja majhnih porodnišnic, da so majhne porodnišnice nevarnejše od velikih. To so brez uspeha poskušali dokazati že v nekaterih drugih evropskih državah. Zapletov ob porodu je na srečo zelo malo in praktično vselej je mogoče ogroženo nosečnico ali mater z otrokom premestiti v porodnišnico, ki je usposobljena za obravnavo zapletov.

Argument proti ohranjanju vseh obstoječih porodnišnic tiči drugje: zdravstveni sistem je potrebno razvijati tako, da z obstoječimi sredstvi vzdržujemo ravnotežje med kakovostjo, dostopnostjo in vzdržnostjo. Če z odpiranjem novih bolnišnic povečujemo dostopnost za določene skupine, na primer za porodnice, bo zmanjkalo ginekologov in babic za 24-urno delo in trpela bo kakovost, če to preprečimo tako, da zagotovimo dovolj kadrov in opreme za porodništvo, bo trpelo zagotavljanje potreb drugih bolnikov in zamajala se bo finančna vzdržnost zdravstvenega sistema. Neizpodbitno dejstvo je, da je danes, ko imamo polovico manj porodov kot pred nekaj desetletji in ko Slovenijo povezuje avtocestni križ, mreža porodnišnic predimenzionirana in da obstajajo jasni primeri doma in v svetu, da razredčitev mreže tam, kjer je  bolj gosta, ne bo poslabšalo dobrih rezultatov slovenskega porodništva.

Pač pa jih bo izboljšalo: ne zato, ker bi bile male porodnišnice nevarne, temveč zato, ker bo nenadoma na voljo več ginekologov, babic in ostalega osebja, ki se  bodo ženskam bolj kod doslej posvečali tudi v drugih dnevih njihove nosečnosti in v drugih obdobjih njihovega življenja.