Za tistih nekaj ljudi, ki se na Ministrstvu za zdravje ukvarjajo s tehničnimi opravili okrog podeljevanja koncesij, je moral biti prvi dan v tem tednu res težaven:  ni bilo dovolj, da je bil ponedeljek, v službi so morali ostati do polnoči in  ves ta čas so jim na vrata kapljali vznemirjeni zdravniki, ki so jih morali poprej na vrat na nos poklicati, da so s skupnimi močmi pisali njihove koncesijske pogodbe. Predstavljam si, kakšne obup je grabil te ljudi, ki si z eno samo koncesijsko pogodbo  lahko dajo opravka več dni ali tednov, ko so v prvih popoldanskih urah, takrat ko se običajno že počasi odpravljajo domov,  pomislili na to, da morajo do polnoči spraviti pod streho petdeset pogodb. Pravzaprav še kako uro prej, saj so se do polnoči morale znajti že na pošti skupaj z drugimi potrebnimi dokumenti in vlogami, ki so omogočali, da so se novopečeni zasebniki lahko prijavili na razpis Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Tudi zdravnikom najbrž ni bilo lahko, tudi njim je ura odštevala minute: ali bodo prišli  pravočasno na pošto? Da bi bila mera polna, se je pokvaril še tiskalnik; ne vemo, ali so bile druge sobe zaklenjene ali so bili z gesli zaklenjeni vsaj računalniki, ampak dejstvo je, da je slavila zdravniška požrtvovalnost: eden od kandidatov je skočil domov po svoj tiskalnik in napetost, ki se je v minutah tehnološkega mrka stopnjevala do neznosnosti, je spet postala samo običajna napetost. Nič ne vemo o tem, kje in kdaj so zdravniki in zdravnice lahko prebrali pogodbo, preden so jo podpisali: morda so se zatekli v redke odprte lokale v okolici ministrstva ali pa so to počeli kar naslonjeni na zid slabo osvetljenega hodnika pred vrati, za katerimi je tiskalnik neumorno proizvajal nove in nove strani. Najbrž so bile okoliščine na moč podobne tistemu, kar doživljajo bolniki v čakalnicah tistih zdravstvenih ustanov, kjer še vedno ne naročajo na uro: večurno čakanje, ki pa je na koncu vendarle uslišano.

Ali je bilo v tem tekmovanju s časom kaj možnosti, da bi popravili kakšno napako pri črkovanju ali slovnici? Česa več zanesljivo ni bilo mogoče storiti; nekateri kandidati so podpisali tudi pogodbe, ki so jim predpisovale drugačno delo od tistega, za katerega so prosili. Tako so kirurgi po vzoru svojega srečnejšega predhodnika dr. Marka Bitenca prosili za operacije, dobili pa so ambulantne preglede. Samo ugibam lahko, kako jih je minister pomiril preko svojih posrednikov: podpišite, ker je važno samo to, da do polnoči dobite koncesijo; v naslednjih mesecih boste že še dobili tudi operacije.   

Minister bi rad opeharil svoj bodoči zakon, ki bo pod pritiskom evropskih direktiv moral uvesti določilo, da so za koncesije potrebni javni razpisi. Čim več ljudi bo spravil do koncesije brez tega nadležnega pogoja, hvaležnejši mu bo tisti del zdravniške srenje, ki bo pridobil javna sredstva brez soočenja z drugimi kandidati. Ob tem se sklicuje na to, da počne samo to, kar mu dopuščajo slovenski zakoni in kar so počeli njegovi predhodniki petnajst let. Razlika, ki jo priznava šele v zadnjem času, naj bi bila samo ta, da on to počne pogosteje.

Pa ne gre samo za to. Slovenija se je v petnajstih letih tudi česa naučila. Postopoma se je odvajala manir nekdanje balkanske in totalitarne države in jih nadomeščala z vrednotami zahodnih demokracij. Ta proces še ni končan in v njem najbrž ne bomo zamenjali samo slabega z dobrim, ampak se je in se še bo v nekaterih primerih zgodilo tudi obratno. Ampak to slednje zanesljivo ne velja za pogled zahodnih demokracij na ravnanje z javnim denarjem: ta denar ne pripada vsakokratnim oblastnikom, da  bi z njim po mili volji kupčkali in ga delili po svoji presoji, temveč ga je možno deliti samo s postopki, ki so javni, pregledni, podvrženi kontroli in ki se jih lahko pod enakimi pogoji udeležijo vsi državljani. 

Morda ni čisto vsem jasno, da podeljevanje koncesij zasebnim zdravnikom pomeni, da jim je država podelila zajetno vsoto denarja ob predpostavki, da  bodo določeno delo opravili bolje, kot ga s svojimi državnimi zdravniki opravlja sama. Gre za več deset ali tudi sto milijonov tolarjev letno. Koncesije se raztezajo globoko v prihodnost in ker koncesionarji vlagajo denar v prostore in opremo, se bo najkasneje ob njihovi upokojitvi pojavilo vprašanje, kako ta kapital prenesti na naslednjega koncesionarja. Ena od možnosti, ki ne bo med najredkejšimi, je ta, da  bo delo po očetu ali materi prevzel sin ali hči, če bosta le hotela in zmogla študirati medicino. Enakopravno kandidiranje za koncesije v prihodnosti bo torej še težavnejše, če tega ne bo uredila današnja zakonodaja. Lahko se izkaže, da so današnji koncesionarji dobili državno financiranje v dedni fevd in da je ponedeljkova gneča na ministrstvu odločala tudi o tem, kateri med našimi otroci in vnuki bodo sploh imeli šanso za študij medicine.  

Kar je neuka mlada država počela pred petnajstimi leti, ni nikakršen alibi za to, da to lahko počne tudi danes. Minister za zdravje, ki je pred poldrugim desetletjem pričel podeljevati koncesije, ni razpolagal z današnjo vednostjo in tudi zakonodaja še ni tako natančno pokrivala področja razpolaganja z javnim denarjem. Afere z nejavnimi delitvami javnega denarja in manipulacije z javnimi razpisi terjajo, da se mora država na tem področju skrajno zresniti. Poleg tega je Slovenija postala članica Evropske unije in je zavezana, da spoštuje njene temeljne zakone. Sklicevanje, da počneš samo to, kar dopuščajo zakoni tvoje države, ni več resnično, ker je ta država tudi Unija. Sprememba slovenske zakonodaje je nujna in že danes vemo, kaj  bo prinesla: današnje ravnanje bo v prihodnosti uvrščeno na področje korupcije in klientelizma. 

Zamislite si, da bi v državi s smrtno kaznijo dozorela  odločitev, da je smrtna kazen nesprejemljiva in jo je potrebno ukiniti, nato pa bi oblast odlašala s spreminjanjem zakonodaje, da bi v vmesnem obdobju lahko »pospravila« čim več kriminalcev ali političnh zapornikov in ob tem izjavljala, da ji je sicer neskončno žal, ampak da mora ravnati po zakonu in da dela samo to, kar so delali pred njo tudi drugi. In če se  vrnem k podeljevanju koncesij: mislim, da bi vsaka vsaj približno demokratična država razglasila moratorij nad odločitvami, ki bodo po njenih lastnih zakonih že v bližnji prihodnosti spadale na področje klientelizma in korupcije.  

(opomba: Janševa vlada, minister za zdravje Andrej Bručan)