Slovencem, ki niso popolni abstinenti, se z novim zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ne piše dobro. Če se bodo poškodovali pri kakršnem koli početju in bodo imeli v tem času v krvi več kot pol promila alkohola, jih bo ta spozaba drago stala. To, da bo obvezno zdravstveno zavarovanje plačalo po novem samo 60% stroškov zdravljenja in rehabilitacije, in to, da bodo prejemali manjše nadomestilo za čas bolniške odsotnosti, je prava malenkost v primerjavi z določilom, da razliko do stotih odstotkov stroškov po novem ne bo več poravnalo dopolnilno zavarovanje. 

Naj spomnim tiste bralce, ki so še vedno zazibani v občutku, da je pri nas zdravljenje brezplačno, da to že dolgo ni res. Večino zdravstvenih storitev pokriva obvezno zavarovanje samo v višini od 20 do 95 odstotkov, za preostanek pa se je potrebno dopolnilno zavarovati. To so storili domala vsi Slovenci, le nekaj odstotkov jih tega ne stori: nekateri, ker želijo prihraniti pri premiji dopolnilnega zavarovanja in ob tem zavestno tvegajo, da jim bo morebitna bolezen pobrala še kaj več kot zgolj premijo, drugi pa si zaradi revščine tega zavarovanja ne morejo kupiti. Vseh ostalih odstotki doplačil ne zanimajo: če stroškov ne plača eno, jih plača drugo zavarovanje. Z obema zavarovanjema skupaj se torej res ohranja vtis, da je v Sloveniji zdravljenje zastonj. 

Ampak nič več: kogar bodo zalotili z  več kot pol promila alkohola v krvi, bo 40% cene plačal sam. Če je poškodba težja, je zdravljenje zelo drago; rubežniki si nedvomno že veselo manejo roke. Bolj nerodno je, da bo vse delo z izterjavami padlo na tiste, ki bodo te nesrečnike zdravili. Ker jih bolnišnica ne bo mogla zakrpati samo 60 odstotno, razen če bo zmagalo po Mrkaiću oglaševano ameriško pravilo »plačaj ali crkni« in jih bo samo za silo zakrpala, bo soočena s problemom plačila: ZZZS ji bo plačal samo 60% cene, Vzajemna pa ji bo doplačilo zavrnila. Izterjave se bodo vlekle na sodiščih in pri visokih zneskih jih marsikdaj ne bo mogoče iztožiti, saj bo zasebnik lahko razglasil bankrot. Vsekakor se obetajo nove zaposlitve za referente v bolnišnicah, da niti ne omenim novega dela za advokate in sodnike. 

Če  bi bil direktor bolnišnice, bi zdravnikom odsvetoval, da bi komurkoli določili alkohol v krvi; samo na tak način se bo lahko ognil izgubi. Ampak kaj, ko bo nemočen: Vzajemna in druge zasebne zavarovalnice bodo zavarovance nedvomno obvestile, da bodo poravnavale svoj delež stroškov samo ob dokazilu, da v času nezgode niso imeli v krvi več kot pol promila alkohola. Zato bodo poškodovanci kar sami zahtevali pregled krvi na alkohol. In ker jih bodo tu in tam pripeljali nezavestne, je najbolje, da si podobno kot pri darovanju organov za transplantacijo dajo to zahtevo zapisati na kartico zdravstvenega zavarovanja. Ali pa vtetovirati pod pazduho.

Da ne bo pomote: zakon ne govori o prometnih nesrečah, temveč o vseh nesrečah in nezgodah. Nedvomno ima vsak trenutek dneva pol promila alkohola v krvi kar precej Slovencev. Poleg 170.000, ki jih je mogoče uvrstiti med alkoholike, tudi ostali niso ves čas trezni. Skrušeno priznavam, da imam tudi sam nekajkrat letno v krvi to dozo. Če se boste na kakem pikniku pri rezanju kotletov urezali, utegnete imeti problem. Glejte, da boste povsem trezni, ko boste lezli na stol, da bi zamenjali žarnico. Ali med hojo po gozdu. Če padete in si zlomite kolk, boste v resnih škripcih.

