Gospa Vanda ve, da si pot do zdravljenja lahko skrajša tako, da prvi obisk plača iz žepa, pa najsi bo to pri  zasebnem zdravniku s koncesijo ali brez nje. Omenja mi operacijo kolena zaradi športne poškodbe, vendar brez podrobnosti. Ji ni treba, ker vem, kako stvar poteka. Najbolje je, da si poiščeš zdravnika, ki ima ugleden položaj v javni ustanovi, popoldne pa kot čisti zasebnik dela v kaki od zasebnih ustanov, ki poganjajo kot gobe po dežju. Če si samoplačnik, prideš na vrsto zelo hitro, včasih že isti dan. Že s tem pridobiš veliko mesecev, saj so čakalne dobe na prvi pregled lahko zelo dolge. In če zdravnik odkrije resno bolezen ali poškodbo, ni nič narobe, če ti pomaga do potrebnih preiskav. Na primer do rentgenskega slikanja ali magnetne rezonance, ki ju v zasebni ordinaciji  nima, ju ima pa zato v  bolnišnici, kjer dela. Tam pregled marsikdaj ponovi, da ne bi po nepotrebnem dražil kolegov, da zlorablja svoj položaj, ker privatnim bolnikom pomaga, da hitreje pridejo do preiskav, na katere je potrebno čakati. Tako postane zasebni bolnik tudi »državni«. Jasno, da se tudi ta pregled zabeleži in ga zavod za zdravstveno zavarovanje plača, čeprav ga je bolnik že enkrat plačal sam. Ampak tisto je bila vstopnica. Če se izkaže, da je potrebna operacija, so prednosti javno-privatnega zdravnika še bolj očitne. Zlasti, če je njegov bolnik vztrajen s svojimi obiski v njegovi zasebni ordinaciji in mu dopoveduje, da ime vse večje težave. Takrat je pravzaprav njegova dolžnost, da bolnika uvrsti na seznam bolnikov, ki nujno potrebujejo operacijo, in preskoči kakšnega od tistih, ki o svojih težavah ne morejo pogosto tarnati, ker ne preidejo hitro do ponovnega pregleda v javni ambulanti.      

V glasu gospe Vande slišim zadrego, ko mi pripoveduje o tem. Vem, da ve, da je nekaj narobe. Če ona čaka manj, čakajo drugi več. Tisti, ki ne morejo plačati  bližnjice preko zasebnega zdravnika. Ampak ona ni kriva. V naši državi ima legalno možnost, da tudi pri zdravju kupuje tisto, kar potrebuje. Tako kot hrano: ali naj vsakokrat, ko jo kupuje, misli na tiste, ki so lačni? O tem mora razmišljati država. Pomislim na Kanado: to je edina država na svetu, kjer si v zdravstvu tudi milijarder ne more kupiti ničesar preko vrste, temveč mora čakati tako kot drugi. Morda najbolj vplivni zdravstveni ekonomist na svetu Bob Evans, Kanadčan, je zapisal: Ko pride do vprašanja zdravja ali bolezni, življenja ali smrti, bi morali biti vsi ljudje enaki. 

Presenečen sem, ko mi gospa Vanda reče, da iz lastnih izkušenj ve, da je javni sistem  boljši. Postanem zagovornik zasebnikov. Kaj pa prijaznost, pravim, pa  nobene gneče v čakalnici? Ni vse v tem, da ti ob prihodu ponudijo kavo, pravi. K privatnemu splošnemu zdravniku ne morem isti dan, kot v zdravstvenem domu, temveč se moram naročiti. Predvsem pa me moti, ker vidim, kako hočejo privarčevati vsak tolar. Zobozdravnik uporablja iste rokavice, čeprav vmes telefonira in počne še marsikaj drugega. Enkrat je na rokah zadržal rokavice, ki jih je uporabljal že pri prejšnjem bolniku. Na ultrazvoku me pričaka na ležišču pregrinjalo, ki je pomečkano še od prejšnjega golega telesa. Kako šele varčujejo pri tistem, česar jaz ne morem opaziti? Na primer pri preiskavah, na katere me ne pošljejo?

