Prepričan sem, da bo tisti, ki bo odkril neškodljivo sredstvo za učinkovito hujšanje, naredil posel tisočletja – kaj tisočletja, posel za vse večne čase. Seveda ob predpostavki, da bo sredstvo delovalo, ne da bi nam bilo potrebno spremeniti prehranjevalnih navad ali bolje rečeno: razvad. Si sploh znate zamisliti kaj lepšega, kot jesti, kar in kolikor vam srce poželi, in to brez kazni za svojo požrešnost? Seveda bodo nekateri ugovarjali, da je na tem svetu še marsikaj takega, kar nas dela srečne, vendar je seštevek trenutkov zadovoljstva v obdobju človeškega življenja odločno na strani hranjenja; domala noben drug razlog za zadovoljstvo (naj mi erotomani odpustijo) ne vstopi v naše vsakdanje življenje redno enkrat ali večkrat na dan ob istih urah v obliki lakote in nagona, ki nam ukazuje, da jo moramo potešiti. Izpolnjevanje tega klica telesa je nadvse prijetno: od razmišljanja o vrsti hrane, ki si jo nameravamo privoščiti, do njenega pripravljanja in zauživanja. Prijetno, če ne bi bilo povezano z najmanj dvema usodnima težavama: polovica sveta je življenjsko ogrožena, ker nima kaj, kar bi lahko dala v usta, druga polovica pa živi v strahu, da jo bo preobilje hrane porinilo v prezgodnjo smrt. Ampak govorili  bomo o hujšanju, zato se bom posvetil tej drugi polovici, prva z odvečnimi kilogrami nima težav.

Ali je pretirano trditi, da bi čudežno sredstvo, ki bi nam dovolilo vse naše prehranjevalne razvade, popolnoma spremenilo svetovno gospodarstvo, trgovino, kulturo, vrednote, način življenja, svetovno politiko, odnose med državami, domala vse? Tako na hitro bi rekel, da bi se stvari obrnile na boljše: tehnološki razvoj bi se sicer upočasnil, ljudje pa bi si vzeli več časa za zasebno življenje, pohlep po materialnih dobrinah  bi se zmanjšal, vojn bi bilo manj. Ljudje bi bili za tako sredstvo pripravljeni odšteti najmanj toliko, kot dajejo za cigarete in alkohol skupaj, zelo verjetno pa še znatno več, pri čemer je treba upoštevati, da bi ga slej ko prej uporabljalo vse človeštvo; še tistim namreč, ki danes s samodisciplino obvladujejo svojo težo, bi popustile zavore. Zaslužek bi presegel tistega za orožje in nafto. 

Po celostranskih oglasih v naših časopisov to zdravilo že imamo. Imenuje se Citrax in če ga poiščete na internetu, boste ugotovili, da so njegove čudežne lastnosti ponudili skoraj izključno balkanskim državam in še nekaterim severneje in vzhodno od njih. Ne morem si kaj, da zaradi sočnosti jezika ne bi navedel nekaj stavkov  v jeziku, ki smo se ga včasih učili v šoli: »Citrax proždire masti brzinom munje! Nova formula divljeg limuna uklanja kilograme poput bombe.« Nova formula je petinsedemdesetkrat učinkovitejša od stradanja in desetkrat bolj intenzivna od katerega koli dosej poznanega sredstva za hujšanje.

V slovenski reklami nastopa ženska, ki s svojo sliko prej in potem ustvarja virtualno resničnost. Z njeno zgodbo neuspešnih hujšanj se lahko poistovetijo mnogi. Vse je poskušala: diete, tablete in celo injekcije, pa ni nič pomagalo, stroški pa so bili neznanski. Mož se je nehal zanimati zanjo in se je je pričel sramovati. Nato pa je izvedela za turbodinamično dieto s Citraxom: šestdeset kapsul normalna kura, dvakrat več intenzivna kura. Vzela je prvo kapsulo in bila drugo jutro za kilogram lažja, takoj je vzela še eno in do večera izgubila še en kilogram. Ob tem je jedla enako kot doslej in vse, kar ima rada; pri tem lahko zaigra marsikatero slovensko srce, ker ima še posebej rada ocvrt krompir. V sedmih tednih je shujšala 31 kilogramov. Prej je nosila velikost 52, sedaj nosi velikost 38. In kar je najlepše: do danes, po več kot letu dni, se ni zredila.

