Vse svoje odraslo življenje in to ni tako kratek čas srečujem v zdravstvu ljudi, ki  ponujajo nespremenjene poglede na zdravstveno varstvo in na vlogo bolnišnic v njem. Eden od teh pogledov je, da je bolnišnica edini kraj, kjer je doma prava medicina. Nekje na začetku moje poklicne poti je obstajala celo resna usmeritev, ki so jo nekateri moji učitelji, prevzeti od dejstva, da je medicina prav v njihovem času opravila velik skok iz srednjega veka v vesoljsko dobo, oznanjali z zatrjevanjem, da so osnovnemu zdravstvu šteti dnevi, saj novi časi ne dopuščajo  več ugibanja in »svaštarjenja«. Iz tistega časa izvira dilema, ali je boljši splošni zdravnik, ki ve nekaj malega, pravzaprav nič, o skoraj vseh rečeh, ali ozko usmerjen specialist, ki ve zelo veliko, pravzaprav vse, o zelo malo stvareh.

Tudi veliko navadnih državljanov si zamišlja, da je vse, kar potrebujejo, dobra bolnišnica. Po tej predstavi zdravje in bolezen ne predstavljata prepletenega trajnega stanja, temveč se izmenjujeta v prekinjenih ciklih: ko pride čas bolezni, je potrebno imeti na voljo najboljši možni servis, kjer ti po hitrem postopku vrnejo zdravje, pri čemer primerjavi s servisom ustreza tudi navidez vse bližja možnost zamenjave iztrošenih telesnih delov. Pogled na bolezen kot na nekaj, kar zajame samo posamezna obdobja našega življenja, je kriv za lahkomiselno ravnanje z zdravjem v vmesnih obdobjih, ko pa zbolimo, ni nobena oprema dovolj dobra, če ni najboljša. Iluzija, da z velikimi vlaganji v najdražje načine zdravljenja lahko ukanimo bolezen, ki se ji nismo posvečali v času, ko  bi jo lahko še preprečili ali vsaj zaustavili, je prisotna pri vseh razpravah o nameravanih investicijah v bolnišnice. Kakor kupovanje odpustkov za grešno življenje. 

Na letošnjih lokalnih volitvah nobeden od županskih kandidatov v Ljubljani ni pozabil omeniti, da se zavzema za gradnjo bolnišnice. Ljubljančane so nameravali obdariti z novim kliničnim centrom, mestno bolnišnico ali vsaj z bolnišnico za dolgotrajno nego. Vzrok za to nenadno navdušenje je znan: vlada je v svojih dolgoročnih načrtih že nekaj mesecih pred njimi naznanila, da bo Ljubljana dobila nov klinični center, sedanji pa se bo spremenil v mestno bolnišnico. Zakaj se torej kandidati ne bi usedli na vlak, ki se je domala že začel premikati s postaje?

Po začetnem navdušenju nad vrhunsko opremljenimi templji učenosti in dobe klinične prakse v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je izkazalo, da te ustanove ne morejo odgovoriti na vse potrebe ljudi po zdravju, hkrati pa so zelo drage. Zaradi zanemarjanja primarnega zdravstva so začele zevati velike praznine v zdravstveni oskrbi. Nekatere manj »znanstvene« in manj »spektakularne« dejavnosti se niso razvijale, med njimi še posebej preventiva. Poleg tega so bolnišnice postale nevarne ustanove, saj ustvarjajo pogoje za razvoj klic, ki so odporne za vse abtibiotike, zaradi agresivnih načinov zdravljenja pa so pogosti tudi zapleti. To poleg finančnih vzbuja tudi strokovne dileme o najustreznejših načinih zdravljenja.