Januarja letos se je gospa Vanda prijavila na pregled pri žilnem kirurgu. Ker je vedela, da zdravljenje krčnih žil ni poceni, se je prijavila z napotnico, saj je kirurg polovični koncesionar. Temu primerno so ji določili datum pregleda čez pol leta. Mesec pred tem ji je zdravnik poslal sporočilo, da je za letos že presegel odobreni program s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje in jo lahko pregleda samo še kot samoplačnico. Če pa vztraja pri pregledu z napotnico, jo bo prestavil na prihodnje leto.

Gospa Vanda bi sicer zdravnika lahko vprašala, kako je mogoče, da je že junija porabil vsa javna sredstva. In zakaj tega ni vedel že januarja. Ampak ta vprašanja ji ne bi skrajšala poti do zdravljenja, zato se je odločila, da bo plačala petnajst tisočakov za pregled.  Ko je zahtevala račun, so ji hiteli zatrjevati, da jim je prav zdaj zmanjkalo obrazcev in da bo račun prejela skupaj z izvidom po pošti. Izvid je prišel, račun pa ne in čeprav je še nekajkrat povprašala po njem, je slišala samo izgovore. Dobro je bilo vsaj to, da so jo naročili na zdravljenje s sklerozacijo in tudi novembrski datum ni bil slab: zimski čas je dober za posege na venah. 

Tri dni pred začetkom zdravljenja so jo poklicali iz kirurgove recepcije in ji povedali, da je gospod doktor to leto že porabil odobrena sredstva zavarovalnice in da jo lahko zdravijo samo kot samoplačnico. Ali pa ji bodo prenesli na prihodnje leto, vendar še ne vedo, kdaj.  Še posebej jo je razjezilo vprašanje: ali boste prišli ali naj vas črtamo?

Gospa Vanda se je odločila, da se bo pritožila. Poklicala je na Ministrstvo za zdravje, kjer je bila gospa na oni strani žice zelo razumevajoča in je vzdihovala, da jo zelo razume, ampak predvsem je ščitila zdravnika, češ, kaj pa mu preostane, če je že porabil denar, ki ga ima na razpolago? Njena naslednja postaja je bila zdravniška zbornica; tam so ji rekli, da so pristojni samo za zdravnikovo strokovnost. Vanda je vprašala je, če je zdravnikovo ravnanje v skladu s poklicno etiko. Pa napišite vlogo na našo komisijo za etična vprašanja, so ji svetovali. 

Vanda se je zatekla na Zavod za zdravstveno zavarovanje. Tam so napisali zaznamek in njeno pritožbo odstopili podružnici v Novem mestu, kjer ima žilni kirurg sklenjeno pogodbo za svojo dejavnost. In sedaj čaka in razmišlja, ali si je naredila medvedjo uslugo in bo na zdravljenje čakala še kakšno leto dlje, kot bi brez pritožbe.

Rekel sem ji, da je ravnala prav in da zavod ni brez odgovornosti, kadar zdravnik, ki dela za javni denar, izneveri svojega  bolnika. Mora ji omogočiti, da pride do zdravljenja, ne da bi čakala še eno leto pri drugem zdravniku. Zavod ima možnost sankcij, pri čemer je najbolj blaga ta, da kirurgu, ki ji je odrekel obljubljeno zdravljenje, odvzame denar in ga da tistemu, ki jo bo zdravil. V resnici to ne bo dovolj, saj obstaja sum, da zdravnik prikriva svoje dohodke pred davčno upravo.    

P.S. Oblastem, ki bi se utegnile domisliti, da so dolžne ukrepati po uradni dolžnosti, sporočam, da jim je dokumentacija gospe Vande na razpolago. Vsem ostalim pa svetujem: zgledujte se po njenem ravnanju. Samo na tak način lahko zaustavimo proces, da nam bo na vsakem koraku kdo vlekel denar iz žepov in se pri tem skliceval na neučinkovit javni sistem.