V predzadnji kolumni sem na primeru klošarja Jožeta Čoka dokazoval, kako zelo bo država z novim Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju zagrenila življenje socialno ogroženim ljudem, ki bodo morali vsake tri mesece dokazovati, da so še vedno dovolj revni, da jim obvezno zdravstveno zavarovanje plačuje občina, in koliko novih zaposlitev bo za to potrebnih. Danes bom zakon pohvalil: uvaja namreč določilo, da bo tem istim državljanom država poleg obveznega zavarovanja plačevala tudi doplačila za zdravstvene storitve. 

Res je, da bom v nadaljevanju temu darilu pogledal v zobe, a najprej moram našteti pridobitve, ki jih prinaša nekaterim državljanom in osebam s stalnim prebivališčem v Sloveniji. To, da bo državni proračun plačal nekaterim najrevnejšim posameznikom doplačila, ki v povprečju znašajo kakih 15% celotne cene, pomeni, da se jim za ta znesek ne bo več potrebno dopolnilno zavarovati. Prihranili bodo dobrih šestdeset tisočakov na leto, družina z dvema odraslima pa dvakrat toliko. Za mnoge med njimi to predstavlja en ali dva mesečna dohodka. Več deset tisoč med njimi jih doslej sploh ni bilo dopolnilno zavarovanih, kar pomeni, da so se zdravstvu v širokem loku izogibali; če si niso mogli privoščiti premije dopolnilnega zavarovanja, so si še toliko manj lahko privoščili doplačila. To je vzorčni primer neenake dostopnosti do zdravstvenih storitev: ker ne moreš plačati premije ali doplačil, si tudi ne moreš privoščiti preostalih 85%, ki jih plača obvezno zavarovanje. In tako denar revežev ostane na razpolago ostalim, ki imajo obe zavarovanji.

Jože Čok me je razveselil, ko mi je povedal, da je prebral kolumno in da je v njej prepoznal sebe, pa čeprav sem mu spremenil ime. Nekateri mi namreč dopovedujejo, da tisti, ki jim je moje pisanje namenjeno, ne berejo kolumn, tisti z boljšimi dohodki, ki naj bi menda imeli tudi boljše bralne navade, pa se z mano ne strinjajo. Zato izkoriščam svoj privilegij kolumnista, da sporočim Jožetu in drugim revnim ljudem, ki berejo časopise: ne izogibajte se več zdravnika, ker se bojite, da boste morali doplačevati iz žepa. Vaše stroške bo poravnala država. Skoraj  bi že lahko vzneseno  vzkliknil: dostopnost do zdravstvenega varstva je v Sloveniji končno postala enaka za vse.

Žal ne drži. Drži za mojega in druge klošarje, drži za brezposelne, drži za tiste, ki prejemajo stalno denarno pomoč kot edini vir preživljanja, ne drži  pa za nikogar, ki je obvezno zavarovan, pa čeprav njegovi povprečni mesečni prejemki niso nič boljši. Zakon dela pri novi socialni pravici razliko med državljani z enako mizernimi dohodki: nekaterim bo država poravnavala stroške doplačil, drugim pa ne. Noben upokojenec, delavec ali kmet, ki ima obvezno zavarovanje, te pravice ne bo imel. Kar se mene tiče, je to kršenje ustavnega načela o enakosti državljanov na področju socialne varnosti.

Zakaj so se pisci zakona odločili za tako diskriminacijo, je seveda jasno: da bi kar najbolj zmanjšali število upravičencev. Po njihovi oceni bo takih ljudi kakih 64.000, pred leti pa smo v Beli knjigi zdravstvene reforme ocenjevali, da je ljudi s tako nizkimi dohodki v Sloveniji  vsaj 170.000. K temu je treba prišteti še en razlog za morebitno množično nezadovoljstvo: tik nad uradnim pragom revščine, ob pičlih nekaj evrih razlike v mesečnih dohodkih, je še vsaj sto tisoč ljudi in ti bodo morali še naprej plačevati 250 evrov letne premije dopolnilnega zavarovanja – enako kot vsi ostali, tudi najbogatejši.

Zakon je tudi neverjetno zapletel postopek, kako bo država poravnavala doplačila omenjenim upravičencem. Predvideno je, da bo izvajalcem plačal polno ceno ZZZS, enkrat letno pa mu bo vrednost doplačil vrnil proračun Republike Slovenije. To pomeni, da bo potrebno pri vsaki zdravstveni uslugi že pri izvajalcu ugotavljati, ali bolnik spada med izbrane reveže, nato pa poslati ZZZS za vsakega upravičenca poseben račun, ki doslej ni bil potreben. Na leto bo takih računov vsaj milijon. ZZZS bo skupni račun za doplačila predložil v potrditev Ministrstvu zdravje (zanimivo bi bilo izvedeti, kaj bo ministrstvo na skupnem računu, ki bo predstavljal vsoto milijon posamičnih računov, sploh preverjalo), nato pa ga bo poravnalo Ministrstvo za finance. Potrebne bodo nove računalniške rešitve, evidence in nadzor, novo delo bo zahtevalo nove zaposlitve na vseh ravneh: od  socialnih služb, bolnišnic in zdravstvenih domov do ZZZS in obeh ministrstev. Stroški  bodo šli v milijone evrov in utegnejo vsoto, ki jo bo plačeval proračun, povečati za polovico.

In to samo zato, ker niso pisci zakona izbrali logične poti, da za ljudi, ki izpolnjujejo kriterije, proračun enostavno plača letno premijo dopolnilnega zavarovanja v višini 250 evrov. Če ta znesek pomnožimo s številom upravičencev, pridemo do enake vsote, kot jo sami predvidevajo, le da bodo do nje prišli na neverjetno zapleten način in z velikimi dodatnimi stroški za administracijo in nadzor. Da to možnost poznajo, dokazuje podatek, da isti člen omenja še eno skupino državljanov, ki so oproščeni doplačil: to so vojni in civilni invalidi. To določilo je zapisano že v sedanjem zakonu in država ga izvaja tako, da za invalide plačuje premije za dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ne da bi zahtevala računov.

Morda pa pisci menijo, da bo država pri plačevanju računov za reveže prihranila kak evro. Nemara sklepajo, da bodo reveži tako kot doslej, ko so se zaradi stroškov bali oditi k zdravniku, tudi poslej manjši uporabniki zdravstvenih storitev in da je zato za proračun bolje, če plačajo samo doplačila k opravljenim storitvam, kot pa premijo, ki temelji na povprečnih stroških na državljana. To je račun brez krčmarja. Morda ne takoj, v letu ali dveh pa bodo revni ljudje, ki imajo povsod po svetu nadpovprečno velike potrebe po zdravljenju, skušali nadoknaditi vse, kar so zamudili doslej. Zato bodo stroški doplačil zanje znatno višji, kot če bi se država modro odločila za plačevanje premij. Pa še stroškov za novo administracijo ne  bi bilo.

Če že ni mogoče pričakovati, da bi to logiko razumel minister za zdravje, nemara pa bosta prisluhnila minister za javno upravo in finance?