Ne morem trditi, da gospo Štefko zares poznam, saj sem jo srečal samo dvakrat; obakrat je ona ogovorila mene. Prvič je to storila iz zadrege; brez namena sem se zastrmel najprej v njene roke in nato obraz, ko je na robu stojnice s sadjem izbirala obtolčena in malo nagnita jabolka, ki jih je v poseben zaboj izločal prodajalec, in se prepozno ovedel, da vdiram v njeno čisto zasebno stisko. Ne čudite se, je rekla in malo zardela, pri sedemdesetih tisočakih pokojnine si sadja ne morem kupiti. Nosila je črn, malo prevelik in domala eleganten kostim, ki se ni povsem skladal z njenim videzom invalidsko upokojene bolniške strežnice; malo kasneje sem izvedel, da ga je dobila pri Karitasu. Skupaj s čevlji. To me je opomnilo, da sem storil, kar sem že dolgo nameraval: odnesel sem  h Karitasu oblačila, ki so obvisela v omarah, brisače, posteljnino, še delujoč mlinček za kavo in nikoli uporabljen kuhalnik z ameriškim vtikačem in rekel, da me je sram prinesti čevlje, saj se od vseh oblačil na njih najbolj vidi, kako ponošeni so. Narobe, je rekla gospa Karitas, te skoraj najbolj potrebujemo; glavno, da se še lahko nosijo. Ampak najbrž ni povpraševanja po kakšnih salonarjih, sem se izgovarjal in spet pokazal nepoznavanje, ki ga je gospa Karitas razkrinkala s pripombo, da njihovi odjemalci niso samo klošarji. Ženske, ki iščejo službo, rabijo čevlje z visoko peto in spodobno obleko, sicer jih odklonijo že zaradi zunanjega izgleda. Prihajajo študenti in študentke, tudi ljudje z visoko izobrazbo se pojavljajo na vratih z izrazom krivde na obrazu in včasih odidejo, ne da bi odprli usta; zanje mora uporabiti posebno takten način pogovora; včasih teče za njimi. Da, je odgovorila na moje vprašanje, mislim, da prihaja čedalje več ljudi.  

Prejšnji teden me je gospa Štefka ustavila na Nazorjevi, prepoznal sem jo po kostimu. Z enajstimi praznimi steklenicami, ki jih je pobrala iz zbiralnikov za smeti, je kar dolgo pešačila do trgovine, kjer jih odkupujejo po trideset tolarjev. Tri sto trideset tolarjev je dovolj za mleko in kruh, je rekla. Stanuje sredi mesta v dvoriščnem prizidku, ki je v preteklosti morda služil za garažo, in plačuje petnajst tisočakov najemnine. Ker nobena stena ni izolirana in skupaj s streho kar štiri stranice mejijo na neprijazne izmenjave vročih poletij in hladnih zim, potrebuje kar štiri metre drv, da pretolče mraz. To jo bo stalo šestdeset tisočakov, ki jih še nima, čeprav varčuje od konca zime. Koliko denarja lahko porabite na dan za hrano, sem jo vprašal. Včasih nič, je rekla. 

