Intervjuvani minister: Andrej Bručan

Minister pred njim: Dušan Keber

Če sklepam po tem, kaj se je zgodilo novinarki na TV Slovenija, ki je preveč drezala v finančnega ministra, se Delovi novinarki Mileni Zupanič ne piše nič dobrega: če se že ne bo morala preseliti h konkurenci (ampak tudi tej že zmanjkuje zmogljivosti za sprejem vseh tistih, ki želijo oditi z Dela ali so jih »odšli«), se bo nemara pričela ukvarjati s športom. Na kulturnem področju bi bila prenevarna, če pomislim na to, kakšno vlogo je kultura igrala v slovenski politiki. Vsekakor pa ji bo treba na zdravstvenem področju zavezati usta, saj minister za zdravje ne more biti zadovoljen z njo. V njegovem intervjuju v Sobotni prilogi je jasno razvidna sled njegovega odgovarjanja s stisnjenimi zobmi; nisem prepričan, da tudi rok ni držal tesno sklenjenih, da se ne bi spozabil po Drobničevem vzoru. Ampak to je že nemarno ugibanje, kakor je ugibanje tudi to, ali je pri svojih odgovorih uporabljal sočno govorico nekdanjega tržiškega in ponovnega koprskega župana. Je pa to ugibanje dovoljeno, pravzaprav smo vanj prisiljeni: svoje odgovore je minister med kasnejšo avtorizacijo spremenil v tolikšni meri, da so se celo na Delu ujezili in sklenili to razkriti na koncu pogovora: »Ker je avtorizacija v nekaterih primerih vsebinsko bistveno odstopala od posnetih ministrovih odgovorov, se z vsemi spremembami nismo strinjali, zato je prišlo do dodatnega usklajevanja. Objavljena je zadnja različica.« Za ta pripis je bil poleg poguma novinarke potreben še pogum kakega urednika, razen če je odpovedala notranja cenzura. Vsekakor gre za precedens ali vsaj za zelo izjemen dogodek: ne spominjam se nobenega primera, ko bi intervjuvanec tako spreminjal svoje izjave, da bi uredništvo časopisa sklenilo, da o tem obvesti bralce. Seveda je res, da bi Delo pravi pogum izkazalo, če bi objavilo prvotne odgovore, ampak že razkritje, da jih ni smelo, lahko koga stane glave. Zanimivo bi bilo vedeti, o čem so se »dodatno usklajevali«, če je bilo vse posneto črno na belem. Domišljija mi ne da miru: predstavljam si, kako so si ministrovi svetovalci pulili lase, ko jim je šef dal neavtorizirani intervju in jih je spreletaval srh ob njegovih globokih mislih. Očitno so ugotovili, da bi bila škoda ob objavi izvirnih trditev tako velika, da so vzeli v zakup celo jezo vladi poslušnega dnevnika.

Minister je po svojem načinu argumentacije postal tako razvpit, da Gibanje za ohranitev javnega zdravja na svoji spletni strani objavlja njegove »bušizme«. Včasih je potrebno soočiti njegove izjave v časovnem zaporedju tednov ali mesecev, največkrat pa je dovolj počakati samo nekaj stavkov, da bo samega sebe zanikal ali postavil na laž. Tudi v omenjenem intervjuju kljub avtorizaciji ne manjka takšnih primerov. Tako na primer je zadovoljen, ker je evropska raziskava pokazala, da je naš zdravstveni sistem najbolj učinkovit glede na vložena sredstva, na drugem mestu pa pravi, da je naš državni zdravstveni sistem zelo drag in vodi v pomanjkanje sredstev za zdravstvo. On bo sistem še bolj racionaliziral s tem, ker bo privatiziral njegovo izvajanje, pri čemer ni še nikoli, tudi tokrat ne, navedel, kje so s privatizacijo to res dosegli. Nasprotno, vsi zdravstveni ekonomisti poudarjajo, da privatizacija pomeni manjšo racionalnost z javnim denarjem in to tudi utemeljujejo. Že omenjena raziskava je eden od takih dokazov: slovensko državno zdravstvo je najbolj učinkovito v Evropi in je pred državami, ki jih minister želi posnemati.  

