»Klinični center je bil vedno sterilno čist –zdaj ni. Na hodnikih se že vidijo kosmi prahu, kar pa zdravja ne ogroža.« Oseba, ki to govori, je moj kolega, predsednik sindikata zdravstvenih delavcev v Kliničnem centru. Čeprav je zdravnik, ne govori v njihovem imenu, temveč v imenu »preostalih«  zdravstvenih delavcev: medicinskih sester, bolničark, strežnic in mnogih drugih. To mu štejem v čast. Pravi, da bi stavko lahko stopnjevali tako, da bi upočasnili negovalne postopke. Bolnika bi na primer dve medicinski sestri umivali pol ure.

Sestre imajo še en sindikat in njegova predsednica je bolj neposredna: pravi, da bodo morda paciente prenehale umivati, seveda pa samo tiste, ki jim to ne bo škodilo. Malice so že prenehali deliti; pozabil sem sicer, kateri sindikat je to sporočil, vem pa, da je zatrdil, da tudi to ne bo škodovalo bolnikom.

Kar imata predsednika teh dveh sindikatov skupnega s  predsednikom Fidesa, je dvoličnost pri prikazovanju posledic stavke: na eni strani želita zagroziti tistim »zgoraj«, da so posledice že tukaj (prah se že nabira), ampak bolnikom se ni treba bati. Kar pomeni, da ni nič hudega, če je v bolnišnici malo več nesnage, če so bolniki manj negovani ali če imajo dva obroka hrane manj na dan.

Bojim se, da tako govorjenje ne koristi njuni stvari. Stavka mora narediti škodo, sicer ni uspešna. Seveda bi bilo prav, da naredi škodo tistemu, s katerim si v sporu, v sedanjem primeru vladi. Ampak ne zdi se mi preveč verjetno, da bi zaradi prahu v zraku kak minister pričel kihati ali da bi kdo drug zaradi polurnega drgnjenja kože bolnikov izgubil zagorelo polt. Z umazanimi bolniki se bo celo nekaj privarčevalo; že od nekdaj so umni direktorji bolnišnic, ki jim je oblast naročila varčevanje, pričeli šteti steklenice čistil in zavitke toaletnega papirja. Da ne govorim o jabolkih in jogurtih, ki jih ne bodo delili za malico. Jabolko do jabolka jabolčni zavitek.   

Res je, da tudi sindikat zdravnikov med vsako stavko izjavlja, da bolniki ne bodo utrpeli nobene škode, ampak njegova prednost je, da mu tega nihče ne verjame. Deluje namreč prepričanje, da zdravniki noč in dan rešujejo življenja in če to delajo manj zavzeto, bodo posledice hitre in hude. Zato so zahteve zdravnikov večinoma naglo uslišane. Njihovo trditev, da s svojim ravnanjem ne škodijo bolnikom, jim mnogi sploh ne zamerijo; morda menijo, da zdravniki ne želijo vznemirjati svojih bolnikov. Dobra laž skratka.

Ampak pri preostalih zdravstvenih delavcih je drugače. Že vlogo medicinske sestre le redki bolniki poznajo tako dobro, da bi verjeli, da je prav tako nepogrešljiva kot zdravnik, ljudje v laboratorijih so tako ali tako daleč od njihovih oči, na bolničarke in strežnice pa se marsikdo spomni šele takrat, ko je potrebno odnesti posodo z urinom ali pobrisati tla pod bolnikom, ki ne obvladuje svojih telesnih odprtin. Če to povežemo z zatrjevanjem teh istih delavcev, da ne bo nič hudega, če bodo svoje zadolžitve opravljali manj natančno ali počasneje, se lahko zgodi, da jim bodo bolniki in javnost verjeli. Ni izključeno, da v nekem drugem času ne bo kdo od tistih, ki odloča o denarju za zdravstveno dejavnost, izjavil, da sploh ni res, da je zdravstvenih delavcev premalo, če pa lahko še tisti, ki so, manj delajo, pa se bolnikom nič ne zgodi.

Resnica je drugačna. Več kot verjetno je, da se kosmi prahu ne bodo ustavili na pragu bolniških sob, da bodo neumiti bolniki okuževali drug drugega in da bo pretirano ukvarjanje z umivanjem povzročilo, da bo zmanjkalo časa za preprečevanje preležanin. Resnica je ta, da uspešno zdravljenje ni samo zasluga zdravnika, temveč dobrega in predanega dela vsega osebja. Zdravniki sami ne morejo zagotoviti normalnega delovanja bolnišnic. V mnogih državah sploh ne spadajo med osebje bolnišnice, temveč bolnike obiskujejo od zunaj, jih pregledujejo, opravljajo posege in odrejajo zdravljenje, medtem ko vse ostalo, kar bolnik potrebuje med bivanjem v bolnišnici, zagotavljajo drugi zdravstveni delavci. Čas, ko se z bolnikom v bolnišnici ukvarjajo zdravniki, se meri v urah, čas sester pa v dnevih. Več študij je pokazalo, da je za uspeh zdravljenja v bolnišnici nujno potrebno timsko delo. Tudi bolničark in strežnic. Že v primeru, da odnosi med zdravstvenimi delavci niso dobri, se poveča število zapletov in celo smrti, če pa osebje bolnišnice stavka, so posledice neprimerno večje.

Stavka zdravstvenih delavcev torej škodi bolnikom in jim bo z vsakim dnem škodovala vse bolj. Vladi bo škodovala samo v primeru, če  bodo stavkajoči zdravstveni delavci bolnike prepričali, da so se jim bili prisiljeni izneveriti zaradi krivic, ki jim jih je storila oblast. Pri stavki zdravnikov sem zapisal, da takih argumentov nimajo. Morda pa jih drugi zdravstveni delavci imajo.

Ni na primer prav, da je zadnja plačna reforma vzpostavila desetkratni razpon med najnižjo in najvišjo plačo v javnem sektorju, še zlasti ker najnižja ne dosega niti minimalne zajamčene plače. Ni prav, da mednje spada kar 150 zaposlenih v Kliničnem centru. Ni prav, da strežnica v tej ustanovi po 25 letih dela v treh turnusih zasluži 670 evrov neto in da je takih še vsaj 1000 drugih. Ni prav, da skoraj polovica zaposlenih, od katerih je odvisen uspeh zdravljenja najtežjih bolnikov,  ne dosega povprečne slovenske plače 960 evrov.

Bojim pa se, da se sindikati spet pogajajo za odstotke, kar pomeni, da bo v primeru uspeha zdravnik bogatejši za 400 evrov in strežnica za 40 evrov.  

Bila bi zmaga za obe strani, če bi se plače povečale tistim, ki z današnjimi životarijo pod pragom revščine. Bilo bi prav, če bi se razpon med plačami zmanjšal. Kadar gre za delo, ki ga nekdo mora opraviti, ni nobeno delo tako zahtevno in nobeno tako nepomembno, da bi bila upravičena desetkratna razlika.