Cena in zapleti, ki se povečujejo z vsakim dnevom bivanja v bolnišnici, so prispevali k skrajševanju ležalne dobe. Ko sem pred tridesetimi leti pričel delati v bolnišnici, so bolniki ostajali v njej v povprečju več kot tri tedne; danes se je ta čas v Kliničnem centru skrajšal na manj kot teden dni. Vzporedno s tem se povečujejo potrebe, da bolniki dokončajo zdravljenje v domačem okolju. Mišljenje, da je mogoče dobro zdravje naroda vzdrževati na hrbtu bolnišnic, se je izkazalo za zmotno: pri ljudeh prevladujejo kronične bolezni, pri katerih je sicer med zagoni poslabšanja bolnišnica potrebna, vendar jih je potrebno obvladovati  vsak dan vse življenje, saj je le na tak način mogoče upočasniti njihovo napredovanje in zmanjšati število akutnih poslabšanj. Bolnišnica že dolgo ni več slonokoščeni stolp, ki ne le edini ve, temveč tudi edini zna kaj storiti; vse bolj se kaže potreba po dobri povezavi osnovnega in bolnišničnega zdravstva, ki se ne moreta ukvarjati drug mimo drugega z bolniki, kakor da bi bili različni; gre za iste bolnike in povezana obravnava daje najboljše rezultate in je najbolj učinkovita. Spreminja se tudi način dela v bolnišnicah. Kratkodelujoči anestetiki in nove kirurške tehnike prenašajo vse večje število operacij v dnevne kirurške centre; razvijajo se zamisli bolnišnice brez zidov in bolnišnice na domu. Na področjih, kot so obravnava kroničnih bolnikov in vodenje poroda, se krepi vloga sester, ki postajajo povsem samostojne. Bolnišnica prihodnosti ne bo več takšna, kot jo poznamo danes.

Vsekakor bo potrebovala manj postelj. Njihovo število se že več desetletij nenehno zmanjšuje povsod po svetu, tudi v Sloveniji, vendar s skoraj petsto posteljami na sto tisoč prebivalcev še vedno presegamo povprečje v EU za kakih dvajset odstotkov. Na Švedskem in v Veliki Britaniji zmorejo opraviti delo s tristotimi. Res je, da veliko prebivalcev sili na zdravljenje v Ljubljano, s čemer vlada utemeljuje svojo bistroumno odločitev o novem kliničnem centru:  namreč, da Ljubljančani v primerjavi z drugimi prebivalci težje pridejo v bolnišnico. Res je, da so ostale bolnišnice znatno manj napolnjene kot Klinični center, vendar je tudi ljubljanska preskrbljenost z bolniškimi posteljami impresivna: več kot tri tisoč postelj bi na Švedskem zadoščalo za milijonsko mesto. Dovolj, da z njimi in ne z novimi posteljami rešimo vprašanje mestne in univerzitetne bolnišnice, pri čemer mislim, da njuna funkcionalna ločitev sploh ni potrebna, pravzaprav škodljiva. Rad bi slišal dobre nasprotne argumente. S hitrejšim sledenjem trendov, ki vladajo v svetu, bi ostalo tudi veliko postelj za dolgotrajno nego. Še zlasti, če bi  država, ki je ustanoviteljica bolnišnic, pričela razmišljati, kaj je potrebno ukreniti, da bi ljudje bolj zaupali bolnišnicam v lastnih krajih in jih na a način ohranili. Morda jih bo pa ukinila, ko bomo imeli v glavnem mestu kapacitete za dva in ne le za en milijon prebivalcev?  Ali pa oddala v neprofitni najem zasebnikom, ki bodo nemudoma skušali odvzeti denar novi javni bolnišnici? 

Podobno kot za vojsko in generale tudi za zdravstvo velja, da je preveč pomembna stvar, da bi ga prepustili samo zdravnikom, zlasti če gre za take, ki desetletja dolgo statično gledajo na probleme zdravstva kot na pomanjkanje bolnišničnih zmogljivosti. Njihov recept bo povečal stroške in neučinkovitost zdravstva ter zmanjšal obseg zdravstvenih pravic. Ostaja tolažba, da se vsaka neumnost ne uresniči vselej.