Kadar vlada spreminja nek zakon, njegovi pisci v uvodu napišejo, da je obstoječi zakon zastarel in da ga je nujno potrebno posodobiti. K temu je treba dodati še dejstvo, da ima vsak zakon še od takrat, ko je bil čisto nov, celo vrsto šibkih točk, ki omogočajo dvoumne razlage in pijejo kri vsem tistim, na katere se te rešitve nanašajo, in tistim, ki jih morajo izvajati. Število zakonskih lukenj je odvisno od umnosti njegovih sestavljavcev in od števila neusklajenih dopolnil, ki jih v zakon stlačijo poslanci tik pred glasovanjem. Zato je spreminjanje zakona priložnost, da se te zakonske luknje odpravijo. Največ ve o njih tisti, ki zakon izvaja;  v primeru zakona Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ki je na pragu parlamenta,  je to Zavod za zdravstveno zavarovanje. Seveda pa njegovih strokovnjakov ne bom omejil samo na to vrsto znanja; nedvomno spadajo tudi med tiste redke posameznike, ki bi lahko prispevali tudi k njegovi sodobnejši vsebini.

Uganili ste: ministrstvo ni pritegnilo Zavoda k pisanju tega zakona in ga v dveh letih, ki sta minili od začetka pisanja, nikoli ni vprašalo za mnenje. Še poslalo mu ga ni v vpogled. Morda je tudi to krivo, da so v zakonu ostale nekatere stare, za nameček pa so se pojavile še mnoge nove slabe rešitve.

Vzemimo na primer 21. točko 15. člena; številko si  velja zapomniti, ker bo člen nedvomno postal razvpit. Ta točka  ponavlja določilo iz sedanjega zakona, da za osebe s stalnim bivališčem v Sloveniji, ki imajo zelo nizke dohodke, zdravstveni prispevek plačujejo občine. Občani, kot se ta skupina ljudi imenuje v zavarovalniškem žargonu, so velik dosežek socialne države: pomeni, da imajo pri nas vsi ljudje zagotovljeno obvezno zdravstveno zavarovanje. V novem zakonu je ta člen »moderniziran«: upošteva reformni predlog vlade, da je treba tistim, ki neupravičeno izkoriščajo njeno socialno rahločutnost, stopiti na prste. Zato prinaša merila za ugotavljanje upravičenosti do statusa občinskega podpiranca. To naj bi bili dohodki oziroma premoženje posameznika, ki v zadnjih treh mesecih ne dosegajo 50% minimalne plače ali 25% le-te na družinskega člana in če kot brezposelne osebe niso neupravičeno odklonile ukrep aktivne politike zaposlovanja.