Na drugem mestu pravi, da ni potrebe, da bi zdravstveni domovi razpadli, njihova vloga in vsebina pa se vsekakor mora spremeniti. Ne pove, zakaj; očitno je dovolj, da on tako misli. Vse kar izvemo, je, da imajo sedaj direktorji in njihove ekipe ogromno moč in bi radi še naprej stvari urejali po svoji volji. Kakor da direktorjem javnih zavodov ne bi primanjkovalo prav moči in avtonomije! Kje je ta silna moč direktorjev, ko uničevanje zdravstvenih domov poteka kljub njihovim protestom in brez njihovega sodelovanja – in to celo ob nespremenjeni zakonodaji, ki jim je  bojda namenjala preveliko moč?  Še to jim minister hoče vzeti in preseliti k sebi.

Njegovo izmikanje pri razlagi helikopterske afere je posebno poglavje. Na enem mestu trdi, da nikakor ni šlo za privilegij enemu samemu izvajalcu, na drugem mestu prizna, da je uredba, ki je določila enega samega izvajalca, nepravilna in da bo potreben javni razpis, na tretjem mestu pa na odgovor, zakaj niso upoštevali še dveh drugih ponudnikov helikopterskih prevozov, pove, da je izvajalca določila uredba. Kdo je vladi podtaknil to uredbo, ki jo je morala zaradi medijskega razkrinkanja spremeniti, še nismo izvedeli. Bomo pa zato izvedeli, da je minister zaslužen za javni razpis za helikopterske prevoze in da se s tem izkazuje kot borec proti korupciji. Podobno, kot  je zaslužen za operacijske mize za Onkološki inštitut, kjer je vztrajal na predragi opremi, ker bolniki zaslužijo najboljše (po letu in pol pa brez zardevanja ugotovil, da je tudi še enkrat cenejša prav tako dobra), in jo kupil na podlagi zanj narejenega zakona, da je nakup nujen, ker bi sicer umirali bolniki. Šest mesecev po nakupu miz rakavi  bolniki še  vedno niso operirani na njih, kar pomeni, da je vladi podtaknil nakup miz po nujnem postopku, za katerega ni bilo razlogov. 

Poleg nevzdržno slabega argumentiranja minister tudi laže. Lep primer obojega je njegova trditev, da so se v času njegovega predhodnika enormno povečale čakalne dobe in to zaradi napačnega pristopa: ljudi niso primerno stimulirali za delo. Niso se enormno povečale, pač pa so se v nekaterih najbolj kritičnih primerih bistveno skrajšale: ukrepe, ki so privedli do krajšega čakanja na srčne operacije in operacije sive mrene so v znatni meri izpeljali že v prejšnjem mandatu, v manjšem obsegu pa tudi na nekaterih drugih področjih. In to kljub nespremenjeni stimulaciji za delo. Pri čemer je seveda res, da je stimulacija za delo kritična točka vseh javnih sistemov. Ampak za delovno zakonodajo ni kriv niti prejšnji niti sedanji minister za zdravje. Obenem pa minister doslej še ni dokazal, da je on sam skrajšal čakalne dobe prav s povečano stimulacijo. V vseh primerih, ki jih poznam, je šlo za povečanje programov. Če plačnik namesto tisoč plača dva tisoč operacij, se čakalne dobe skrajšajo, vendar to nima nobenega opravka s stimulacijo za delo.  Najhujše v intervjuju pa je, da je minister z  lahkotnostjo, ki lahko temelji samo na neznanju in zanikanju  moči argumentov, posegel na novo področje in se še enkrat pokazal kot zagovornik privatnega na škodo javnega interesa: podpira namreč uvedbo zasebnega zavarovanja za čakalne dobe. Ampak ta tema  zasluži posebno kolumno.