Kadarkoli spremljam razprave o tem, ali je država premalo pravična do svojih državljanov ali pa je, nasprotno, preveč radodarna s socialnimi pravicami, se mi zdi, da so tisti, ki zagovarjajo prvo trditev, velikokrat osamljeni. To sem doživel na lastni koži: ko sem zagovarjal zmanjšanje premij dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja za tiste z najnižjimi prejemki in povečanje za tiste z najvišjimi, sem bil kar naprej v manjšini. Moji sogovorniki so bili zavarovalničarji, ki bi izgubili dober posel in dobičke, neoliberalni ekonomisti, ki se po avtomatizmu norčujejo iz vsakogar, ki zagovarja državo socialne blaginje, finančniki, ki so dokazovali, da bosta zaradi tega, ker bodo reveži imeli nekaj  več tisočakov za nakupe, porasla povpraševanje in inflacija, in parlamentarci, ki so me spraševali, potem ko se je pri njih zvrstila procesija razburjenih zavarovalničarjev,  če bom jaz financiral njihove predvolilne kampanje. V javnih razpravah na radiu ali televiziji je bilo razmerje med nami in onimi vselej v mojo škodo. Celo najboljši prijatelji so podvomili vame, češ, da me nihče ne podpira. Odgovarjal sem, da me v anketah podpira osemdeset odstotkov državljanov in morda so mi prav zato tu in tam ob bok postavili zagovornika, ki so ga dobesedno potegnili s ceste in ki je že ob prvem zaničevalnem komentarju strokovno podkovanih nasprotnikov umolknil in se ni več oglašal. Skratka, ko gre za vprašanje, ali naj gre denar od bogatih k revnim ali obratno, zmagajo bogati, pa čeprav so v manjšini. Večina je nemočna, ker ji manjka strokovno znanje in s tem moč argumentov, predvsem pa nima argumenta moči. Seveda bi lahko svoje zastopnike iskala  med ustreznimi strokovnjaki, ampak kaj, ko le-ti pripadajo manjšini, ki bo imela korist od tega, če bo  večina poražena. Zato strokovnjaki pogosto molčijo, še težje pa se odločijo, da bi pomagali večini. 

O strokovni morali govorim. Koliko strokovnjakov je voljnih zagovarjati usmeritve, ki so prave, vendar niso prid njihovim osebnim interesom? Ali obratno: koliko jih nasprotuje škodljivemu ukrepu, ki pa njim osebno koristi?

Sedanja vlada je izvedla dva odmevna posega v državno blagajno. S prvim je vsem upokojencem malenkostno povečala pokojnine in s tem za dobrih deset milijard letno povečala izdatke proračuna. V naslednjih letih naj bi bili škodljivi učinki za državno blagajno večji, ampak vsem je jasno, da bo potrebna nova pokojninska reforma, ki bo dolgoročne poledice morala na nek način odpraviti. Pa vendar so ta ukrep domala vsi ekonomisti ostro obsodili in to še kar naprej omenjajo kot enega največjih grehov sedanje vlade. So pa  bili zato skoraj nežni pri oceni drugega ukrepa, ki bo državne prilive zmanjšal za petdeset milijard: pri drastičnem zmanjšanju davka na najvišje dohodke. V prvem primeru je nekaj stotakov ali največ tisočakov pridobila pol milijonska armada upokojencev, v drugem primeru pa je večino denarja dobilo kakih deset tisoč državljanov z najvišjimi dohodki. Ekonomisti znajo računati in hitro so ugotovili, da bodo tudi tisti med njimi, ki ne sodijo v sam vrh, vsi pa so vsaj v zgornji desetini, spravili v žep vsaj kak milijon tolarjev na leto. To je zelo otipljiv razlog za njihove blage komentarje ali molk. Zakaj bi grizli roko, ki jih hrani?

Skupina uglednih ekonomistov, večinoma iz držav Evropske unije, že vrsto let zapored objavi svoj Evromemorandum. Kakih tristopetdeset jih je, med njimi tudi prof. Jože Mencinger in doc. Žan J. Oplotnik, ki sta poskrbela za slovenski prevod, dostopen na internetu. Njihovi nasprotniki bodo verjetno rekli, da gre za oživljeno Prvo internacionalo, vendar gre  v večini primerov za ugledne univerzitetne učitelje, ki pišejo članke in knjige s področja ekonomije. Res je, najmanj enega med njimi je po prihodu na newyorško letališče pet ur zasliševal FBI o njegovih političnih prepričanjih in ga nato ni spustil v državo svobodnega pretoka ljudi, kapitala in storitev.

Naslov zadnjega memoranduma je »Demokratična gospodarska politika kot alternativa neoliberalni preobrazbi Evrope«. Kot pove naslov, je besedilo ostra kritika neoliberalizma, ki obvladuje politično odločanje v Evropski uniji in jo spreminja v neoliberalno področje podjetniške svobode in družbene podrejenosti. Kot primere navaja povečevanje razlik med družbenimi sloji, naraščajočo revščino otrok in starejših ljudi, zmanjševanje pravic zaposlenih, škodljivo direktivo o storitvah, razmišljanje o uporabi vojaške moči za zagotovitev dostopa do naftnih polj, odsotnost učinkovitih ukrepov za boj proti revščini in vzpodbujanje brezobzirne konkurenčnosti, ki vzpodbuja pritisk močnejših na šibkejše znotraj meja posamezne države in tudi preko njihovih meja in meja Evropske unije. Tudi v novih državah članicah se stanje ne izboljšuje na pravi način: rasti proizvodnje in produktivnosti ne spremlja ustrezno izboljševanje socialnih razmer.Trenutni gospodarski in družbeni razvoj v EU zaznamuje naraščajoča negotovost.

Memorandum ima alternativne predloge, kako naj gospodarska politika EU zagotavlja pogoje za stabilen gospodarski in družbeni razvoj, okoljsko trajnost in globalno solidarnost. Ne bom pisal naprej; morda sem kakega bralca prepričal, da bo besedilo sam prebral. 

Nisem pa si mogel kaj, da ne bi preveril, koliko so o tem pomembnem besedilu, ki ponuja alternativo današnji zgolj na trgovanje omejeni globalizaciji, pisali slovenski mediji in ekonomisti. Pregledal sem vse pomembnejše slovenske časopise, ki omogočajo brskanje po svojih arhivih in rezultat iskanja je bil povsod enak: niti ene same omembe.

Ali se vam to zdi čudno? Odgovor sem našel kar v memorandumu, ki na nekem mestu navaja podatek o naraščanju bogastva tistih na vrhu evropske socialne lestvice. V letu 2001 je imela zgornja desetina prebivalcev EU osemkrat višje dohodke kot spodnja desetina. V naslednjih letih so se ob povečujoči se negotovosti delovnih mest in revščini brezposelnih in 14 milijonov zaposlenih skokovito povečali dobički podjetij in število milijonarjev. Od leta 2002 do leta 2005 se je med dolarske milijonarje uvrstilo več kot četrt milijona novincev, skupno število pa je doseglo dva in pol milijona.

V zgornjih deset odstotkov po dohodkih spadajo tudi slovenski ekonomisti in tisti, ki pišejo o gospodarstvu. Zakaj bi kritizirali pot, po kateri stopa EU, ki jim je v prid? Zakaj bi o tem obveščali tiste, ki bi jim zavidali ali bi se celo ujezili?