Razmišljam, katere občane naj si zamislim: Rome, nezaposljive, izbrisane ali take, za katere živ krst ne ve, po kateri vrstici zakona jim pripada zavarovanje, in jih vsi pošiljajo na občino? Vzemimo mojega znanca Jožeta Čoka, klošarja, ki v rednih intervalih dobiva od mene in drugih prebivalcev svojega rajona male prispevke za svoj način življenja. Pošteno bo presenečen, ko bo ponovno potreboval zdravnika. Kartico zdravstvenega zavarovanja je dobil pred tremi leti, ko se mu je pri iskanju »stalnega bivališča« na obrobju Ljubljane pod nogo zlomil klin na lestvi opuščenega senika in so ga v bolnišnico pripeljali z zlomljeno stegnenico in podhlajenega, saj je bila tistikrat zima in je v snegu več ur čakal na pomoč. Do takrat kartice ni imel, ker je odlašal z odhodom na občino, kjer bi ga uvrstili med občane. V času njegovega tri tedenskega bivanja v bolnišnici je vse potrebne formalnosti zanj uredila socialna delavka. Po tistem je kartico potreboval še dvakrat; vsakokrat je bila nepotrjena, ampak sestra mu je kar skozi okence pokazala zavarovalniški avtomat. Ampak ne  več po novem: sedaj mu avtomat govori, da zavarovanje ni urejeno in naj se zglasi na občini. Jože je prehlajen, morda ima gripo, angino ali še kaj dražjega; vsekakor mu sestra svetuje, naj gre na občino, ker bo sicer moral plačati pregled in nato tudi zdravila. Ne  bom se spuščal  v razglabljanje, kako hitro in s kolikšnimi zapleti bo Jože potrkal na prava vrata, lahko pa si zamislim vprašanja občinskega uradnika. Morda bo najlažje tisto o stalnem bivališču; navsezadnje se iz stanovanja, ki je sedaj ženino, ni nikoli odjavil. Nato sledi vprašanje o dohodkih: pri tem tudi uradnik ne ve, ali mora Jože dokazati njemu, da so njegovi dohodki dovolj majhni ali pa mora on dokazati Jožetu, da niso dovolj majhni. Še posebej, ker v zakonu črno na belem piše, »da lahko občina poleg podatkov iz uradnih evidenc upošteva tudi druga dejstva in okoliščine, ki odražajo dejanski socialni položaj zavarovanca«. Uradnik začuti, da ima v rokah moč odločanja, zato najprej blekne nekaj ciničnega o tem, da vsak spodoben klošar v Ljubljani nabere od mimoidočih vsaj polovico minimalne plače in da mu po zakonu občina pravzaprav  ni dolžna plačevati prispevka za zdravstvo. Ampak potem uvidi, da tega ne  bo mogel dokazati, zato mu da formular, kjer Jože podpiše, da na mesec zbere manj kot polovico minimalne plače in da nima prihrankov v banki. Uradnik je sam pri sebi prepričan, da bi bilo potrebno dopolniti zakon tako, da bi banke morale javljati podatke o ljudeh, ki bi radi postali občinski reveži. Nato brska po drugih podatkih, ki jih nudi občanom prijazna elektronska uprava in benti, da še vedno ni vzpostavljena povezava z Zavodom za zaposlovanje, da bi lahko ugotovil, ali je Jože odklonil kako zaposlitev. Tule piše, da je na vas registriran avto, pravi zmagoslavno, ne pridete v poštev za občinsko podporo. Jože je na avto že pozabil: ko se je zapil, ga ni več vozil, po ločitvi pred petimi leti pa ga je pustil ženi. To boste morali urediti z ženo, pravi uradnik, prej ne morem izdati potrdila. Poleg tega pa tule piše, da imate pet arov gozda na Dolenjskem. To premoženje je vredno več kot polovica minimalne plače. Od tega nič nimam, pravi Jože, kar vi poskusite živeti s tem. Uradniku se posveti, da je določilo zakona nenavadno. Moral bom dobiti uradno razlago zakona, pravi, vi ste prvi tak primer. Pridite čez en teden, vmes pa uredite še tisto zadevo z avtom. 

Morda bo Jože vmes ozdravel ali pa  bo glede na to, kje prenočuje, staknil pljučnico. Če bo stanje nujno, ga  bodo zdravili  brez kartice. Vsekakor bo zavarovanje obnovljeno. Ampak čez tri mesece  bo moral ponovno na občino. Vsaj zato, da bo podpisal formular, da se v zadnjih treh mesecih njegovi dohodki niso izboljšali. Ljudi, kot je Jože, je nekaj deset tisoč. Pri njih bo treba vsake tri mesece dokazovati, preverjati in potrjevati njihovo dohodkovno in premoženjsko stanje, kar bo povzročilo stroške in zahtevalo dodatne zaposlitve na občinah, centrih za socialno delo in v službah ZZZS. Predvsem pa je poniževalen do ljudi, ki so najbolj izrinjeni na rob družbe. Pa kaj bi tisto: glavno je, da ne bi kdo, ki ne bi bil dobolj reven, neupravičeno dobil podporo države.