Vsak dan postreže z novimi primeri, kako so posamezniki izločeni iz tekme za različna delovna mesta in položaje v javni upravi, šolstvu, zdravstvu in kulturi pa tudi gospodarstvu  ali kako izgubljajo svoja dosedanja delovna mesta zaradi svoje neustrezne politične in ideološke pripadnosti. Na področju zdravstva so primeri manj odmevni: vzrok je mogoče pripisati temu, da je med zdravniki, ki so daleč najpogostejši kandidati za  vodstvene položaje v zdravstvu, razmeroma malo takih, ki so vpisani v posamezne stranke, in bi šele pri razkrivanju »strokovnega« sodelovanja s strankami lahko mediji razkrivali politične povezave, ki botrujejo posameznikovemu uspehu ali neuspehu pri kandidiranju za določen položaj. Vendar novinarji tega ne počno radi, poleg tega pa prizadeti svoje politične  botre lahko zatajijo, kar jim le-ti ne zamerijo, saj tako vsaj tu in tam nastane  vtis, da na vodilnih položajih niso samo »naši«. V nekaterih primerih se zato izloča po načelu: kdor je sodeloval s prejšnjim, ne more delati s sedanjim zdravstvenim ministrom, vendar je ta princip samo  nujni, ni pa zadostni pogoj: tudi stranko je potrebno zamenjati. To nekaterim ni težko: nekdanji direktor bolnišnice Celje Samo Fakin je bil v času, ko je izgubil direktorski položaj, član LDS, njegova stranka pa je takrat vodila vlado. Da je postal svetovalec sedanjega ministra, je zamenjal stranko in politični pol, kar je morda zanj majhen korak, je pa velik korak na področju  vrednot, saj je poprej stranke menjal samo na levem polu političnega spektra. Dr. Ivan Eržen pod prejšnjo oblastjo ni uspel pri kandidaturi za položaj direktorja Inštituta za varovanje zdravja, vendar mu celo to dejstvo ni pomagalo pri dveh kandidaturah pod sedanjim ministrom; obremenjuje ga njegovo članstvo v LDS. Nekateri so pametnejši od njega: govori se, da vsaj eden od direktorjev  bolnišnic, ki so na reelekciji, želi prebegniti iz LDS v SDS, vendar so ga postavili v čakalnico. Res je, članstva v glavni oblastni stranki ni več mogoče pobrati na cesti, saj gre za zanesljivo vlaganje v kariero. Da ne  bo pomote: gneča je  bila tudi pri prejšnji oblastni stranki, vendar se je le-ta največkrat zadovoljila z zaklinjanjem kandidata, da je njen velik simpatizer; taki sedaj stojijo pred nasprotnimi vrati in so tudi že stopili skoznje, vendar se iz tega nihče ne  bo ničesar naučil: pri ponovni menjavi oblasti bodo spet stali na tej strani hodnika in spet  bodo pozdravljeni kot izgubljeni sinovi. Ljudje s hrbtenicami pa bodo ostali neprijetni vsem stranem.  

Ampak nimam namena enačiti ravnanj prejšnje in sedanje oblasti – navkljub morebitnim očitkom o pristranskosti, ki se jim zaradi sodelovanja v prejšnji oblasti ne morem izogniti. Najmanj dva argumenta lahko navedem v zagovor te teze. Najprej, da je prejšnja oblast zavračala geslo: «tudi če ni pismen, glavno, da je naš« in se je trudila za dober izbor kadrov. In drugi, da je bila sprejemljiva za kritike: kadar so jo mediji, opozicija in javnost zasačili s prstom v marmeladi, je zardela od sramu in se hitela opravičevati. Sedanja oblast pa v takih primerih še globlje potisne roko v kozarec. 

Potrjuje se tudi staro pravilo, da avtoritarna oblast brezobzirno kaznuje tudi tiste, ki so kritizirali prejšnjo oblast in s tem posredno pripomogli k njeni zamenjavi, če si dovolijo tudi kritiko na njen račun. Novinarko nacionalne televizije, ki sem jo – resnici na ljubo – včasih le stežka poslušal, ko je po mojem mnenju pristransko obravnavala »naše« in »one druge«, vendar sem ji hkrati dajal priznanje, saj so  bili »oni drugi«, s katerimi ni imela milosti, na oblasti – in ker so  bili na oblasti dobrih deset let, je imela priliko, da jih je s svojimi kritikami zasula do vratu – to novinarko so »njeni« odrezali v hipu, ko jih je kritizirala pred kamerami. Klofuta najbolj boli, če ti jo primaže tisti, za katerega si mislil, da je tvoj; z njim ne gre ravnati kot z nasprotnikom, temveč kot izdajalcem.    

Če kje, potem prav v teh zgodbah o političnem kadrovanju velja prispodoba o  vrhu ledene gore: v javnost namreč prodrejo samo najbolj odmevne zgodbe. V resnici pa politični vplivi segajo globoko proti dnu piramide. Pisati o tem je s stališča objektivnosti težavnejše, saj je vplive težje dokazati: število tistih, ki grozijo, in tistih, ki so objekt njihovega ustrahovanja, je  navzdol po lestvici vse več in več. Ali naj pišem o tem, kako na koncu strokovnega sestanka in v prisotnosti predstojnika klinike vpije »desni« zdravnik na »levega«, da mu je pobil pol družine, pri čemer sta oba rojena daleč po vojni? Ali naj pišem zgodbe o prerazporejanjih na delovnih mestih malih in še manjših oddelkov? Javnost nekaj več izve o novih pogledih na avtonomijo in svobodo v uredništvih medijev, ampak to je zato, ker pišejo novinarji sami o sebi. Kdo se zmeni za to, kar se dogaja z malimi javnimi uslužbenci in delavci v državnih podjetjih? Zame je bilo tragično to, kar sem slišal od nekaj posameznikov, ki niso prišli na sestanek opozicijske stranke v majhnem kraju: ker se v takem okolju vse razve, bodo imeli težave s predpostavljenimi, pred katerimi zaradi socialne varnosti skrivajo svojo politično pripadnost.

Ampak vplivi segajo tudi izven delovnih mest. Iz prve roke  vem, kako to poteka pri članih vodstva Gibanja za ohranitev javnega zdravja, ki z metodami boja civilne družbe nasprotuje revolucionarni preobrazbi zdravstvenega varstva, ki jo izvaja minister za zdravje. Pripombe nadrejenih, da so politično zavedeni, da sploh ne gre za civilno gibanje, da naj pazijo, kaj počno, da njihove početje nikakor ne more biti dobro zanje, da morajo biti lojalni ustanovi, kjer so zaposleni in podobno. Cehovska zdravniška organizacija z absurdnimi trditvami toži članico gibanja, vodstvo Rdečega križa jasno izraža nejevoljo s tistimi svojimi zaposlenimi, ki sodelujejo z gibanjem. Kronska je pripomba direktorja z Ministrstva za zdravje, da zdravniki sploh ne morejo biti člani civilne družbe. Še dobro, da to ni veljalo v času, ko se je osamosvajala Slovenija.

Oblast, ki tako mesi in gnete svoje državljane, je nedemokratična, avtoritarna oblast, njeni pritiski imajo posledice, ki segajo daleč v prihodnost. Zato si moramo v jeziku, ki ga prav ta oblast najpogosteje uporablja, zastaviti vprašanje: koliko let še na štirideset let podlage?