Pisci zakona so zapisali, da gre za vzgojno naravnano določbo. Ne razumem dobro, na kakšno vzgojo ciljajo. Spominjam se porogljivih komentarjev ministra za zdravje na račun zakona o omejevanju uporabe alkohola; takrat je napovedal, da ga bo spremenil, ker ničemur ne služi, hkrati pa omejuje svobodno tržno pobudo. Ali nekaj takega. Skratka, zakaj bi ljudem jemali možnost, da lahko ob katerikoli uri dneva pridejo do pijače? Njegov zakon ne ovira pitja alkohola, pač pa ga kaznuje takrat, ko je že prišlo do posledic in so ljudje v stiski, kaznuje pa jih tako, da jim zmanjšuje možnost zdravljenja ali pa jih ekonomsko ogroža. Razen, če minister misli, da bodo ljudje zaradi misli na stroške zdravljenja omejili uživanje alkohola ob vsaki priliki na varna dva kozarca vina ali vrček piva. Pol promila je za vožnjo avtomobila najbrž celo previsoko odmerjena meja, je pa povsem nesmiselna za tiste, ki v prostem času popijejo tri namesto dveh kozarcev  vina. Poleg tega je enačenje pol promila z nekajkrat višjimi vrednostmi pri mrtvo pijanih neznansko krivično.

Ne gre torej za vzgojo, temveč za novo poseganje v denarnico državljanov. Ni nepričakovano, da minister s tem ukrepom streže privatnemu in škodi javnemu interesu. Bolnišnice bodo zanesljivo na izgubi, saj nikoli ne bodo mogle v celoti izterjati vseh stroškov zdravljenja. Na dobičku pa bodo privatne zavarovalnice. Zakon ne omenja, da bi morale zmanjšati svoje premije, ker jim bo odpadlo veliko stroškov, ki so jih poravnavale doslej. Pa tudi, če so bo to zaradi pritiska zavarovancev zgodilo, bodo več kot zadovoljne že zato, ker jim zakon odpira novo tržno nišo: dodatno zavarovanje za nezgode in nesreče pod vplivom alkohola. Mislim, da se bo zanj odločilo kar nekaj sto tisoč Slovencev. Morda bom tudi sam med njimi; če me bo kot pešca zbil avtomobil, ko bom imel v krvi pol promila alkohola, bom zaman trdil, da sem hodil po robu ceste; advokati zavarovalnice bodo dokazali, da sem pijan padel pod kolesa.

Kot piko na i dodajam, da bodo 40% stroškov zdravljenja plačevali tudi tisti, ki se bodo poškodovali ob športu, ki ga bo minister razglasil za tveganega. Po vsebini je to še bolj sprevrženo, po velikosti problema pa zanemarljivo, saj je že zdaj jasno, da se bo minister s kakršnim koli navajanjem športov, ki spadajo v to kategorijo, samo osmešil. Strel pa bo do takrat tako ali tako že preplaval Amazonko. Če bi hoteli, da tisti, ki več pijejo, več plačajo za zdravljenje, bi to lahko storili s povišanjem davka na alkoholne pijače, ki je pri nas med najnižjimi v EU. Stvar bi bila pravična, saj bi tisti, ki pijejo več, tudi več prispevali, dodatnih stroškov z zbiranjem davka ne bi bilo nikakršnih, nov davek pa bi enostavno predali ZZZS in hkrati ustrezno znižali premije in prispevke. Ukrep bi zaradi višjih cen pijač vsaj malo zmanjšal njihovo uživanje in bi torej deloval preventivno. Ampak v tem primeru bi denar res preveč enostavno prispel v zdravstveni sistem; tisti, ki kopičijo dobičke na račun denarja za zdravstvo, s tako preprosto rešitvijo ne bi bili zadovoljni.