Pravkar končano akcijo zdravniškega sindikata, s katero so si zdravniki pričakovano izborili nazaj odvzeto »drobtinico«, javnost ni spremljala s simpatijami. Več zdravnikov je izrazilo zgroženost nad tem dejstvom: eden je potožil, da javno mnenje razglaša zdravnike za belo drhal, mafijo, golazen, zaslužkarje itd. Zdravniki so bojda imeli v zadnjih letih več negativnih zapisov kot Romi in homoseksualci skupaj. Skratka, razmere so postale nevzdržne, javno mnenje o zdravniškem delu pa porazno.

Mimogrede: kaj hudega pa so storili ljudem Romi in homoseksualci , da jih avtor uporabi kot kronski dokaz vsega hudega, kar se dogaja zdravnikom? In nekoliko manj mimogrede: jadikovanje, da je negativen odnos javnosti postal za zdravnike nevzdržen, odraža popolno pomanjkanje samokritičnosti. Poglejmo dejstva: zdravniški sindikat se za svoje zahteve bori tako, da se načrtno trudi, da bi življenje državljanov napravil nevzdržno. Bolj ko bo nevzdržno, prej bo vlada popustila. Pri tem trdi, da ne gre za stavko, ampak da bodo zdravniki delali le toliko, kolikor od njih zahteva zakon. Vlada pravi, da je to osem nadur na teden, ampak Fides vzame zakon v svoj roke in pravi, da so to tri. In čeprav že vrabci čivkajo, da bodo posledice nevzdržne že z osmimi urami, se Fides boji, da bodo tudi tri ure premalo nevzdržne, zato razglasi, da so zdravniki letošnje nadure že oddelali in bodo opravljali samo še redno delo. Nato zdravniki ta navodila uresničijo in življenje ljudi res postane nevzdržno. Kar je bizarno v tej zgodbi je to, da so zdravniki zgroženi, ker jih ljudje zmerjajo. To je zanje nevzdržno!     

Je že res, da se tudi vozniki mestnega prometa za svoje zahteve borijo tako, da meščani pešačijo, ampak se ne zgražajo, ker so meščani jezni nanje. Pri čemer je zastavek pri akciji zdravnikov neprimerljivo večji: gre za ogrožanje življenja in zdravja državljanov. Kaj zdravniki pravzaprav pričakujejo? Aplavz na odprti sceni? Ali je javnost reagirala kakor koli drugače, ko so stavkali sodniki, ali ko si od časa do časa za (še) boljše plače prizadevajo poslanci? Ali si kdaj ogledajo, kako »kulturno« obravnavajo svoje bolj izpostavljene sodržavljane anonimni člani internetne subkulture? Seveda Fides prepričuje ljudi, da dela vse za njihovo dobro, ampak to je še en razlog več za jezo: ljudje ne marajo, če jih ima kdo preveč očitno za norca.

Sploh pa ni res, da bi imela javnost o delu zdravnikov slabo mnenje. Po podatkih majskega Politbarometra je v merjenju zaupanja v institucije daleč najvišjo oceno 4,2 dobil osebni zdravnik. V tistih mesecih je enega od  vrhuncev doživljala tragična zgodba Bora Nekrepa in Zdravniška zbornica je prejela oceno 2,1, kar je najnižja ocena sploh v zgodovini Politbarometra, celo za političnimi strankami z oceno 2,3. Prepričan sem, da bi ista meritev, če  bi jo opravili ta mesec, ponovno postavila na prvo mesto osebnega zdravnika, Zdravniški zbornici pa bi se na zadnjem mestu pridružil Fides.

In zakaj ob vseh viharjih v zdravstvu zdravniki ostajajo daleč najbolj spoštovan poklic? Odgovor se skriva v sami naravi poklica. To je edini poklic, katerega izključno poslanstvo je delati ljudem dobro, zato sta mu naklonjenost in zaupanje ljudi zapisana že v imenu. Biti zdravnik je samo po sebi največja nagrada: delaš zato, da pomagaš ljudem, in nikoli, če se le malo potrudiš, ti ni treba narediti nobene stvari, ki bi bila ljudem neprijetna. Temu se ne morejo izogniti učitelji, policisti, sodniki, nihče drug. Dobro, tudi medicinske sestre imajo podoben poklic, ampak hvaležne oči ljudi so uprte v zdravnike. Pomislite na svojega osebnega zdravnika: zanesljivo mu zaupate. Če mu niste, ste ga že zamenjali. Tisti, ki ga ne morejo, verjetno prispevajo k temu, da je ocena »samo« 4,2. Tudi če bi v merjenje zaupanja vključili mater ali očeta, bi zmagal zdravnik. O tem govori krilatica: »Sorodnike so mi določili drugi, prijatelje pa izbiram sam.«  No, celo v primerjavi z najboljšim prijateljem bi zmagal zdravnik. Zdravnik je oče, mati in najboljši prijatelj skupaj. Pa še več: ne samo, da je pripravljen pomagati, temveč tudi zna pomagati.

Znana je teza o nenapisani pogodbi, ki se vzpostavi med zdravnikom in njegovim bolnikom: to je pogodba o skrbi, ki ne traja samo osem ur na dan in se ne prekine z dopustom ali stavko, temveč je veljavna vse ure in leta njunega odnosa, in o zaupanju in hvaležnosti, ki je nedenarno plačilo za to skrb in ki se ne prekine tudi takrat, ko se izkaže, da peščica zdravnikov ne zasluži zaupanja.   

Merjenje zaupanja kaže, da se bolniki držijo svojega dela pogodbe. Na zaupanje so pravzaprav obsojeni; težko je živeti z mislijo, da boš takrat, ko boš v življenjski stiski, imel zdravnika, ki mu ne zaupaš. Zdravniki bi morali na to zaupanje gledati skromno in kot na nekaj, kar jim je podeljeno vnaprej; vsak dan morajo dokazovati, da ga zaslužijo.  

Jeza javnosti ni usmerjena na zdravnike in na delo, ki ga opravljajo, usmerjena je na tiste med njimi, ki trgajo niti pogodbe med zdravnikom in bolnikom: ki izjavljajo, da niso plačani, da bi bili prijazni, ki prikrivajo zdravniške napake, ki želijo privatizirati zdravstvo in ki so zaradi majhne krivice, ki se morda dogaja njim, pripravljeni škodovati svojim  bolnikom. Ljudje zavestno odrivajo misel, da njihov zdravnik govori skozi usta arogantnih posameznikov, ki jih gledajo ob večernih poročilih. Tudi mnogim zdravnikom ta resnica ni prijetna in bi jo najraje zanikali, vendar so pripravljeni stisniti zobe za nekaj, ki jim obeta boljši gmotni položaj. Samo včasih jim popustijo živci.  

Ampak vsaj takrat, ko iščejo krivca za svoj zmanjšani ugled, bi se morali vprašati, ali nemara ne gledajo v napačno smer.