Konservativni Economist je v dnevih pred novim letom v svojem komentarju ugotovil: »Kapitalizem lahko družbo naredi bogato in jo ohranja svobodno. Ne zahtevajte pa, da bi vas tudi osrečil.« No, kar se tiče svobode, nisem čisto prepričan. Razen, če okupacija Iraka, ki jo je zahteval in izpeljal kapital, s svojimi posledicami – državljansko vojno in terorizmom –  za Iračane ne predstavlja  večje svobode, kot so jo imeli v diktaturi.

Morda pa je bila mišljena svoboda tistih na strani kapitala. Res je, denar in tehnološki razvoj vsaj v najbogatejših državah danes onemogočata revolucije, ki bi zamenjale družbeni sloj na oblasti in postavile novo definicijo svobodnih in manj svobodnih ljudi; dozdeva se, da so se današnje kapitalske, gospodarske in politične elite dokončno osvobodile strahu, da  bi se jim »zgodil narod«, in da »narod« na to dejstvo odgovarja z naraščajočo apatijo in anomijo navzven in zatekanje v najožje okolje:  k družini in prijateljem.

Vendar celo svoboda bogatih velja le na ravni vsega družbenega sloja, saj njihovi posamični predstavniki ne kažejo pretirane sproščenosti: osebni stražarji, varovane stanovanjske soseske, rezidence z  visokimi ograjami – vse to kaže na strah pred sodržavljani ali prišleki od drugod, ki se v stiski in jezi, da se obstoječemu redu ne morejo postaviti po robu globalno, maščujejo lokalno. Nobenega dokaza ni za trditev, da bo kapitalizem v sedanji inačici osvobodil človeštvo. Res je, da potekajo tudi obratni procesi, ki si prizadevajo za zmanjševanje socialne izključenosti, vendar jih nikakor ne moremo pripisati kapitalizmu, bolj drži, da predstavljajo poskus obrambe pred njegovimi najslabšimi stranskimi učinki.

Ampak vsekakor drži trditev, da kapitalizem ne povečuje sreče.

Sreča se izmika dobri definiciji, čeprav jo takoj prepoznamo. Opisati se jo da biološko s somatskimi in duševnimi zaznavami in spremembami. Sreča je čustven odziv, ki je opisan kot občutek veselja in zadovoljstva. Ta opis pa je krožen, saj pod veseljem in zadovoljstvom najdemo v slovarjih vzvraten opis, da gre za stanji sreče; torej se ne razlikuje od otroškega odgovora na vprašanje, kaj je sreča: sreča je, če si srečen. Nedvomno je sreča najpomembnejša pozitivna zaznava vsakega posameznika; iskanje sreče je osrednje gibalo človeške zgodovine, pisanje o njej pa poglavitni motiv literature in filozofije. 

Aristotel je trdil, da je sreča edina stvar, po kateri ljudje koprnijo zaradi nje same. Menil je, da ljudje ne koprnijo po bogastvu zaradi bogastva, temveč zato, da bi bili srečni. Enako velja za koprnenje po slavi, moči, užitku, ljubezni in časteh. Morda je bogastvo v času Aristotelu pomenilo nekaj drugega kot danes, ko je svet neprimerno bolj bogat kot kadarkoli v svoji zgovovini.  Economist pravi: če bo svetovna ekonomija nadaljevala z rastjo, ki smo ji priča od preloma tisočletja, bo to desetletje preseglo doslej najbolj cvetoča petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Tržni kapitalizem, ki poganja svetovno gospodarstvo, torej dobro opravlja posel. Vendar je mera za ocenjevanje tega uspeha, rast BDP, po mnenju naraščajočega števila ekonomistov in politikov nezadostna. Res je, da prispeva k večji premožnosti ljudi, vendar je ta prirastek razporejen zelo  neenakomerno: rast BDP govori zgolj o tem, da bi iz zelja in mesa, ki ga pojedo državljani,  lahko skuhali iz leta v leto boljši golaž. Ampak ne spreminja se dejstvo, da večina mesa ostane na krožnikih bogatih, da  večina dobi le kak košček ali dva več in da nespremenjenemu ali celo povečujočemu se deležu prebivalstva ostaja samo zelje.

Na vprašanje, ali so srečni, še kar srečni ali ne preveč srečni, bogatejši resda izpadejo srečnejši kot revni, vendar pa se skupna količina sreče v državah, ki strmo kopičijo bogastvo, v zadnjih treh desetletjih ne spreminja. Očitno je, da povečujoče se premoženje, ki na spodnjem koncu krivulje pomeni večjo varnost, le-ta pa je glavni, nemara edini razlog, zakaj so revnejši ljudje manj srečni kot  bogati, od določene ravni dalje ne deluje več kot generator sreče. Nekdanje kopnenje revežev, da  bi uživali tisto, kar si privoščijo bogati, je v povprečno razviti državi omogočeno vsem vsaj od srednjega razreda naprej. Večja blaginja je nekdanje luksuzne predmete in eksotična potovanja spremenila v nekaj, kar si lahko privošči večina, s tem pa je ljudem odvzela koprnenje; kapitalistični trg je poskrbel, da so te dobrine prišle v množično potrošnjo, saj je ljudem potrebno vzeti nazaj povečujoče se dohodke. Večina lastnine, ki nas obdaja, ni potrebna za našo varnost in nas tudi ne osrečuje. Nasprotno, vse bolj postaja očitno, da bo vzrok za nesrečo naših vnukov, če že ne kar sinov in hčera: naraščajoča poraba energije za proizvodnjo nepotrebnih dobrin in druge oblike uničevanja naravnega ravnovesja vodi v kataklizmo. 

Neverjeten cinizem je, da tržni kapitalizem v svoji težnji, da bi ljudem prodal vse  več nepotrebnih dobrin, zavira razvoj tistih dejavnosti, ki bi prispevale k sreči. Največji, a ne edini primer je zdravje: številne vlade pod taktirko trga in kapitala omejujejo javne izdatke za zdravstvo, saj le-ti omejujejo konkurenčnost gospodarstva pri proizvodnji nepotrebnih dobrin. 

K sreči se krepi prepričanje, da za uspešno državo ni dovolj, da narašča skupno premoženje njenih državljanov. Vse več politikov in ekonomistov meni, da mora država predvsem prispevati k temu, da bi bili ljudje srečni. Evropska ideja o »kakovosti življenja« je po njihovem mnenju vredna počasnejše ekonomske rasti v primerjavi z Ameriko. V ZDA se nenehno obnavlja razprava, ali so socialna neenakost, daljši delavnik kot v Evropi, brezobzirna tekmovalnost in stres smiselne žrtve, če jim to ne prinaša sreče, temveč zgolj možnost, da si lahko kupujejo še več nepotrebnih stvari. Nekateri ekonomisti predlagajo nove kazalce uspešnosti države, kot so »Bruto domača sreča« (BDS) , Indeks srečnega planeta (ISP) in Leta srečnega življenja (LSŽ). Celo  vodja nekdaj zelo materialistično usmerjenih britanskih konservativcev David Cameron meni, da bi Splošno blagostanje (SB) moralo nadomestiti ali vsaj dopolniti BDP.

Pri rasti teh novih kazalcev bo prispevek tržne ekonomije mogoč le v primeru, če si bo izbrala nove vrednote: če se bo od dobička obrnila k človeku in okolju ali če bo dobiček uporabila za človeka in okolje. Bo pa sreča še naprej odvisna predvsem od vsakega posameznika.