Sledi še malo intimnejši opis njene nove postave: »Moji boki in zadnjica so dobili privlačno obliko, moj trebuh je raven in napet. Moje prsi so postale okrogle, kar je resnično super.« Jasno: mož  se je ponovno zaljubil vanjo; manjši problem je le to, ker je postal ljubosumen in ne mara, da se drugi moški ozirajo in buljijo vanjo. Kar dokazuje, da je pisec tega besedila pravi povprečni moški: vzbujanje spolne privlačnosti v domačem okolju enači z ljubeznijo, na ulici pa s pohoto.

Mimogrede: slike niso verodostojne; gospa bi namreč pred hujšanjem morala imeti kakih devetdeset kilogramov, kar slika njenega trebuha ne dokazuje. Če bi izbrali trebuh, ki bi ustrezal tej kategoriji, bi nihče ne verjel, da je po naglem hujšanju postal raven in napet, prej bi si predstavljal polkolobar viseče kože, ki ga nekateri imenujejo predpasnik. Ampak to je še najmanj važno; na ljubo estetiki tudi druge reklame lepšajo resničnost.   

Citrax prekaša idealno sredstvo za hujšanje, ki sem ga opisal na začetku. Ne samo, da lahko ješ, kar hočeš in kolikor hočeš, tudi nobene telesne aktivnosti ti ni treba uganjati. Potrebna je ena sama kura, ki traja dva meseca, in vse nadaljnje življenje ostaneš suh, čeprav ješ vse in nisi telesno aktiven. Je stoodstotno naraven, kar izključuje kakršne koli sopojave, ki jih povzročajo zdravila. Proizvajalec se odpoveduje neznanskim kupom denarja, ki bi pritekali, če bi ljudje sredstvo jemali vse življenje. Pa še enkratna kura je smešno poceni: šest tisočakov normalna, deset tisočakov intenzivna. In če slučajno padeš med neznatna dva odstotka nesrečnežev, pri katerih ne deluje, ti vrnejo denar, če sredstvo vrneš v dveh tednih. 

Tako odkrito lažnive in za zdravje škodljive reklame nisem še nikoli videl; pravzaprav sem radoveden, koliko Slovencev se bo dalo zmamiti tej najnižji možni ravni prevarantstva. Ali naj jim privoščim? Ali si bodo sami krivi?  Seveda mi je jasno, zakaj reklama obljublja uspeh v eni sami potezi: ker gre osel samo enkrat na led.

Najprej sem pomislil, da prevaranti s Citraxom hitropotezno »harajo« od zahoda proti vzhodu, poberejo v eni sami akciji denar nekaj tisoč ali nekaj deset tisoč naivnežev in izginejo. Vendar na internetu nisem našel njihovih sledov v deželah, ki ležijo zahodneje od nas. Zato domnevam, da v teh deželah tako neznosnih laži ni mogoče objavljati brez kazni. Ali da jih mediji sami ne objavijo, pa čeprav se z oglaševanjem preživljajo. Očitno so trgovci prepričani, da je na Balkanu nategovanje kupcev dovoljeno po načelu: če verjameš laži, si si sam kriv. Vprašanje, kje so inšpekcijske službe, oglaševalska razsodišča in kdorkoli pač bi že moral preprečiti ali vsaj drastično kaznovati to in podobna zavajanja, je retorično in zveni moralizatorsko, ampak zapisal sem ga zato, ker je čisto možno in ne bi bilo prvič, da se nihče ne bo zganil.