Pred nekaj leti sem javnosti razkril dejstvo, da je delni prenos financiranja zdravstvenega varstva z obveznega na prostovoljno zavarovanje odvzel ljudem s spodnje polovice plačne lestvice več deset milijard tolarjev in jih poklonil premožnejši polovici, največ seveda najbogatejšim. Zato sem prejšnji vladi predlagal, naj bi dopolnilno zdravstveno zavarovanje prenesli nazaj v obvezno zavarovanje, kar bi pomenilo, da bi najrevnejši pri svojih mesečnih dohodkih dobili nazaj slaba dva tisočaka, ki jim jih je ukradla uvedba prostovoljnega zavarovanja, tisti v zgornji dvajsetini pa bi izgubili slabih deset tisočakov na mesec. Nasprotovanje ključnih vladnih ekonomistov je temeljilo na argumentu, da bi ukrep asimetrično obremenil tisti del gospodarstva, kjer imajo ljudje visoke plače, če pa bi znižali ali ukinili davek na plače, bi to zmanjšalo prilive v državni proračun. Skratka, moj predlog, kako razbremeniti siromake, bi na koncu povečal luknjo v državnem proračunu za nekaj deset milijard, kar si enostavno ne moremo privoščiti. Iz medklicev sem razbral pomembnejši razlog za nasprotovanje: tistih deset tisočakov ali več bi izgubili prav tisti, ki so za mizo razpravljali o mojem predlogu; tistih, ki bi pridobili dva tisočaka, ni bilo za mizo. Kakšna neumnost, je rekel eden od visokih politikov, hkrati še ekonomist, je vrniti sto tisočem državljanom tisočak ali dva na mesec, potem ko vse doslej niso niti opazili, da so jih izgubili. Ta denar celo njim nič ne bi pomenil. Mojo pripombo, da dva tisočaka revežu pomenita več kot deset tisočakov  bogatemu, so preslišali.

 Po tistem so se dodatne milijarde javnega denarja državljanom razporejale najmanj ob dveh prilikah. Najprej so jih kot pogoj za vstop v vladno koalicijo dobili upokojenci; v prihodnjih sedmih letih bo to znašalo skupaj kakih šestdeset milijard, ki jih bo moral zagotoviti državni proračun. Zvišanje pokojnin je seveda sorazmerno njihovi višini: če bodo tisti s tristo petdeset tisočaki dobili deset tisoč tolarjev več, bodo tisti s sedemdesetimi tisoči dobili komaj dva tisočaka. Politični predstavniki upokojencev bi lahko predlagali, naj se namesto povišanja pokojnin zagotovi plačilo dopolnilnega zavarovanja za najrevnejše upokojence, pa žal niso. Ampak ta sorazmernost povišanja pokojnin je naravnost vzorno pravična v primerjavi s predlogom nove davčne zakonodaje: tisti z najnižjimi dohodki bodo na mesec pridobili dobrega tisočaka, tisti z najvišjimi pa tristo tisoč in več. V državnem proračunu se bo izguba povečala za šestdeset milijard. Ne gre se slepiti, kdo bo moral napolniti to luknjo: po prehodnem obdobju, ko se bo povečeval javni dolg, se bodo povečale trošarine, DDV ali pa kaki tretji davki, kar pomeni, da bodo izdatno izboljšane plače nekaj odstotkov najpremožnejših državljanov plačali s svojim poslabšanim standardom vsi preostali. 

Zakaj vlada tako zelo skrbi za tiste, ki so vsaj v primerjavi z ostalimi, če ne kar absolutno, že zelo dobro preskrbljeni? Odgovor je enostaven: ker želi ugajati lobijem, ki finančno podpirajo stranke in posameznike in jih utrjujejo na oblasti, in ker ljudje, ki pripravljajo zakone in o njih odločajo, z njimi tudi sami sebi režejo debelejšo rezino potice, pa najsi gre za ministre, koalicijske in opozicijske poslance ali pa za sindikalne voditelje in voditelje upokojencev.

Če izguba šestdesetih milijard državnega proračuna za makroekonomiste nenadoma ni več pomembna postavka, bi se vlada lahko odločila za prenos dela tega denarja v zdravstveno blagajno in s tem pokrila dvesto tisočem ljudem, ki so najbolj ogroženi, njihovo dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Vsekakor bi bil to smotrn ukrep, ki bi za daljše obdobje omilil najbolj grozeči problem zdravstvenega varstva prihodnjih let: razslojevanje na  bogate in revne. Denar, s katerim bo vlada obdarila enega samega posameznika z visokimi dohodki, bi zadoščal za dopolnilno zavarovanje šestdesetih revnih državljanov. Ampak site vrane lačnim ne verjamejo, še vidijo jih ne.