Stara mama je v svoje zgodbe, ki so segale daleč  v preteklost, včasih vpletla napovedi o prihodnosti; dve med njimi sem si zapomnil dobesedno. Prva, ki naj bi jih izrekel Jezus Kristus, je govorila o koncu sveta, ki naj bi napočil pred letom dva tisoč: »tisoč in nič več tisoč in še in še«. Ob tej prerokbi sem  bil hudo razdvojen: po eni strani mi ni bila všeč, ker sem izračunal, da takrat še niti približno ne bom toliko star kot stara mama, po drugi strani pa me je tolažila misel, da me zaradi konca sveta nihče ne bo preživel. Druga napoved pa se je glasila, da bo nekoč svet preplavila rumena rasa. V tistem času, ko so bili edini tujci, ki sem jih videl, potniki avtobusov z zahoda, ki so nam skozi okna metali karamele, in ko sem si le stežka predstavljal, da bom kdaj videl zmaja na trgu v Celovcu, čeprav so me od njega ločevale le Karavanke (vendar so na njihovih vrhovih prežali oboroženi graničarji), je bila rumena nevarnost nekaj, kar sem si zamišljal kot veletok poševnookih hord, katerih pripadnike sem poznal samo iz risb, ki so jih podobno kot Indijance risali zapadnjaki in kjer so vsi izgledali divji in hudobni in so bili podobni Atili in Džingiskanu. 

V Strategiji za povečevanje rodnosti je zapisana tudi nekakšna zaveza, da bomo v Sloveniji obnavljali prebivalstvo brez migracijskih prilivov. Nisem prepričan, da je bil tudi ta del dokumenta zavrnjen, prej nasprotno: medtem ko so njegove druge spotakljive teze doživele vsestransko obravnavo in kritiko, se omejevanja priseljevanja ni dotaknil nihče. Če izvzamem možnost, da te usmeritve, ki je  bila resda navržena mimogrede, nihče ni opazil, pomeni molk pritrjevanje – bodisi zaradi iskrene prepričanosti, da priseljevanje tujcev ne more koristiti državi in njenim državljanom, ali pa zaradi političnega oportunizma, da ni posebno pametno buriti duhove s temami, ki ti zaradi večinskega nasprotovanja ne morejo prinesti naklonjenosti javnosti. Tako kot podpora Romom.

V zadnjem mesecu objavljajo na oni strani Atlantika komentarje v uglednih časopisih, da je napočil čas, ko bi si Američani utegnili izbrati črnega predsednika. Ne verjamem sicer, da je ta čas res prišel in ali bo sploh kdaj, dokler bodo državljani, ki izbirajo predsednika, večinsko imeli drugačno barvo kože, vendar je že samo pisanje o tej možnosti s pozitivnim predznakom velikanski napredek za državo, v kateri se še pred petdesetimi leti črnci niso smeli voziti v avtobusu skupaj z belci. Bilo bi krivično, če bi se vprašal, kdaj bo kaj takega mogoče v Sloveniji; samo upam lahko, da ne bo potrebnih dve sto let skupnega življenja z drugače obarvanimi ljudmi, tako kot v  ZDA. Ali se lahko zgodi, da bomo takrat volili predsednika s kitajskimi koreninami? Morda pa tudi danes nismo takšni rasisti: za župana glavnega mesta smo izvolili človeka, v katerem se ne pretaka čista slovenska kri. Ampak zgodba z Romi in incidenti z maloštevilnimi skupnostmi državljanov drugačne barve kože ne vlivajo optimizma.

V vsej Evropski uniji upada število avtohtonih prebivalcev. Slovenija spada med tiste, kjer se to dogaja najhitreje. Ob današnjem trendu bo EU ob koncu stoletja štela manj kot dvesto milijonov ljudi,  Slovenija pa nekaj sto tisoč. Francija je edina država, ki naravni prirastek vzdržuje vsaj v bližini tistega, kar je potrebno za ohranjanje števila prebivalstva, vendar ji to uspeva s pomočjo pet milijonov priseljencev, ki imajo številčnejše družine. Kdaj bo prvi francoski predsednik musliman? Zaenkrat nič ne kaže na to: razlike med domačim in priseljenim prebivalstvom se ne zmanjšujejo. Priseljenci se počutijo tretje razredne državljane in to vse pogosteje izražajo s protesti, domačini se v vsakdanjem življenju, kjer prisila večine nad manjšino ne igra nikakršne vloge pri razreševanju problemov skupnega življenja dveh posameznikov z različnimi etničnimi koreninami, ne počutijo varne in odkrito nasprotujejo nadaljnjemu priseljevanju. 

Ob vsem tem problem sveta ni premalo, temveč preveč prebivalstva. Število ljudi na planetu s končno  velikostjo ne more rasti do neskončnosti. Po definiciji je neko področje prenaseljeno takrat, ko njegovo prebivalstvo ne more preživeti, ne da bi izčrpavalo neobnovljivih virov, ki jih tako jemlje potomcem. Zato danes Američani in Evropejci  s svojim brezumnim potrošništvom, ki ga vzpodbuja trg, le-tega pa globalizacija, bolj prenaseljujejo Zemljo kot Indijci ali Kitajci. Priča smo paradoksu, da se Evropejci ukvarjamo s strategijami, kako preprečiti svoje izumrtje, kar utegne pripeljati do tega, da bodo države staršem plačevale visoko rento za rojstvo in odraščanje vsakega otroka, na drugi strani pa želi razviti svet prepričati nerazvitega, naj preneha rojevati otroke. Ta pristranska obravnava se ne končuje na meji med razvitim in nerazvitim svetom, temveč deli tudi državljane znotraj posameznih držav. Spomnimo se nekdanje Jugoslavije in stališča njenih državljanov, zlasti Srbov, da rojevanje številnih otrok v kosovskih družinah predstavlja nič več in nič  manj kot subverzivno dejavnost. Ampak podobna dvojna merila najdemo tudi v deželah z dolgoletno tradicijo zahodne omike: poznan je stališče enega glavnih svetovalcev Margaret Thatcher, da je revne ženske v Veliki Britaniji potrebno prepričati, naj ne rojevajo. 

 Pravi odgovor bi bil hitrejši razvoj in boljše življenje današnjih svetovnih revežev s pomočjo pravičnejše razdelitve bogastva. Sem sodi tudi razumna migracijska politika. Če bogati svet ne bo dopuščal priseljevanja ljudi, ki iščejo dom in srečo, se bo na koncu moral sam preseliti k njim. Če bo Slovenija zapirala vrata državljanom evropskega vzhoda, dokler so ti sploh še voljni oditi na zahod, jih  bo nekoč v prihodnosti morala odpreti še bolj oddaljenim narodom. Brez prišlekov bo število državljanov usihalo vsem strategijam navkljub. Ne le politiki, ki te strategije pišejo, tudi državljani bodo morali razmišljati o tem.

V knjigi „Propad globalizacije in ponovno odkrivanje sveta“ je John Ralston Saul v končnem poglavju, potem ko je v prejšnjih opisal crkavanje najnovejše svetovne ideologije, zapisal naslednjo  navodilo za prihodnost: »Uporabljati bomo morali svoj najbolj pretanjen občutek pripadnosti, da se bomo počutili doma in da  bomo odkrili mnogotere načine, kako biti doma z najrazličnejšimi ljudmi in v najrazličnejših okoliščinah.« 

Počutiti se doma in hkrati privoščiti, da se tudi naši sosedje počutijo doma, nemara to lahko zapišem kot novoletno željo. Za letos in še za mnogo prihodnjih let.